Novica

Kakšen je vzvod, ki človeka privede tako daleč, in kako je to sploh mogoče? – Nekaj divjih rož

07.06.2017

Kako pomemben je spomin na holokavst?
Na fotografiji sta dva moška, A. B. in T. Mast, oblečena v ostanke taboriščnih oblačil. Mlada, lepa in žareča sredi razrušenega Berlina ob koncu druge svetovne vojne z nemirnim nasmeškom gledata v fotografski objektiv. Kdo sta A. B. in Mast in kaj se je zgodilo z njima? Usoda, ki jo daje slutiti fotografija, Alexandra Bergaminija tako nagovori, da se poda po njenih sledeh. Kot preiskovalec, ki je v roke dobil primer izginule osebe, zavzeto brska po podatkih iz arhivov, pričevanj in dokumentov. Iz njih se sestavljajo otočki njune zgodbe, potopljeni v mračno epizodo polpretekle evropske zgodovine.
A. B. in Mast pisatelja tako pripeljeta do taborišč Sachsenhausen in Westerbork, kjer se njuni zgodbi vpenjata v zgodbo taboriščnega življenja. Obudijo se slike iz taborišč, bolj ali manj znana dejstva o njihovem nastanku in delovanju, o upravljanju in njihovih upravljavcih. O mučenjih, preračunljivem sistemu uničevanja in zanikanju. Ob vsem tem zbode srhljivost stvarnih podatkov, s katerimi se ni moč dokopati do prepričljivih odgovorov na vprašanji, kakšen je vzvod, ki človeka privede tako daleč, in kako je to sploh mogoče. Odgovorov pa ne ponujajo niti osebna pričevanja – ne žrtev niti storilcev.

Pa vendar: čeprav se odgovori izmikajo, dejstva in zgodbe, ob katerih bralec lahko le onemi, ne smejo zdrsniti v pozabo. Nasprotno, znova in znova jih je treba priklicevati, da bi se njihovemu zanikanju in sprevračanju zgodovine, ki vodita k ponovnemu vzniku nasilja, lahko zoperstavili. Da smo jim lahko priča tudi zdaj in tukaj, se zdi domala neverjetno – resno branje in razmišljanje o temah, kakršne prinaša literarizirani esej Nekaj divjih rož v prevodu Katje Zakrajšek, se z odmikanjem od vojnega časa zdi vse pomembnejše.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

Sorodne novice

na vrh strani

10.11.2016

Tudi o tako mučni temi, kot je samomor, je mogoče razpravljati odkrito in človeško »

V vseh šolah so nam tako prepričano zatrjevali, da nam je, vsaj odraslim bralcem, že zdavnaj postalo samoumevno: pisatelj in literarni pripovedovalec nikakor nista ena in ista oseba, ne smemo ju enačiti, avtor vedno piše distancirano, in če se nam zdi, da piše dejansko o sebi, to le pomeni, da smo mu naivno nasedli … Kajti dejstva so neizpodbitna, literatura je pa le fikcija.
Švicarski pisatelj Lukas Bärfuss to samoumevnost vseeno nekoliko postavlja na glavo. Potem ko je roman Koala izšel v izvirniku (leta 2014), je v neštetih intervjujih pojasnjeval prav te dileme, to – v tem primeru – nadležno zapovedano dvojnost avtorja in pripovedovalca. On kot pisatelj zares piše o sebi. O sebi in svojih najbližjih. Razlog je seveda v vsebini romana. Ta je (resnično) kopanje za vzroki bratovega samomora.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

09.11.2016

»Planet bo pogrešal njegove knjige.« – Izšli sta zadnji knjigi Oliverja Sacksa: V pogonu in Hvaležnost »

Oliver Sacks (1933–2015) je bil, zahvaljujoč tudi svojim knjigam, verjetno najbolj znan nevrolog na svetu, njegove knjige so visoko na ameriških bralnih lestvicah, bil je izjemno priljubljen, prejel je tudi po 10.000 pisem oboževalcev oziroma bralcev na leto, a ker ni imel veliko časa, je odgovoril vsem, ki so bili stari manj kot deset let ali več kot devetdeset, in tistim, ki so bili v zaporu.
V začetku leta 2015 je končal svojo drugo avtobiografijo – V pogonu (On the Move). Takrat je izvedel, da je pred njim le še nekaj mesecev življenja; očesni melanom, ki ga je prizadel pred devetimi leti in zaradi katerega je oslepel na eno oko, je matastaziral v jetra. Slabo novico je svetu sporočil sam – 19. februarja je v New York Timesu objavil kratek esej Moje življenje. Potem je še pisal. »Zdaj, ko sem šibek in mi pohaja sapa, v nekoč čvrste mišice pa se mi zažira rak, odkrivam, da mi misli vse pogosteje ne bežijo k nadnaravnemu ali duhovnemu, marveč k vprašanju, kaj pomeni dobro in smiselno živeti – občutiti mir v samem sebi,« je zapisal v svojem poslednjem eseju Šabat.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

