E-novice

Novica

Miles Franklin, »zvezda« avstralske književnosti, je dobila prvi prevod v slovenščino. – Moja sijajna kariera

13.01.2018

Avstralija je daleč, in zdi se, da je še bolj oddaljena od nas njena književnost. Pri nas izide avstralskih romanov razmeroma malo, a najbrž ni naključje, da je med prevedenimi nekaj tistih, ki so prejeli nagrado Miles Franklin, kot so Oscar in Lucinda trikratnega zmagovalca Petra Careyja pa Vdih in Hiša na Ulici oblakov Tima Wintona, ki je nagrado prejel celo štirikrat, in nazadnje Črna skala belo mesto A. S. Patrića.

A kdo sploh je Miles Franklin?

Če se boste kdaj odločili v svoj bralni program vključiti tudi najboljše avstralske romane vseh časov, mora biti med njimi Moja sijajna karieraMy Brilliant Career –, romaneskni prvenec pisateljice Stelle Marie Sarah Miles Franklin (1879–1954). Ker mladi, komaj devetnajstletni podeželanki v Avstraliji ni uspelo najti založnika, je njen rokopis s posredovanjem Henryja Lawsona romal k britanski založbi William Blackwood & Sons in izšel leta 1901. Lawson, takrat eden najbolj priljubljenih avstralskih pesnikov in pisateljev, beroč njen rokopis še ni vedel, da je Miles pravzaprav dekle: »Prepričana je bila, da svet pripada moškim in da bo knjiga izpod domnevno moškega peresa imela več možnosti za uspeh, kot če bi na njej odkrito pisalo Stella Franklin,« je v spremni besedi zapisala Katarina Mahnič, prevajalka romana in največja poznavalka avstralske književnosti pri nas. Odzivi na roman so bili burni, »njeni sorodniki in okoliški prebivalci so ji pisanje, prepričani, da je avtobiografsko, močno zamerili. Mnogi so se namreč prepoznali v neizobraženih, starokopitnih, opravljivih, zgaranih junakih njenega romana. Tudi mnenja kritikov so bila deljena. A. G. Stephens, kritik revije Bulletin, vodilni kritik tistega časa, ga je imenoval ›knjiga, polna sončne svetlobe‹ in navdušeno zapisal: ›Ne le glavna junakinja Sybylla, tudi Miles Franklin je resnična mladenka iz buša in njena knjiga je nepozabna ravno zaradi tega: je prvi zares avstralski roman. Avtorica ima avstralsko dušo, govori avstralski jezik, razglaša avstralska čustva in gleda na stvari s popolnoma avstralskega stališča. Njena knjiga je toplo utelešenje tukajšnjega življenja, tako krepilna kot zrak v bušu, tako aromatična kot drevesa v njem in tako čista in pristna kot svetloba, ki jo izžareva. [...] Knjiga ni izjemno literarno delo, je pa sveža, naravna, odkrita – in zato očarljiva.‹ Vsi pa nad Mojo sijajno kariero niso bili tako očarani. Priznavali so sicer, da je knjiga velik dosežek za tako mladega človeka, sploh za dekle, vendar so ji očitali nezrelost, nedoslednost, odsotnost sloga, neobvladanje jezika, izlive mladostnega nezadovoljstva in hrepenenja, pomanjkanje zgodbe in zapleta ter konec, ki ostaja nekako odprt. Manjka ji globine, so pisali, dialogi so okorni in neživljenjski, preveč čustvena je in premalo prefinjena ...«
Miles po vsem tem romana ni več dovolila ponatisniti, vnovič je izšel šele leta 1966, več kot deset let po njeni smrti, pri avstralski založbi Angus & Robertson. Vse odtlej je na trgu in na šolskih klopeh.
Leta 1979 je avstralska režiserka Gillian Armstrong po romanu posnela film z Judy Davis in Samom Neillom v glavnih vlogah. (Armstrong je tudi režiserka filma Oscar in Lucinda, 1997.)

