E-novice

Novica

Knut Hamsun, »največja enigma moderne evropske literature«. – Izšel je novi prevod romana Glad

10.06.2016

Norveški pisatelj Knut Hamsun je morda »največja enigma moderne evropske literature«, kot piše Janez Pipan v obsežni študiji k novemu prevodu romana Glad. »Vprašanja in klicaji se pri avtorjih raziskav in interpretacij skoraj dobesedno ponavljajo in kažejo na to, da je današnja recepcija Hamsunove literature povezana z zadregami in nelagodji.« Vedno znova se namreč zastavlja ena in ista dilema. »Kako se je moglo zgoditi,« je leta 1964 zapisal Vladimir Kralj, »da je človek tolike umetniške sile in izpovedovalec tolikega sočutja s človekom, zlasti z malim, ljudskim človekom, v času nacistične okupacije Evrope, vštevši Hamsunovo Norveško, očitno simpatiziral z eno najbolj nečloveških političnih ideologij, ki jih pozna svetovna zgodovina?« Janez Pipan pa se v svoji podrobni analizi pisatelja sprašuje: »Je torej avtor romana Glad, enega temeljnih besedil literarnega modernizma, svojo monumentalno, čeprav ves čas tudi dvoumno in v vseh pogledih zapleteno osebno in umetniško biografijo resnično sklenil v območju zločina? Kako za vraga je Hamsun (lahko) ›srečal Hitlerja‹ in kaj ima s tem pričujoči roman?«

V romanu Glad (Sult, 1890) spremljamo mladeniča, ki blodi po ulicah Kristianie (Oslo) in gladuje. »Roman se ne ukvarja z družbenimi razlogi za to, da mlad novinar, ki bi mu danes rekli prekarni delavec, s svojim delom dobesedno ne zasluži dovolj za preživetje, niti z očitno neustreznostjo stanja družbe, ki dopušča, da do tega sploh pride,« opiše roman prevajalka Marija Zlatnar Moe. »Zgodba se štirikrat ponovi, vsakič v nekoliko hujši obliki: pisec je lačen, poskuša napisati nekaj, kar bi mu objavili, a ga pri tem onemogočata skrajna revščina in izčrpanost zaradi pomanjkanja: poleg tega, da je lačen, enkrat nima za svečo, drugič nima za svinčnik, nikoli nima za kurjavo in primerna oblačila, vedno globlje drsi v brezno lakote, trpi različne telesne nadloge, ki pa ga skrbijo mnogo manj, kot ga skrbi, da izgublja pamet, in tik preden bi se vse skupaj tragično končalo, ga kot po čudežu nekaj reši.«

Po romanu Glad je danski režiser Henning Carlsen leta 1966 posnel film s Perom Oscarssonom v glavni vlogi; Oscarsson je kar štirikrat prejel nagrado v kategoriji »najboljši igralec«, med drugim na filmskem festivalu v Cannesu. Glad je tudi prvo Hamsunovo delo, ki je izšlo v slovenščini: prevod Frana Albrechta je najprej kot podlistek v letih 1919 in 1920 objavljal časopis Naprej, leta 1925 pa je izšel tudi v knjižni obliki. Leta 2015 je režiser Janez Pipan Glad – po novem prevodu – postavil na oder ljubljanskega Mini teatra.

»Ni enostavno odgovoriti na vprašanje, kdo je Knut Hamsun, katera izmed njegovih mnogih podob, ali če hočete: oseb je bolj resnična od drugih. Britanski biograf Robert Ferguson je na koncu svoje zajetne knjige nekoliko kompromisarsko zaključil, da je Hamsun nekakšna enigma. Nerešljiva uganka, paradoks. Po eni strani eden najizvirnejših avantgardistov s konca devetnajstega stoletja, petdeset let kasneje pa privržen nacist, ki se je aktivno angažiral za Hitlerjevo vizijo Evrope in zavestno ignoriral vse posledice, ki jih je proizvedla nacistična ideologija in njen totalitarni politični režim, s holokavstom vred.«

Janez Pipan, Sobotna priloga, 13. 5. 2015

 
objavljeno v rubriki: Izšlo je

Sorodne novice

na vrh strani

25.06.2018

Roman atenske pisateljice Amande Mihalopulu v letu, ko so Atene svetovna prestolnica knjige »

Septembra 2016, le nekaj ur po tistem, ko je tedanja generalna direktorica Unesca Irena Bokova razglasila Atene za svetovno prestolnico knjige 2018, je odjeknila vest, da zapira vrata še zadnja izmed knjigarn Elefterudakis. To je bila največja knjigarna v Grčiji, v osemnadstropni zgradbi na Univerzitetni ulici (Panepistimiu) v Atenah – če ste bili tam od sredine devetdesetih, je niste mogli spregledati – je ponujala več kot 200.000 naslovov, v grščini in drugih jezikih, prirejala je literarne dogodke, seveda je imela tudi kavarnico. Ustanovitelj knjigarne je bil Kostas Elefterudakis, svojo prvo knjigarno je odprl leta 1898 na trgu Sintagma. V zgodnjih šestdesetih letih 20. stoletja se je preselila na Nikisovo ulico, nedaleč od Sintagme, leta 1995 pa na ulico Panepistimiu. Samo v Atenah je bilo še več kot 20 knjigarn Elefterudakis.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

