E-novice

Novica

Le eden je Simon in Simon smo vsi – ob izidu romana Simonove priče Rudija Podržaja

12.06.2013

Predstavljal si je, da imajo Nebesa ustroj nekakšne biblioteke, pravi v Pesmi o darovih o sebi Jorge Luis Borges, eden izmed najslavnejših književnikov in knjižničarjev na svetu. Knjižnica je bila (vsaj) za Borgesa očitno nekaj nebeškega, če misel obrnemo, in ker so dobri literati praviloma tudi dobri bralci, ne bi presenečalo, če bi med knjižničarji in bibliotekarji našli več pesnikov in pisateljev kot v drugih poklicih. S tovrstno statistiko se bo morda pozabavala kakšna ustrezna strokovna raziskava, če se še ni, ne glede nanjo pa v Sloveniji hitro lahko najdemo nekaj znanih književnikov knjižničarjev, kot so Dane Zajc, Saša Vegri, Boris Jukič, Gorazd Kocijančič, Marjana Moškrič, Lidija Gačnik Gombač ali Marijan Pušavec, pa gotovo še zdaleč nismo našteli vseh. Mednje moramo vsekakor prišteti tudi Rudija Podržaja, ki je pred leti pri Modrijanu objavil roman Angelci padajo gor in pravkar izdal nov roman, in če boste Simonove priče vzeli v roke, boste zlahka razumeli, zakaj.

Kdo pa je Simon, da v življenju dvanajstih pripovedovalcev različnih stanov in generacij odigra tako pomembno vlogo? Ali je mogoče, da problematičen mulc iz dobro situirane družine postane nekakšno vozlišče družbene stvarnosti? Pravzaprav je to lahko vsak, bi sklepali iz romana, če ga le lahko uzremo v kontekstu življenjskih situacij in ljudi, s katerimi skupaj plete tako intimni kot družbeni vzorec. Intimno je družbeno, govori namreč pripoved, ko iz posameznih zgodb, nekakšnih osebnih izpovedi, ki jih povezuje Simon, sestavlja celovito sliko; notranje se počasi obrača navzven, kot bi slekli in okoli obrnili rokavico. Ali kožo. Pisatelj kirurško natančno in previdno zareže v tkivo – in globoko, da pride vse do srca.
In seveda, takšen prerez časa, kraja in človeške narave, kot je tokrat uspel Rudiju Podržaju, lahko pretvori v roman le pisatelj izjemne lucidnosti, subtilnosti in občutka za zgodbo. Zato se ne čudite, če vam bodo nekatere podobe iz Simonovih prič za vedno zlezle pod kožo.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

Sorodne novice

na vrh strani

21.11.2017

»Vse to bomo naredili z nasmeškom, veseljem in v sproščenem ozračju.« – Šest dni v Kataloniji »

Knjiga Šest dni v Kataloniji je kronika, nekakšen dnevnik dogodkov in občutij, ki jih je v dneh neposredno pred, ob in po referendumu v Kataloniji izkusil avtor, tržaški novinar in politolog Bojan Brezigar – bil je član mednarodne skupine opazovalcev v Kataloniji, ki jo je vodil nekdanji slovenski zunanji minister dr. Dimitrij Rupel. Prisostvoval je vsem najpomembnejšim dogodkom ob katalonskem referendumu. Razgrinja odlično pripoved o svojem prvem obisku Barcelone leta 1971, preden se 45 let pozneje znajde v istem mestu in opazuje. Pogovarja se z najpomembnejšimi osebnostmi katalonskega gibanja, razgrinja ključne zgodovinske dogodke, ki so zaznamovali Katalonijo, vse to pa spretno ujame v tukaj in zdaj. Opisuje zaostrene razmere tik pred referendumom in se 1. oktobra na različnih voliščih pridruži množičnim volivcem, kjer je priča nasilnim ukrepom španskih varnostnih sil.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

18.11.2017

»Pravzaprav kratka zgodovina slovenske samoodločbe« – knjiga Dimitrija Rupla Zadnjih sto let (1917–2017) »

V zadnjem času Evropo pretresajo zahteve posameznih držav in narodov po spremembah. Evropska unija je pred novimi izzivi, v središču pozornosti pa je (podobno kot v devetdesetih letih prejšnjega stoletja) vprašanje samoodločbe.
Slovenci smo svojo pravico do samoodločbe uveljavili leta 1991 in morda v zadnjem času državo prepogosto jemljemo za nekaj samoumevnega. Knjiga dr. Dimitrija Rupla Zadnjih sto let (1917–2017) je nastala ravno zaradi tega, da bi se bolj zavedali pomena lastne zgodovine. Opisuje razvoj slovenske narodnostne misli od Majniške deklaracije, v kateri so se poslanci Jugoslovanskega kluba zavzeli za oblikovanje posebne enote znotraj avstro-ogrske monarhije (1917), do določanja mej samostojne Slovenije v letu 2017. Kot pravi avtor, je to »pravzaprav kratka zgodovina slovenske samoodločbe«.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

