Novica

Kratke zgodbe, ki iz ženske perspektive preizprašujejo in reinterpretirajo vlogo ženske v preteklosti in sedanjosti

29.09.2014

No, ni tako preprosto ... Mučenice so mnogo več ...

Zbirka kratkih zgodb je prvenec hrvaškega pisatelja Želimirja Periša. Periš, rojen leta 1975, živi in ustvarja v Zadru, piše kratke zgodbe in poezijo ter objavlja v tako rekoč vseh kulturnih in književnih tiskovinah in portalih v regiji. Njegove zgodbe so izšle v številnih zbornikih, prevedene so v italijanščino, ukrajinščino, bolgarščino in italijanščino; zanje je prejel več nagrad in nominacij. Uredil je več knjig, med njimi zbornik društva pisateljev iz Zadra ZaPis, in organiziral mnoge ZaPisove književne dogodke. Je vodja delavnice kreativnega pisanja v Zadru in Zagrebu, s Centrom za kreativno pisanje organizira Poletno šolo pisanja in vodi književni festival KaLibar bestiVal.
Mučenice, svoje prvo samostojno književno delo, je objavil 27. avgusta 2013 pri zagrebški založbi Algoritam. Zbirka je navdušila tako bralce kot kritike, Jutarnji list jo je razglasil za eno najboljših hrvaških knjig leta 2013, »knjiga leta« so postale tudi po izboru Mestne knjižnice Umag.

Toda Mučenice niso samo knjiga – so »projekt«, ki ga je avtor skrbno načrtoval in tudi izpeljal: naslovnico je zasnoval v sodelovanju z umetnicama Karlo Paliska in Teo Pavić, avtorski honorar je namenil varovankam (žrtvam nasilja v družini) zadrske Male hiše (Mala kuća), delavke propadlega tekstilnega podjetja Kamensko iz Zagreba so z motivi knjige izdelale majice in torbe, prihodek iz prodaje pa je namenjen njihovemu društvu. Mučenice imajo tudi svojo spletno stran in ena njenih najzanimivejših »rubrik« je »Potovanje knjige po svetu«. »Do danes je bila ta knjiga v krajih, kjer sam nikoli ne bom,« je Periš dejal v enem izmed številnih intervjujev po izidu knjige, »doživela je, česar sam ne morem, in se spoprijateljila z ljudmi, s katerimi se sam ne bom mogel. Na spletni strani mucenice.com spremljam mnoge pustolovščine Mučenic, a najzanimivejša je potovanje knjige po svetu – tako rekoč spontana pobuda, da bralci pošiljajo fotografije knjige, posnete v različnih krajih. Mučenice so tako fotografirane v številnih mestih in na lokacijah, a tudi v posebnih situacijah, na primer na trgu Majdan v Kijevu takoj po tamkajšnjem prelivanju krvi, ob ogradah propadlih podjetij, na tajskih plažah, na spomeniku aktivistk za pravice žensk v Bostonu ...«
Eno od potovanj knjige po svetu je tudi prevod. Prvo tako potovanje ni bilo dolgo, le do severne sosede Slovenije, zanj pa sta poskrbeli prevajalka Maja Novak in založba Modrijan. Hrvaški izvirnik se je tik pred izidom slovenskega prevoda znašel med prsti pisatelja Ivana Tavčarja oziroma njegove mogočne skulpture na Visokem pri Poljanah, prevod – prva knjiga v novi podobi zbirke Bralec – pa je svoje potovanje začel v obeh naših knjigarnah, v pravkar odprti Modrijanovi knjigarni v Škofji Loki in v Modrijanovi knjigarni v Ljubljani.

Zaželimo srečno pot po svetu tudi slovenski izdaji Mučenic! Fotografije bralcev sprejemamo na naslov modrijan@modrijan.si. Posredovali jih bomo avtorju in jih objavljali na naši FB strani.

Naj se projekt »Mučenice« nadaljuje in kmalu zasije v še kakšnem prevodu!

mucenice.com
 
Promocijski film
 
objavljeno v rubriki: Izšlo je

Multimedija

na vrh strani

Sorodne novice

na vrh strani

07.04.2017

To je nora knjiga! – o romanu Zakaj se otrok v polenti kuha romunsko-švicarske pisateljice Aglaje Veteranyi »

Življenjska zgodba pisateljice, pesnice in igralke Aglaje Veteranyi (1962–2002) je nadvse nenavadna. Kot otrok cirkuške družine je bila nenehno na poti, tudi potem ko je družina iz diktatorske Romunije pobegnila v svet, da bi poiskala zatočišče in boljše življenje v tujini. Na koncu se je ustalila v Švici, kjer se je Aglaja sredi najstniških let šele prvič zares srečala s šolo. Čeprav je bila dolgo analfabetka, s svojim romanesknim prvencem Zakaj se otrok v polenti kuha ni navdušila le kritiške javnosti in bralcev, temveč je očarala tudi svoje pisateljske kolege.

