E-novice

Novica

Kratke zgodbe, ki iz ženske perspektive preizprašujejo in reinterpretirajo vlogo ženske v preteklosti in sedanjosti

29.09.2014

No, ni tako preprosto ... Mučenice so mnogo več ...

Zbirka kratkih zgodb je prvenec hrvaškega pisatelja Želimirja Periša. Periš, rojen leta 1975, živi in ustvarja v Zadru, piše kratke zgodbe in poezijo ter objavlja v tako rekoč vseh kulturnih in književnih tiskovinah in portalih v regiji. Njegove zgodbe so izšle v številnih zbornikih, prevedene so v italijanščino, ukrajinščino, bolgarščino in italijanščino; zanje je prejel več nagrad in nominacij. Uredil je več knjig, med njimi zbornik društva pisateljev iz Zadra ZaPis, in organiziral mnoge ZaPisove književne dogodke. Je vodja delavnice kreativnega pisanja v Zadru in Zagrebu, s Centrom za kreativno pisanje organizira Poletno šolo pisanja in vodi književni festival KaLibar bestiVal.
Mučenice, svoje prvo samostojno književno delo, je objavil 27. avgusta 2013 pri zagrebški založbi Algoritam. Zbirka je navdušila tako bralce kot kritike, Jutarnji list jo je razglasil za eno najboljših hrvaških knjig leta 2013, »knjiga leta« so postale tudi po izboru Mestne knjižnice Umag.

Toda Mučenice niso samo knjiga – so »projekt«, ki ga je avtor skrbno načrtoval in tudi izpeljal: naslovnico je zasnoval v sodelovanju z umetnicama Karlo Paliska in Teo Pavić, avtorski honorar je namenil varovankam (žrtvam nasilja v družini) zadrske Male hiše (Mala kuća), delavke propadlega tekstilnega podjetja Kamensko iz Zagreba so z motivi knjige izdelale majice in torbe, prihodek iz prodaje pa je namenjen njihovemu društvu. Mučenice imajo tudi svojo spletno stran in ena njenih najzanimivejših »rubrik« je »Potovanje knjige po svetu«. »Do danes je bila ta knjiga v krajih, kjer sam nikoli ne bom,« je Periš dejal v enem izmed številnih intervjujev po izidu knjige, »doživela je, česar sam ne morem, in se spoprijateljila z ljudmi, s katerimi se sam ne bom mogel. Na spletni strani mucenice.com spremljam mnoge pustolovščine Mučenic, a najzanimivejša je potovanje knjige po svetu – tako rekoč spontana pobuda, da bralci pošiljajo fotografije knjige, posnete v različnih krajih. Mučenice so tako fotografirane v številnih mestih in na lokacijah, a tudi v posebnih situacijah, na primer na trgu Majdan v Kijevu takoj po tamkajšnjem prelivanju krvi, ob ogradah propadlih podjetij, na tajskih plažah, na spomeniku aktivistk za pravice žensk v Bostonu ...«
Eno od potovanj knjige po svetu je tudi prevod. Prvo tako potovanje ni bilo dolgo, le do severne sosede Slovenije, zanj pa sta poskrbeli prevajalka Maja Novak in založba Modrijan. Hrvaški izvirnik se je tik pred izidom slovenskega prevoda znašel med prsti pisatelja Ivana Tavčarja oziroma njegove mogočne skulpture na Visokem pri Poljanah, prevod – prva knjiga v novi podobi zbirke Bralec – pa je svoje potovanje začel v obeh naših knjigarnah, v pravkar odprti Modrijanovi knjigarni v Škofji Loki in v Modrijanovi knjigarni v Ljubljani.

Zaželimo srečno pot po svetu tudi slovenski izdaji Mučenic! Fotografije bralcev sprejemamo na naslov modrijan@modrijan.si. Posredovali jih bomo avtorju in jih objavljali na naši FB strani.

Naj se projekt »Mučenice« nadaljuje in kmalu zasije v še kakšnem prevodu!

mucenice.com
 
Promocijski film
 
objavljeno v rubriki: Izšlo je

Multimedija

na vrh strani

Sorodne novice

na vrh strani

21.11.2017

»Vse to bomo naredili z nasmeškom, veseljem in v sproščenem ozračju.« – Šest dni v Kataloniji »

Knjiga Šest dni v Kataloniji je kronika, nekakšen dnevnik dogodkov in občutij, ki jih je v dneh neposredno pred, ob in po referendumu v Kataloniji izkusil avtor, tržaški novinar in politolog Bojan Brezigar – bil je član mednarodne skupine opazovalcev v Kataloniji, ki jo je vodil nekdanji slovenski zunanji minister dr. Dimitrij Rupel. Prisostvoval je vsem najpomembnejšim dogodkom ob katalonskem referendumu. Razgrinja odlično pripoved o svojem prvem obisku Barcelone leta 1971, preden se 45 let pozneje znajde v istem mestu in opazuje. Pogovarja se z najpomembnejšimi osebnostmi katalonskega gibanja, razgrinja ključne zgodovinske dogodke, ki so zaznamovali Katalonijo, vse to pa spretno ujame v tukaj in zdaj. Opisuje zaostrene razmere tik pred referendumom in se 1. oktobra na različnih voliščih pridruži množičnim volivcem, kjer je priča nasilnim ukrepom španskih varnostnih sil.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