Miles Franklin je bila prepričana, da »brez domače književnosti ljudje ostanejo tujci na lastnih tleh«. V letih, ko je le malokdo lahko živel samo od pisanja, je začela hraniti denar za sklad, iz katerega naj bi, je zapisala v oporoki, vsako leto podelili nagrado za avstralski roman »najvišje literarne vrednosti, ki predstavlja avstralsko življenje v katerikoli od njegovih faz«. Nagrado so prvič podelili leta 1957, vredna je bila 500 funtov, dobil pa jo je Patrick White za roman Voss. Še danes je najbolj zaželena literarna nagrada v Avstraliji, zmagovalcu pa prinese kar 60.000 avstralskih dolarjev.
In še zanimivost. Leta 2013 je bila prvič podeljena nagrada za najboljšo knjigo avstralske književnice. Tudi ta se imenuje po Miles Franklin – Stella. Skupina avstralskih pisateljic, urednic, založnic in knjigarnark se je namreč leta 2011 zgrozila ob spoznanju, da nagrado Miles Franklin večinoma prejemajo moški – dotlej so jo pisateljicam podelili samo trinajstkrat –, in zato sklenila ustanoviti novo nagrado, ki bo namenjena samo pisateljicam. Zdaj pa si oglejte seznam prejemnikov nagrade Miles Franklin v zadnjih sedmih letih. Med njimi je samo en moški!

V galeriji:
1. Miles Franklin leta 1901, ko je bila objavljena Moja sijajna kariera
2. Prva izdaja romana (William Blackwood & Sons, 1901)
3. Spomenik Miles Franklin (Hurstville, 2003, avtor: Jacek Luszczyk)
4. Plakat za film Moja sijajna kariera (Gillian Armstrong, 1979)
5. Del oporoke Miles Franklin
6. Nagrada Miles Franklin 2017: Josephine Wilson, Extinctions. V zadnjih sedmih letih je nagrado prejelo kar šest pisateljic.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

Multimedija

na vrh strani

Sorodne novice

na vrh strani

14.07.2015

Roman o Romih skozi oči posvojiteljice – Leto petelina češke pisateljice Tereze Boučkove »

Obravnava romske problematike običajno v javnosti dvigne precej prahu, kar se je zgodilo tudi v tem primeru. Izid romana Leto petelina (2008) je na Češkem sprožil kar nekaj polemičnih odzivov, predvsem pa veliko zanimanja – prodali so več kot 50 000 izvodov. Eden od razlogov za tak uspeh je verjetno ta, da je avtorica na Češkem znana oseba, tako zaradi svojega literarnega ustvarjanja kot zaradi osebne družinske zgodbe, o kateri so se češki mediji razpisali že pred izidom romana. Posvojila je namreč dva romska fantka z željo, da bi jima omogočila dostojno življenje. Ko sta se otroka začela bližati polnoletnosti, pa sta z možem zaradi njiju vse bolj čutila le svoj neuspeh kot starša. Kljub vsemu trudu in požrtvovalnosti so njuno življenje zaznamovali predvsem klici socialnih delavk, obiski policistov in zaslišanja na sodišču.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

02.07.2015

»Moj oče je bil terorist in s tem se moram sprijazniti.« – Nina Bunjevac »

Strip Nine Bunjevac Fatherland (2014), ki je pred dnevi kot Očetnjava izšel tudi v slovenskem prevodu, je več kot strip, pravzaprav mnogo mnogo več. Očetnjava je stripovski roman, avtobiografija in biografija v enem, album podob, ki jih ni lahko pozabiti, in zgodba, ki je ni lahko doumeti. Knjiga je avtorici, kanadski umetnici srbskega rodu, pomagala sprejeti, da je bil njen oče terorist, s tem, ko je svojo zgodbo orisala drugim, se je z njo tudi pomirila. Očeta Petra se ne spominja, nazadnje ga je videla, ko je bila stara dve leti in se je z materjo in sestrico Saro iz Kanade preselila v Jugoslavijo, domovino svojih staršev. Leta 1977 je Petar Bunjevac umrl, zakaj, je Nina izvedela šele potem, ko se je vrnila v Toronto. »Mamo sem o tem, kako je umrl moj oče, prvič vprašala v vrsti na bencinski črpalki v letu, ko je umrl Tito,« je povedala v nekem intervjuju mesec dni po tistem, ko je knjiga izšla v Kanadi. »Mama je odgovorila: ›V prometni nesreči. In če te kdo to vpraša, mu tako tudi povej.‹ Za SOPO [Srpski oslobodilački pokret ›Otadžbina‹] in eksplozijo sem prvič slišala nekako pri štirinajstih letih, dotlej sem bila sprijaznjena z dejstvom, da je oče umrl v prometu.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

22.06.2015

Prisotnost prostozidarstva je v našem prostoru vendarle večja, kot smo mislili doslej »

