Novica

Kakor poti v megli – roman o Ottu Grossu, avstrijskem boemu, anarhistu, utopičnem mislecu in genialnem, a odrinjenem psihoanalitiku

15.07.2017

Nevarna metoda (A Dangerous Method, 2011), film kanadskega režiserja Davida Cronenberga, je zgodba o psihoanalitikih Sigmundu Freudu (Viggo Mortensen) in Carlu Jungu (Michael Fassbender), mentorju in učencu, in o Sabine Spielrein (Keira Knightley), Jungovi pacientki in ljubici. Scenarist Christopher Hampton se je oprl na knjigo Najnevarnejša metoda (A Most Dangerous Method, 1993) ameriškega pisatelja Johna Kerra (1950–2016), ki je to zapleteno razmerje preučeval najmanj osem let. Film, premierno prikazan septembra 2011 v Benetkah, je na festivalih zbral 18 nagrad in številne nominacije, videli smo ga tudi v slovenskih kinih.
V filmu pa spoznamo še enega psihoanalitika, Otta Grossa (1877–1920), ki ga je upodobil markantni Francoz Vincent Cassel. O Grossu, avstrijskem boemu, anarhistu, utopičnem mislecu in genialnem, vendar odrinjenem psihoanalitiku, pri nas ne vemo veliko, slovenska Wikipedija ga ne pozna, omenjen ni niti v sicer obsežnih člankih o Freudu in Jungu. Bil je Jungov vrstnik, dve leti mlajši od njega, Freud je bil njun učitelj. Jung in Freud sta dočakala visoko starost, 85 oziroma 83 let, Gross je umrl pri komaj 42 letih, kot narkoman in revež.

V slovenščini smo o Grossu nazadnje brali v spremnem besedilu Polone Balantič h knjigi Trpljenje kneza Sternenhocha češkega filozofa Ladislava Klíme. Bil je »nadnorec«, piše, »na nemški avantgardni sceni je nekaj časa veljal za podobnega enfant terribla kot Klíma na Češkem. Tudi on je kot mladenič veliko obetal in še več je od njega pričakoval njegov oče, ki je bil tako kot Klímov oče pravnik. Že med odraščanjem v avstrijskem Gradcu pa je začel kazati znake neprilagojenosti. Da je Gross res veliko obetal, dokazuje Freudovo pismo Carlu Jungu, datirano z 28. februarjem 1908. V njem je Freud zapisal, da sta Jung in Gross edina, ki zares razumeta njegovo teorijo in sta sposobna pomembno prispevati k razvoju psihoanalize. Že kmalu potem pa so se poti Junga, Freuda in Grossa razšle. Glavni povod za odmik Grossa od Freuda je bila ena od ključnih Grossovih tez, da je ›zatiranje spolnega gona zelo pomemben in pravzaprav nujen dejavnik civiliziranja ljudi‹, ki jo je Gross predstavil na kongresu psihoanalitikov leta 1908. Gross je tedaj že jasno pokazal, da želi psihoanalitična spoznanja uporabiti kot orožje revolucije. Freud in Jung sta v tem videla neprimerno misijonarstvo, Freud pa je njuno pozicijo podčrtal s stavkom: ›Mi smo zdravniki in zdravniki želimo tudi ostati.‹ Gross tedaj s Freudom še ni dokončno prekinil stikov. Istega leta je Freudu še uspelo Grossa prepričati, da se je šel k Jungu zdravit zaradi odvisnosti od kokaina in morfija, ki ju je jemal proti depresiji. Grossu pa se Jungova eksperimentalna terapija ni zdela učinkovita in je s skokom čez ograjo pobegnil iz klinike v Zürichu. Jung ga je zatem javno razglasil za shizofrenika, menda predvsem zato, ker je hotel z njim obračunati in prikriti, da njegova terapija ni bila uspešna. Po epizodi v Zürichu se je Gross znašel v münchenskih boemskih krogih, kjer je s svojo anarhistično teorijo o nujnosti odprave zakona in družine kot institucij, ki utrjujeta ›suženjsko mentaliteto v službi reakcionarnih interesov‹, vplival tudi na nekatere protagoniste predvojnega ekspresionizma.«