18.11.2017

»Pravzaprav kratka zgodovina slovenske samoodločbe« – knjiga Dimitrija Rupla Zadnjih sto let (1917–2017) »

V zadnjem času Evropo pretresajo zahteve posameznih držav in narodov po spremembah. Evropska unija je pred novimi izzivi, v središču pozornosti pa je (podobno kot v devetdesetih letih prejšnjega stoletja) vprašanje samoodločbe.
Slovenci smo svojo pravico do samoodločbe uveljavili leta 1991 in morda v zadnjem času državo prepogosto jemljemo za nekaj samoumevnega. Knjiga dr. Dimitrija Rupla Zadnjih sto let (1917–2017) je nastala ravno zaradi tega, da bi se bolj zavedali pomena lastne zgodovine. Opisuje razvoj slovenske narodnostne misli od Majniške deklaracije, v kateri so se poslanci Jugoslovanskega kluba zavzeli za oblikovanje posebne enote znotraj avstro-ogrske monarhije (1917), do določanja mej samostojne Slovenije v letu 2017. Kot pravi avtor, je to »pravzaprav kratka zgodovina slovenske samoodločbe«.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

17.11.2017

Nobeni drugi primabalerini na svetu ni uspelo ostati v središču pozornosti več kot šestdeset let »

Ime Maje Plisecke, mednarodno priznane prima ballerine assolute, je prav gotovo sinonim za beli, klasični balet 20. stoletja. Predvsem zavoljo le njej lastne magičnosti, ki jo je na odru pričarala z neverjetno plastičnostjo zgornjega dela telesa ter poetičnostjo rok, valujočih kot v vetru trepetajoča labodja krila. V primerjavi z mnogimi drugimi, morda še bolj gibalno nadarjenimi balerinami njenega časa, pa so Plisecko odlikovali še nevsakdanja osebna privlačnost, umetniška vsestranskost in radovednost, ustvarjalnost, drugačnost ter ne le sodobnost, marveč tudi le redkim dana predčasnost. Vse to je mogoče zaslutiti tudi iz besed velikega koreografa 20. stoletja Mauricea Béjarta, ki je o njej dejal: »Karkoli pleše, izžareva velikansko moč in senzualnost, še zlasti pa modernost.«

objavljeno v rubriki: Izšlo je

17.11.2017

Pod krinko Vladimirja Vauhnika – izvirno pričevanje o drugi svetovni vojni iz prve roke »

Knjiga v dveh zvezkih s skupnim naslovom Pod krinko je sklepno poročilo slovenskega častnika, vojaškega atašeja Kraljevine Jugoslavije in obveščevalca Vladimirja Vauhnika (1896–1955) o osebnih doživetjih in svetovnih dogodkih ter procesih med drugo svetovno vojno. V prvem delu (Na preži za Hitlerjevimi vojnimi načrti) popisuje svoj ›berlinski‹ čas (obdobje od pomladi 1939 do napada na Jugoslavijo), ki ga je preživel v visoki diplomatski družbi, v središču takratnega najpomembnejšega svetovnega dogajanja. Aprila 1941 je Vauhnik pristal v gestapovskem zaporu v Berlinu. Čas od svoje izpustitve, prek kratkotrajnega bivanja v Zagrebu, več kot dveletnega prikritega obveščevalnega delovanja v Ljubljani pa do bega v Švico popisuje v drugem delu knjige (Med izdajalci, vohuni in junaki).
Ta zajetni sveženj spominov (skupaj 576 strani) je bil torej napisan konec leta 1945 in je tokrat slovenskim bralcem predstavljen prvič v tej obliki.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

11.11.2017

Izšla je knjiga Na slepem tiru, dnevnik kulturnega urednika Dela Jožeta Horvata od januarja 1989 do maja 1991 »

Ko bralec odpre časopis, kakršen je Delo, je lahko večinoma zadovoljen: o politiki, gospodarstvu, športu in še čem ima »kaj brati«. Manj zadovoljen pa utegne biti tisti, ki bi rad kaj več prebral o kulturi. Tako je bilo – in je še danes. Pred kratkim je pesnica Anja Golob, dvakratna Jenkova nagrajenka, na Facebooku zapisala: »Tole je kulturna stran v današnjem, sobotnem Delu. In sosednja stran. Nivo alarmantnosti tega fakta dosega zgolj še nivo nejeverne osuplosti.« Dodala je fotografijo, na kateri se vidita Delovi »kulturni« strani: polovico leve zaseda članek »Vokalno-scenski projekti z gosti«; na drugi polovici leve in celotni desni strani se razprostirajo oglasi.

Pred skoraj dvajsetimi leti se je za kulturno in tudi politično širino (bolj ali manj zaman) zavzemal takratni urednik Delove kulturne rubrike Jože Horvat. Zapisi v njegovem dnevniku Na slepem tiru so nastali v času, ko se je Slovenija počasi levila iz socializma in skupne države Jugoslavije v samostojno, demokratično državo, in kažejo, da kulturi sekira ni padala v med niti v socialističnih časih niti v »tranzicijskem obdobju«, da, skratka, nad kulturo že dolga leta visi predvsem sekira, medu pa od nikoder. Da se ta »tradicija« vleče vse do danes, pa razbiramo iz občasnih »krikov vpijočega v puščavi« oziroma na družabnih omrežjih.

objavljeno v rubriki: Izšlo je