Večletno delo zgodovinarja dr. Matevža Koširja v knjižnicah in arhivih po svetu je pripeljalo do prve strokovne knjige o prostozidarstvu na Slovenskem. O njem se je marsikdaj pisalo na pamet, tendenciozno in izrazito črno-belo. Le malo je gibanj, ki bi jim skozi zgodovino pripisovali tolikšen vpliv in toliko zarot, saj skoraj ni bilo pomembnejšega zgodovinskega dogodka, za katerim nekateri ne bi videli prostozidarske sence. Zgodovina prostozidarstva kljub dokazanim povezavam z vladarskimi hišami kot tudi pomembnimi osebami v prvi vrsti ni politična zgodba. Skupna univerzalna stališča, ki jih zasledimo v prostozidarskih ložah, so bila predvsem moralna, človekoljubna stališča strpnosti, deloma dovzetna za ezoterično, vsekakor pa za simbolno. Kljub prepletenosti in predvsem simbolni povezanosti svetovnega prostozidarstva se to v preteklosti tudi ni odreklo zagovarjanju različnih nacionalnih interesov.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

30.05.2015

Hitreje ko grem, manj me je – norveška pisateljica Skomsvold prvič v slovenskem prevodu »

Ne zgodi se pogosto, da bi avtor v romanesknem prvencu zlezel v kožo starke, kar je storila Kjersti Annesdatter Skomsvold. In ne le to: roman Hitreje ko grem, manj me je, ki je izšel leta 2009, je takrat tridesetletni norveški pisateljici prinesel tudi slavo. Glavni lik, ostarela Mathea, se povsem osamljena poskuša soočiti s smrtjo, s tem pa s preteklim življenjem – no, morda bi bil ustreznejši obrnjen vrstni red. Roman pri tem živo karakterizira ne le njen čudaški značaj (in čudaškost, kot nam je z branjem vse bolj jasno, mojstrsko niansira bivanjsko stisko), ampak tudi svojstven smisel za humor, in to humor, ki se napaja iz žalosti.
Nič čudnega, da so se nekateri spraševali, od kod mladi avtorici takšno izhodišče, pa tudi, od kod njene prepričljivost, slogovna izvirnost in pisateljska zrelost. Tako so na dan prišle okoliščine, ki so Mathei vdahnile notranje življenje. V času pred pisanjem je Skomsvoldova namreč hudo zbolela in se zato preselila k staršem, kjer je na postelji v kleti brez vsakršnih aktivnosti in socialnih stikov – šole, prijateljev, simpatij – prebila dve leti in se spopadala z vprašanji nemoči, samote in smrti. Kot kaže, so prav te okoliščine iz Skomsvoldove, ki poprej ni imela velikih pisateljskih ambicij, naredile pisateljico.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

27.05.2015

Slikanice: od zaljubljenih pingvinov do strašnih dinozavrov, od moljev (knjižnih) do – španskih lazarjev »

Dež. Olajšanje po tednih toplega in sončnega vremena! Naši vrtovi in polja so hvaležni, prav tako vrtičkarji in poljedelci. In potem začno lesti ... In jesti. Rožnatim, rdečim in rjavim »brezdomnim« polžkom tekne vse po vrsti, še najbolj pa tisto, kar tekne tudi nam. Kako se iznebim španskega lazarja? je v tem času zelo pogosto vprašanje in še najbolj »prijazno« se lahko rdečim požeruhom postavimo po robu, če v vrtu gojimo tisto, česar ne marajo. Menda so to bela gorjušica, kapucinke, vrtni ognjič, čebula, česen, peteršilj, žajbelj, timijan. Pa si predstavljajte svoj vrt brez solate, kumar, kolerabice, korenčka ...
Še teže pa si je predstavljati, da rdeči lazar zaide v otroško slikanico! Toda otroci imajo radi živali in nekatere bolj kot kužki, muce, zajčki, pingvini in medvedki v slikanicah navdušujejo dinozavri, gosenice, pajki, miši, muhe in celo bolhe. Niti malo jim ni mar, da mama zakriči, kadar ji pot prekriža miška, da se ji gosenica gnusi, da jo ob pogledu na pajka spreleti srh in da bi čez svoj vrtiček, ki ga »obdelujejo« nenasitni polži, najraje napravila križ. Dinozavri so k sreči že zdavnaj izumrli.
Lazar Herbert ima najrajši solato in zdi se, da mu drugega, kot da jé in spi, sploh ni mar.

objavljeno v rubriki: Izšlo je