Novica

Kakšen je vzvod, ki človeka privede tako daleč, in kako je to sploh mogoče? – Nekaj divjih rož

07.06.2017

Kako pomemben je spomin na holokavst?
Na fotografiji sta dva moška, A. B. in T. Mast, oblečena v ostanke taboriščnih oblačil. Mlada, lepa in žareča sredi razrušenega Berlina ob koncu druge svetovne vojne z nemirnim nasmeškom gledata v fotografski objektiv. Kdo sta A. B. in Mast in kaj se je zgodilo z njima? Usoda, ki jo daje slutiti fotografija, Alexandra Bergaminija tako nagovori, da se poda po njenih sledeh. Kot preiskovalec, ki je v roke dobil primer izginule osebe, zavzeto brska po podatkih iz arhivov, pričevanj in dokumentov. Iz njih se sestavljajo otočki njune zgodbe, potopljeni v mračno epizodo polpretekle evropske zgodovine.
A. B. in Mast pisatelja tako pripeljeta do taborišč Sachsenhausen in Westerbork, kjer se njuni zgodbi vpenjata v zgodbo taboriščnega življenja. Obudijo se slike iz taborišč, bolj ali manj znana dejstva o njihovem nastanku in delovanju, o upravljanju in njihovih upravljavcih. O mučenjih, preračunljivem sistemu uničevanja in zanikanju. Ob vsem tem zbode srhljivost stvarnih podatkov, s katerimi se ni moč dokopati do prepričljivih odgovorov na vprašanji, kakšen je vzvod, ki človeka privede tako daleč, in kako je to sploh mogoče. Odgovorov pa ne ponujajo niti osebna pričevanja – ne žrtev niti storilcev.

Pa vendar: čeprav se odgovori izmikajo, dejstva in zgodbe, ob katerih bralec lahko le onemi, ne smejo zdrsniti v pozabo. Nasprotno, znova in znova jih je treba priklicevati, da bi se njihovemu zanikanju in sprevračanju zgodovine, ki vodita k ponovnemu vzniku nasilja, lahko zoperstavili. Da smo jim lahko priča tudi zdaj in tukaj, se zdi domala neverjetno – resno branje in razmišljanje o temah, kakršne prinaša literarizirani esej Nekaj divjih rož v prevodu Katje Zakrajšek, se z odmikanjem od vojnega časa zdi vse pomembnejše.

objavljeno v rubriki: Izšlo je