Novica

Kratke zgodbe, ki iz ženske perspektive preizprašujejo in reinterpretirajo vlogo ženske v preteklosti in sedanjosti

29.09.2014

No, ni tako preprosto ... Mučenice so mnogo več ...

Zbirka kratkih zgodb je prvenec hrvaškega pisatelja Želimirja Periša. Periš, rojen leta 1975, živi in ustvarja v Zadru, piše kratke zgodbe in poezijo ter objavlja v tako rekoč vseh kulturnih in književnih tiskovinah in portalih v regiji. Njegove zgodbe so izšle v številnih zbornikih, prevedene so v italijanščino, ukrajinščino, bolgarščino in italijanščino; zanje je prejel več nagrad in nominacij. Uredil je več knjig, med njimi zbornik društva pisateljev iz Zadra ZaPis, in organiziral mnoge ZaPisove književne dogodke. Je vodja delavnice kreativnega pisanja v Zadru in Zagrebu, s Centrom za kreativno pisanje organizira Poletno šolo pisanja in vodi književni festival KaLibar bestiVal.
Mučenice, svoje prvo samostojno književno delo, je objavil 27. avgusta 2013 pri zagrebški založbi Algoritam. Zbirka je navdušila tako bralce kot kritike, Jutarnji list jo je razglasil za eno najboljših hrvaških knjig leta 2013, »knjiga leta« so postale tudi po izboru Mestne knjižnice Umag.

Toda Mučenice niso samo knjiga – so »projekt«, ki ga je avtor skrbno načrtoval in tudi izpeljal: naslovnico je zasnoval v sodelovanju z umetnicama Karlo Paliska in Teo Pavić, avtorski honorar je namenil varovankam (žrtvam nasilja v družini) zadrske Male hiše (Mala kuća), delavke propadlega tekstilnega podjetja Kamensko iz Zagreba so z motivi knjige izdelale majice in torbe, prihodek iz prodaje pa je namenjen njihovemu društvu. Mučenice imajo tudi svojo spletno stran in ena njenih najzanimivejših »rubrik« je »Potovanje knjige po svetu«. »Do danes je bila ta knjiga v krajih, kjer sam nikoli ne bom,« je Periš dejal v enem izmed številnih intervjujev po izidu knjige, »doživela je, česar sam ne morem, in se spoprijateljila z ljudmi, s katerimi se sam ne bom mogel. Na spletni strani mucenice.com spremljam mnoge pustolovščine Mučenic, a najzanimivejša je potovanje knjige po svetu – tako rekoč spontana pobuda, da bralci pošiljajo fotografije knjige, posnete v različnih krajih. Mučenice so tako fotografirane v številnih mestih in na lokacijah, a tudi v posebnih situacijah, na primer na trgu Majdan v Kijevu takoj po tamkajšnjem prelivanju krvi, ob ogradah propadlih podjetij, na tajskih plažah, na spomeniku aktivistk za pravice žensk v Bostonu ...«
Eno od potovanj knjige po svetu je tudi prevod. Prvo tako potovanje ni bilo dolgo, le do severne sosede Slovenije, zanj pa sta poskrbeli prevajalka Maja Novak in založba Modrijan. Hrvaški izvirnik se je tik pred izidom slovenskega prevoda znašel med prsti pisatelja Ivana Tavčarja oziroma njegove mogočne skulpture na Visokem pri Poljanah, prevod – prva knjiga v novi podobi zbirke Bralec – pa je svoje potovanje začel v obeh naših knjigarnah, v pravkar odprti Modrijanovi knjigarni v Škofji Loki in v Modrijanovi knjigarni v Ljubljani.

Zaželimo srečno pot po svetu tudi slovenski izdaji Mučenic! Fotografije bralcev sprejemamo na naslov modrijan@modrijan.si. Posredovali jih bomo avtorju in jih objavljali na naši FB strani.

Naj se projekt »Mučenice« nadaljuje in kmalu zasije v še kakšnem prevodu!

mucenice.com
 
Promocijski film
 
objavljeno v rubriki: Izšlo je

Multimedija

na vrh strani

Sorodne novice

na vrh strani

05.08.2017

Moj mož – zgodbe, skozi katere je mogoče opazovati in kritizirati hipokrizijo in disfunkcionalnost naše družbe »

»Dejstvo, da ženska prevzame možev priimek celo v današnjih časih, da imamo v makedonščini slabšalni izraz za moškega, ki živi pri ženi ali njenih starših (›domazet‹), način, kako prikazujejo zakonsko zvezo mainstream filmi in kako nanjo gleda tržišče – vse to veliko pove o tem, kako zakon obravnavamo še dandanes. Iz te perspektive nikakor ne spoštujem te institucije, še posebej ne po tem, ko so ženske v zahodnem svetu postale bolj neodvisne in so pridobile neke temeljne človekove pravice.« Tako neposredna je bila lani Rumena Bužarovska, makedonska pisateljica, prevajalka, predavateljica ameriške književnosti na univerzi v Skopju in neizprosna kritičarka makedonske politike, v intervjuju za hrvaški Novi list malo po tistem, ko je v hrvaškem prevodu izšla njena tretja zbirka kratkih zgodb Moj mož. »Ne zanimajo me srečne zgodbe,« je dodala, »ampak zgodbe, skozi katere je mogoče opazovati in kritizirati hipokrizijo in disfunkcionalnost naše družbe.«

objavljeno v rubriki: Izšlo je

19.07.2017

»Napiši knjigo, ki jo želiš brati, posnemi film, ki ga želiš gledati.« – Austin Kleon »