19.10.2016

Six mois dans la vie de Ciril – Jančarjev roman Maj, november v francoskem prevodu »

Pri pariški založbi Phébus je pred kratkim pod naslovom Six mois dans la vie de Ciril (»Šest mesecev Cirilovega življenja«) izšel francoski prevod romana Draga Jančarja Maj, november. To je že peti Jančarjev roman v francoskem prevodu, in kot je mogoče sklepati po zapisih v francoskem tisku, je naletel na dober sprejem. Francoski recenzenti so po vsem sodeč, v nasprotju z nekaterimi slovenskimi, v tem Jančarjevem delu znali prepoznati ironijo, s katero se avtor skozi prikaz tavanja svojega »antijunaka« Cirila Kraljeviča (tega revija Transfuge primerja celo z Stephenom Dedalusom iz Joyceovega romana Ulikses oziroma umešča »na os Beckett–Bartleby«) loteva sodobnega slovenskega vsakdana. Posredi je tragikomična zgodba o današnji Sloveniji, poudarjajo revija Express, dnevnika Libération in Ouest-France ter literarna revija Lire; to je zgodba, postavljena na rob absurdnega sveta, ki ne razume razlike med »ustvarjanjem« in »investicijo«. Temu svetu razočaranja, piše Magazine Littéraire, se Ciril sicer upira, vendar bi o njem hkrati le težko rekli, da ni pasiven; a ob divjem liberalizmu družbe, ki je postala žrtev globalizacije, je pač težko vedeti, katerih vrednot se sploh oprijeti.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

10.10.2016

Bralec 101: Mladi volkovi – izjemen debi mladega irskega pisatelja Colina Barretta »

Manjša irska založba Stinging Fly Press izdaja revijo za poezijo in kratko prozo Stinging Fly (kar bi v slovenščino lahko prevedli kot Sitna muha), vsakih pet let organizira prestižno nagrado za kratko zgodbo David Byrne Short Story Award – doslej so bile podeljene šele tri, zadnja je leta 2014 v vrednosti 15.000 evrov romala v roke Anne Enright –, od leta 2005 pa tudi zbirke kratkih zgodb obetavnih irskih pisateljev.
Septembra leta 2013 je pri založbi svoj knjižni prvenec objavil tudi Colin Barrett, ki si verjetno niti v sanjarijah ni zamislil takšnega buma, kot ga je s knjigo povzročil. Začelo se je z dobrimi ocenami, zvrstile so se ugledne nagrade – Rooneyjeva nagrada za irsko literaturo, nagrada časnika Guardian za knjižni prvenec, mednarodna nagrada Franka O'Connorja za kratko zgodbo, ameriška državna nagrada za mlade avtorje (National Book Award 5 Under 35) –, kritiško navdušenje pa kar ni pojenjalo, ocene so knjigo pospremile s pridevki kot »sijajno«, »presenetljivo«, »močno«, »poetično«, pa tudi »samosvoje«, »subverzivno«, »ostro«, »provokativno«.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

23.09.2016

Oblikovalki Rozinovega Zločina in ljubezni se na naslovnici ni zapisalo Zločin in kazen ... »

Pisatelja Romana Rozino je tlačila mora. Ob izidu njegovega romana Zločin in ljubezen objavljamo esej MORA.

***

Tlačila me je mora.

NI BILO nekaj iz arzenala velikih dvomov in še večjih strahov, ki se pisatelju radi postavijo za hrbet (prijazna gesta, pisateljevanje je vendarle samotno delo). Torej, uredniki niso eden za drugim molče odkimavali ali pa prijazno prazno sadili rožice Program je že poln, Zanimivo, ampak … Mimogrede, ni res, kot piše v svetovni uspešnici, Trkajte in se vam bo odprlo, veliko bližje resnici je Cankarjevo hlapca Jerneja neskončno popotovanje od vrat do vrat.

NI BILA pustolovščina, kakršna se zgodi, če površni knjigovez pomeša natisnjene pole Calvinove Če neke zimske noči popotnik s polami Bazakbalove Zunaj naselja Malbork. Prav tako se oblikovalki Rozinovega Zločina in ljubezni na naslovnici ni zapisalo Zločin in kazen, kar bi bila ustrezna kazen za domišljavo šaljenje. Roko na srce, mora ni imela nič z mojim zadnjim romanom, tu ga navajam izključno s propagandističnimi nameni.

objavljeno v rubriki: Izšlo je