17.11.2017

Nobeni drugi primabalerini na svetu ni uspelo ostati v središču pozornosti več kot šestdeset let »

Ime Maje Plisecke, mednarodno priznane prima ballerine assolute, je prav gotovo sinonim za beli, klasični balet 20. stoletja. Predvsem zavoljo le njej lastne magičnosti, ki jo je na odru pričarala z neverjetno plastičnostjo zgornjega dela telesa ter poetičnostjo rok, valujočih kot v vetru trepetajoča labodja krila. V primerjavi z mnogimi drugimi, morda še bolj gibalno nadarjenimi balerinami njenega časa, pa so Plisecko odlikovali še nevsakdanja osebna privlačnost, umetniška vsestranskost in radovednost, ustvarjalnost, drugačnost ter ne le sodobnost, marveč tudi le redkim dana predčasnost. Vse to je mogoče zaslutiti tudi iz besed velikega koreografa 20. stoletja Mauricea Béjarta, ki je o njej dejal: »Karkoli pleše, izžareva velikansko moč in senzualnost, še zlasti pa modernost.«

objavljeno v rubriki: Izšlo je

17.11.2017

Pod krinko Vladimirja Vauhnika – izvirno pričevanje o drugi svetovni vojni iz prve roke »

Knjiga v dveh zvezkih s skupnim naslovom Pod krinko je sklepno poročilo slovenskega častnika, vojaškega atašeja Kraljevine Jugoslavije in obveščevalca Vladimirja Vauhnika (1896–1955) o osebnih doživetjih in svetovnih dogodkih ter procesih med drugo svetovno vojno. V prvem delu (Na preži za Hitlerjevimi vojnimi načrti) popisuje svoj ›berlinski‹ čas (obdobje od pomladi 1939 do napada na Jugoslavijo), ki ga je preživel v visoki diplomatski družbi, v središču takratnega najpomembnejšega svetovnega dogajanja. Aprila 1941 je Vauhnik pristal v gestapovskem zaporu v Berlinu. Čas od svoje izpustitve, prek kratkotrajnega bivanja v Zagrebu, več kot dveletnega prikritega obveščevalnega delovanja v Ljubljani pa do bega v Švico popisuje v drugem delu knjige (Med izdajalci, vohuni in junaki).
Ta zajetni sveženj spominov (skupaj 576 strani) je bil torej napisan konec leta 1945 in je tokrat slovenskim bralcem predstavljen prvič v tej obliki.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

11.11.2017

Izšla je knjiga Na slepem tiru, dnevnik kulturnega urednika Dela Jožeta Horvata od januarja 1989 do maja 1991 »

Ko bralec odpre časopis, kakršen je Delo, je lahko večinoma zadovoljen: o politiki, gospodarstvu, športu in še čem ima »kaj brati«. Manj zadovoljen pa utegne biti tisti, ki bi rad kaj več prebral o kulturi. Tako je bilo – in je še danes. Pred kratkim je pesnica Anja Golob, dvakratna Jenkova nagrajenka, na Facebooku zapisala: »Tole je kulturna stran v današnjem, sobotnem Delu. In sosednja stran. Nivo alarmantnosti tega fakta dosega zgolj še nivo nejeverne osuplosti.« Dodala je fotografijo, na kateri se vidita Delovi »kulturni« strani: polovico leve zaseda članek »Vokalno-scenski projekti z gosti«; na drugi polovici leve in celotni desni strani se razprostirajo oglasi.

Pred skoraj dvajsetimi leti se je za kulturno in tudi politično širino (bolj ali manj zaman) zavzemal takratni urednik Delove kulturne rubrike Jože Horvat. Zapisi v njegovem dnevniku Na slepem tiru so nastali v času, ko se je Slovenija počasi levila iz socializma in skupne države Jugoslavije v samostojno, demokratično državo, in kažejo, da kulturi sekira ni padala v med niti v socialističnih časih niti v »tranzicijskem obdobju«, da, skratka, nad kulturo že dolga leta visi predvsem sekira, medu pa od nikoder. Da se ta »tradicija« vleče vse do danes, pa razbiramo iz občasnih »krikov vpijočega v puščavi« oziroma na družabnih omrežjih.

objavljeno v rubriki: Izšlo je