Ideje v knjigah ameriškega umetnika Austina Kleona so za vse, ki poskušajo v svoje življenje in delo vnesti ščepec ustvarjalnosti. (Torej za vse med nami.) Ali kot pravi Kleon: »Ta knjiga je zate. Kdorkoli si in karkoli počneš.«
Ko si je Kleon začel delati zapiske za predavanje študentom na kolidžu v New Yorku, je spoznal, da lahko svoje izkušnje strne v deset preprostih pravil o tem, kako biti kreativen, in obenem, da so to prav tisti nasveti, ki jih je sam v letih, ko si je prizadeval postati umetnik, pogrešal in mu jih ni nihče povedal. Načela je združil v nekakšen manifest, namenjen vsakomur, ki se želi resneje posvečati umetnosti.
Nasveti v uspešnicah Kradi kot umetnik in Pokaži svoje delo!, ki sta v slovenskem prevodu izšla hkrati, so avtobiografski, kot so pravzaprav vsi nasveti, saj jih delimo na podlagi izkušenj.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

18.07.2017

Teslov življenjepis je že sam po sebi tako zanimiv, da ga ni treba začiniti s čudesi ali z legendami in miti »

Letošnja Vilenica, 32. po vrsti, bo potekala pod pomenljivim geslom »Literatura, ki spreminja svet, ki spreminja literaturo«. Festival bo gostil vrsto literarnih ustvarjalcev iz 20 držav. Med udeleženci, katerih dela lahko beremo v slovenskem prevodu, bo tudi Vladimir Pištalo, priznani in slovenskim bralcem že dobro znani srbski pisatelj, ki od leta 1993 živi v ZDA.
Pištalovo prvo v slovenščino prevedeno delo je roman Tesla, portret med maskami, za katerega je prejel Ninovo nagrado 2008. Prevod (Đurđa Strsoglavec, 2012) je vzbudil izjemno pozornost in bil kmalu razprodan. Tedaj je avtor prvič obiskal Slovenijo ter v številnih intervjujih predstavil svojo poetiko in ustvarjalni postopek. Ta roman je pisal kar osem let, v intervjuju za Mladino pa je med drugim povedal: »Teslov življenjepis je že sam po sebi tako zanimiv, da ga ni treba začiniti s čudesi ali z legendami in miti. Le pokvarili bi ga. Pustil sem, da zgodba o Tesli govori sama zase.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

15.07.2017

Kakor poti v megli – roman o Ottu Grossu, avstrijskem boemu, anarhistu, utopičnem mislecu in genialnem, a odrinjenem psihoanalitiku »

Nevarna metoda (A Dangerous Method, 2011), film kanadskega režiserja Davida Cronenberga, je zgodba o psihoanalitikih Sigmundu Freudu (Viggo Mortensen) in Carlu Jungu (Michael Fassbender), mentorju in učencu, in o Sabine Spielrein (Keira Knightley), Jungovi pacientki in ljubici. Scenarist Christopher Hampton se je oprl na knjigo Najnevarnejša metoda (A Most Dangerous Method, 1993) ameriškega pisatelja Johna Kerra (1950–2016), ki je to zapleteno razmerje preučeval najmanj osem let. Film, premierno prikazan septembra 2011 v Benetkah, je na festivalih zbral 18 nagrad in številne nominacije, videli smo ga tudi v slovenskih kinih.
V filmu pa spoznamo še enega psihoanalitika, Otta Grossa (1877–1920), ki ga je upodobil markantni Francoz Vincent Cassel. O Grossu, avstrijskem boemu, anarhistu, utopičnem mislecu in genialnem, vendar odrinjenem psihoanalitiku, pri nas ne vemo veliko, slovenska Wikipedija ga ne pozna, omenjen ni niti v sicer obsežnih člankih o Freudu in Jungu. Bil je Jungov vrstnik, dve leti mlajši od njega, Freud je bil njun učitelj. Jung in Freud sta dočakala visoko starost, 85 oziroma 83 let, Gross je umrl pri komaj 42 letih, kot narkoman in revež.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

27.06.2017

Tragikomično majhen labirint, iz katerega se je, kot metulj iz gosenice, razprl ogromen zemljevid »

Kdor je Marcela Prousta poznal in sodil po njegovi prvi knjigi, mladostni novelistični zbirki Radosti in dnevi, ga najbrž ni cenil nič bolj kot ljudje, ki so ga poznali zgolj kot obetavnega salonskega leva. Kvečjemu nasprotno, v salonih je bil Marcel uspešnejši kot v literaturi, prizanesljivost svojih prvih bralcev – in naklonjenost vplivnih dam – si je prislužil z osebno prikupnostjo, ne z literarnim talentom. Mlad je še, pa obenem star, v spremnem besedilu k zbirki razpreda Anatole France: kot bi govoril o prezgodaj dozorelem, zakrnelem, starikavem otroku, ki marsikaj opazi in razume, a ne bo iz njega nikoli nič, saj v resnici ne razume kaj dosti. Ne razume, kajti ne razločuje med bistvenim in postranskim: malenkostna vznemirjenja v snobovskih dušah opisuje enako zavzeto kot sončne zahode. (Je sploh mogoče izreči bolj uničujočo pohvalo?)

objavljeno v rubriki: Izšlo je