Otto Gross je v Kerrovi knjigi in Cronenbergovem filmu stranski lik, osrednji lik pa je v romanu Kakor poti v megli (Como caminos en la niebla, 2016) španskega pisatelja Joséja Morelle. Morella njegovo burno in kratko življenje predstavi kot scenarist Llerandi, ki želi o Grossu posneti dokumentarni film. Ob pisanju namišljenega filmskega scenarija se začne odpirati osupljiva galerija najznamenitejših osebnosti, s katerimi je zgodovinski Gross prijateljeval ali prihajal v stik in močno vplival nanje s svojimi zamislimi. Ozadje romana je burni čas prelamljanja z uveljavljenimi duhovnimi in družbenimi vzorci, z novimi smermi v umetnosti, z idejami o osvobajanju ženske, s pojavom ezoterike ter uveljavljanjem vzhodnjaških misli in verstev, z osvobojeno seksualnostjo, z idejo o razrednem boju, s komaj porojeno psihoanalizo, z vzponom fašizma in nacizma ... Gross je prav v središču novih pojavov, ki prihajajo do polnega izraza v sloviti komuni v švicarskem zdravilišču Monte Verità, po obeh vojnah pa zamrejo ter spet oživijo šele v 70. in 80. letih, ko se pojavi »new age«. Morella z dinamično, kompleksno, v protagonistovih mislih večkrat tudi kot filmski prizori oblikovano epopejo o življenju nekaj rodov umetniško dovršeno odstira duhovno in zgodovinsko podobo druge polovice 19. in prve polovice 20. stoletja, s tem pa na prefinjen način prav današnjega evropskega časa.
Zanimivost: Morella začne svoj roman s citatom iz romana Kratko, čudovito življenje Oscarja Waa Junota Díaza. Ta, s Pulitzerjevo nagrado ovenčani (2008) in tudi v slovenščino prevedeni roman pa je mogoče z Morellovim primerjati tudi v tem, da je izbrana podobna »tehnika« pripovedovanja: tudi v Morellovem romanu se mora bralec – drugače, kot smo navajeni v stvarni literaturi – sproti »posvetovati« s številnimi opombami pod črto.
In pripis: roman dobesedno kliče k filmski upodobitvi, v vlogi Otta Grossa pa bi bilo čudovito videti – Vincenta Cassela, seveda.

Roman Kakor poti v megli je prevedel Ferdinand Miklavc.

Prizor iz filma Nevarna metoda (2011).
 
objavljeno v rubriki: Izšlo je

Sorodne novice

na vrh strani

10.11.2016

Ljubezen na meji vzdržnosti, a vendar z vsemi potrebnimi občutji pripadnosti, lojalnosti in, naposled, strasti »

»Zakaj ste ga poimenovali Ljubezenski roman? Namigujete, da depresija in pesimistično ozračje na Hrvaškem ubijata sleherno razmerje, sleherno ljubezen?« je kulturna novinarka Nina Ožegović (tportal.hr) vprašala Ivano Sajko kmalu po izidu njenega kratkega romana Ljubezenski roman jeseni 2015. Je naslov dvoumen, zavajajoč? Si lahko roman, ki ga kulturno ministrstvo izbere za enega najboljših v letu in nagradi avtorico, zatem pa se uvrsti še v polfinale za eno najpomembnejših literarnih nagrad v državi, sploh predstavljamo kot »ljubezenski roman«? A Ljubezenski roman to vsekakor je, čeprav je Sajko želela poudariti predvsem socialno-politični vidik, s katerega je mogoče neko ljubezen opazovati in nanjo tudi vplivati. »V primeru družinice, ki jo ta roman obravnava, so bile to tipične razmere prekarcev, v kakršnih živi in se preživlja velik odstotek ne le hrvaških državljanov.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

10.11.2016

Tudi o tako mučni temi, kot je samomor, je mogoče razpravljati odkrito in človeško »