V Romuniji je prevod njenega dela pustil tolikšen pečat, da lahko govorimo celo o posebni poetiki, ki je nastala pod njenim vplivom. In ob tem ne moremo biti presenečeni: Zakaj se otrok v polenti kuha je zgodba Aglajine mladosti, ki intimna, družinska in profesionalna dogajanja v cirkuškem zaodrju odstira tako neposredno in razorožujoče, da deluje skoraj hipnotično.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

24.03.2017

»O, tudi knjige pišete?« Ja, jih. To počnem že večji del življenja. – Neil Jordan drugič v zbirki Bralec »

Ob imenu danes sedeminšestdesetletnega irskega pisatelja Neila Jordana občinstvo doma in po svetu najprej pomisli na njegove filmske stvaritve, in to ga kar malo jezi. Iz intervjuja za časopis The Herald ob izidu Utopljenega detektiva: »Ne vem, zakaj. Tisto minuto, ko sem začel delati filme, so ljudje popolnoma pozabili, da pišem knjige. Promocije knjig so prav čudne. Ljudje sprašujejo: ›O, tudi knjige pišete?‹ Ja, jih. To počnem že večji del življenja. Filme sem začel snemati zgolj po naključju.« A je pač tako, da so oskarji in srebrni medvedi (Jordan je prvega dobil za scenarij za Igro solz, drugega pa za režijo Mesarčka) odmevnejši od literarnih nagrad, čeprav ima Jordan tudi teh kar nekaj (med drugim za roman V koži drugega, ki je leta 2014 izšel v slovenskem prevodu prav v zbirki Bralec).

objavljeno v rubriki: Izšlo je

10.03.2017

Simfonija v belem Adriane Lisboa, brazilske »pisateljice za sedanjost in prihodnost« – Bralec 107 »

Brazilija je največja južnoameriška država – obsega 8,5 milijona kvadratnih kilometrov, kar je krepko čez 80 odstotkov površine Evrope, prebivalcev pa ima več kot 200 milijonov, kar je več, kot jih ima celotna Rusija. Jezik Brazilcev je portugalščina, in to je morda razlog, da je brazilska književnost pri nas med najmanj znanimi južnoameriškimi književnostmi, kljub temu da spada založništvo v Braziliji med deset najmočnejših na svetu. V slovenskem prevodu izide na leto manj luzofonskih del – knjig, napisanih v portugalščini –, kot je prstov na roki, v statistiki pa so zajeta celo skupaj z deli, prevedenimi iz španščine. Koliko izmed njih je potemtakem brazilskih?
Izbrati najboljše v širnem morju brazilske proze je zato za slovenskega založnika velik izziv.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

16.02.2017

Zgodba o Diani – Neroda Alexandra Seurata – nagovori tako samotnega bralca kot družbo »

Leta 2012 je francosko javnost pretresala »afera Marina«. Sodišče je Érica Sabatiera in Virginio Darras spoznalo za kriva smrti njune osemletne hčerke Marine ter ju obsodilo na tridesetletno zaporno kazen. Deklica je leta 2009 umrla za posledicami močnega udarca v glavo, in ugotovili so, da je že pred tem utrpela številne poškodbe. Na šoli, ki jo je obiskovala, so na trpinčenje kmalu posumili, a čeprav so poskušali ukrepati in so se v razreševanje problema postopoma vključevali tudi pristojni s področij socialnega dela, medicine in policije, je sistem, ob spretnem izmikanju staršev, vendarle odpovedal. V prevpraševanja o delovanju pristojnih služb in odgovornosti, ki jih je sprožil ta primer, so se aktivno vključila tudi najpomembnejša francoska civilna združenja za zaščito otrok.
Primer je začel skoraj obsedeno preučevati Alexandre Seurat, profesor književnosti na univerzi v Angersu, potem ko je v medijih zasledil izjavo Marininega starejšega brata, ki je bil potisnjen v nemogočo vlogo tako priče in žrtve kot sostorilca dogajanja za štirimi stenami.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

31.01.2017

Vojna vse spremeni in Domov – najobsežnejša pripoved o družini Furlan več kot sedemdeset let po drugi svetovni vojni »

Staša in Aljoša, sestra in brat, dva izmed treh otrok dr. Borisa Furlana (1894–1957), slovenskega profesorja prava, obtoženca na Nagodetovem procesu poleti 1947. Aljoša se je vrnil domov, Staša je od doma odšla in se ni nikdar več vrnila. Moralo je miniti mnogo let, desetletij, da je lahko svoje spomine strnila v knjigi Vojna vse spremeni (War Changes Everything). Knjiga je izšla leta 2014 v Združenih državah Amerike, zdaj je prevedena v slovenščino. Domov pa je Aljoševa pripoved o poti domov, nazaj v Jugoslavijo, k partizanom, oziroma na šolanje za vojnega pilota v ruski Čkalovsk.
Družina Furlan je sprva živela v Trstu, od koder je pred fašističnim režimom zbežala v Ljubljano. Mesto je zajela vojna in Furlani so kot begunci preko Carigrada, Jeruzalema, Kaira in Cape Towna pribežali v New York. Borisa Furlana je vlada v izgnanstvu kmalu poklicala v London, sledili sta mu hči Staša in soproga Ana, Aljoša pa je ostal v Združenih državah. Staša se je vrnila v Jugoslavijo, kjer se je pridružila partizanom.

objavljeno v rubriki: Izšlo je