16.06.2018

Izšla je knjiga o sreči, ki si je mnogi želijo, vi pa jo lahko dobite že danes – če ste bralec, bralka »

Ruski emigranti so po revolucijskem viharju zapuščali domovino, ker jim je ob vseh svojih neskončnih širjavah postala pretesna zaradi političnega enoumja. V druge dele sveta, posebej v Evropo in Ameriko, so prinašali veličino svojih kulturnih tradicij, seveda pa so se z enakimi oplajali tudi sami v deželah tradicionalnega (krščanskega) Zahoda. Med temi emigranti je bila tudi rosno mlada pesnica Nina Berberova, ki je s svojim možem, lirikom Hodasevičem, leta 1922 zapustila Sovjetsko zvezo in se podala na zahod; zvesta mu je ostala vse do smrti, skoraj pol življenja je preživela v ZDA. Pri nas pisateljica ni bila zelo znana, kaka tri desetletja imamo na voljo za branje tri njene povesti.
Sto let po revoluciji je Rusija temeljito spremenjena država, tako kot vse pore planeta je tudi največjo državo sveta preplavila globalizacija, boljševiki, pred katerimi se je nekoč vse treslo, pa si ne zaslužijo več svojega imena – ljudje z vseh vetrov se danes pogosteje in brez tesnobe vračajo v zibelko slovanstva.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

31.05.2018

Celotno stvarnost je treba pojmovat kot nekaj malomarno kuhanega in nedorečenega, imenovanega z nekaj blagohotne ironije »tole zdaj« »

Tole zdaj je poročilo pisatelja Zorana Hočevarja o »tem zdaj« – zaslužijo si zanamci vsekakor en podroben pismen dokument o stanju in razmerah danes, prav v letu 2013 in tudi naslednjem, vse do dne, ko bo poročevalec kar najtrdneje prepričan, da je o raportu, pač zaradi tudi vanj umeščenih dramatičnih dogodkov in ob tem še mojstrsko opisanih, mogoče brez pomislekov dejat, da gre za nenavaden, a vsekakor pravcati roman.

Načrt je dober, a ker pripetljajev težjega kalibra ni po cele mesce, bi pisatelj ne bil to, če bi ne zmogel najt četudi v navadnem vsakdanu veliko možnosti za ekspresijo. In dejansko, dostikrat prav kolne, čeprav začuda predvsem tedaj, ko se mu nudijo najlepše prilike za doživljaj in zabeležbo tega. Že tako je namreč v zamudi. Ne sledi ničemur okrog sebe sproti, saj »a mislite vi bralci, da sem Bog?! Sploh ne, celo navaden tumplek sem. Že zgolj za količkaj korekten pasus o, denimo, tem, kako kdo kolcne, rabim morje časa!«

objavljeno v rubriki: Izšlo je

31.05.2018

V zbirki Svila indijska pesnica in pisateljica Amrita Pritam in njeno najbolj znano delo Pinjar »

Lani je minilo sedemdeset let, odkar je Indija po dolgotrajnih prizadevanjih dosegla osamosvojitev izpod britanske kolonialne nadvlade. A zaradi razkola med muslimani in hindujci je dogodek namesto olajšanja in zadovoljstva prinesel ustanovitev nove države Pakistana in eno najbolj množičnih prisilnih selitev v zgodovini: okrog 11 milijonov ljudi je moralo zapustiti domove – muslimani z indijske strani so odhajali v Pakistan, hindujci z druge strani v Indijo. Medversko sovraštvo je prineslo ogromno nasilja, krvavih obračunov (govori se o pol milijona do milijona mrtvih), ženske so bile pogosto žrtve ugrabitev, posilstev …

To so okoliščine, v katerih se dogaja zgodba kratkega romana Pinjar ene najuspešnejših indijskih književnic Amrite Pritam (1919–2005).

objavljeno v rubriki: Izšlo je

22.05.2018

Rad filozofiram, da so izleti tista umetnost v življenju, ki odpira oči. – Željko Kozinc »

Priznam, da tiste napravice (še) nimam. Ki bi mi na izletu pokazala, v katero smer naj krenem. Tiste napravice, ki jo je vzel v roke prijazen izletnik, s katerim sva se srečala, ko sem se izgubil v strmem gozdu pod Belinovim stolom. Ko sem ga sredi brezpotja vprašal, kako se pride v Volče. Ni bila daljša od njegove dlani, tista napravica made in China, še zlasti ni bila širša. Tisti pametni telefon. »V Volče? Pa poglejmo na …« Prijazni mož je potapkal po lesketavi ploščici. »Aha, zdajle stojiva tukaj, vidite … Do Volč nimate daleč, gospod … dobre pol ure mi kaže, pa pridete. Zdajle greste desno dol, vse do potočka v grapi … zgleda, da ga boste morali prebresti … ali preskočiti. Potem greste na gliho kar na tale grebenček, niti sto metrov v višino ne … in pridete na tole pot … krenete seveda v dolino in ste kmalu v vasi.« Na koncu, ko sem se mu zahvaljeval, se mi je zmagoslavno nasmehnil.

objavljeno v rubriki: Izšlo je