V vseh šolah so nam tako prepričano zatrjevali, da nam je, vsaj odraslim bralcem, že zdavnaj postalo samoumevno: pisatelj in literarni pripovedovalec nikakor nista ena in ista oseba, ne smemo ju enačiti, avtor vedno piše distancirano, in če se nam zdi, da piše dejansko o sebi, to le pomeni, da smo mu naivno nasedli … Kajti dejstva so neizpodbitna, literatura je pa le fikcija.
Švicarski pisatelj Lukas Bärfuss to samoumevnost vseeno nekoliko postavlja na glavo. Potem ko je roman Koala izšel v izvirniku (leta 2014), je v neštetih intervjujih pojasnjeval prav te dileme, to – v tem primeru – nadležno zapovedano dvojnost avtorja in pripovedovalca. On kot pisatelj zares piše o sebi. O sebi in svojih najbližjih. Razlog je seveda v vsebini romana. Ta je (resnično) kopanje za vzroki bratovega samomora.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

09.11.2016

»Planet bo pogrešal njegove knjige.« – Izšli sta zadnji knjigi Oliverja Sacksa: V pogonu in Hvaležnost »

Oliver Sacks (1933–2015) je bil, zahvaljujoč tudi svojim knjigam, verjetno najbolj znan nevrolog na svetu, njegove knjige so visoko na ameriških bralnih lestvicah, bil je izjemno priljubljen, prejel je tudi po 10.000 pisem oboževalcev oziroma bralcev na leto, a ker ni imel veliko časa, je odgovoril vsem, ki so bili stari manj kot deset let ali več kot devetdeset, in tistim, ki so bili v zaporu.
V začetku leta 2015 je končal svojo drugo avtobiografijo – V pogonu (On the Move). Takrat je izvedel, da je pred njim le še nekaj mesecev življenja; očesni melanom, ki ga je prizadel pred devetimi leti in zaradi katerega je oslepel na eno oko, je matastaziral v jetra. Slabo novico je svetu sporočil sam – 19. februarja je v New York Timesu objavil kratek esej Moje življenje. Potem je še pisal. »Zdaj, ko sem šibek in mi pohaja sapa, v nekoč čvrste mišice pa se mi zažira rak, odkrivam, da mi misli vse pogosteje ne bežijo k nadnaravnemu ali duhovnemu, marveč k vprašanju, kaj pomeni dobro in smiselno živeti – občutiti mir v samem sebi,« je zapisal v svojem poslednjem eseju Šabat.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

19.10.2016

Six mois dans la vie de Ciril – Jančarjev roman Maj, november v francoskem prevodu »

Pri pariški založbi Phébus je pred kratkim pod naslovom Six mois dans la vie de Ciril (»Šest mesecev Cirilovega življenja«) izšel francoski prevod romana Draga Jančarja Maj, november. To je že peti Jančarjev roman v francoskem prevodu, in kot je mogoče sklepati po zapisih v francoskem tisku, je naletel na dober sprejem. Francoski recenzenti so po vsem sodeč, v nasprotju z nekaterimi slovenskimi, v tem Jančarjevem delu znali prepoznati ironijo, s katero se avtor skozi prikaz tavanja svojega »antijunaka« Cirila Kraljeviča (tega revija Transfuge primerja celo z Stephenom Dedalusom iz Joyceovega romana Ulikses oziroma umešča »na os Beckett–Bartleby«) loteva sodobnega slovenskega vsakdana. Posredi je tragikomična zgodba o današnji Sloveniji, poudarjajo revija Express, dnevnika Libération in Ouest-France ter literarna revija Lire; to je zgodba, postavljena na rob absurdnega sveta, ki ne razume razlike med »ustvarjanjem« in »investicijo«. Temu svetu razočaranja, piše Magazine Littéraire, se Ciril sicer upira, vendar bi o njem hkrati le težko rekli, da ni pasiven; a ob divjem liberalizmu družbe, ki je postala žrtev globalizacije, je pač težko vedeti, katerih vrednot se sploh oprijeti.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

10.10.2016

Bralec 101: Mladi volkovi – izjemen debi mladega irskega pisatelja Colina Barretta »

Manjša irska založba Stinging Fly Press izdaja revijo za poezijo in kratko prozo Stinging Fly (kar bi v slovenščino lahko prevedli kot Sitna muha), vsakih pet let organizira prestižno nagrado za kratko zgodbo David Byrne Short Story Award – doslej so bile podeljene šele tri, zadnja je leta 2014 v vrednosti 15.000 evrov romala v roke Anne Enright –, od leta 2005 pa tudi zbirke kratkih zgodb obetavnih irskih pisateljev.
Septembra leta 2013 je pri založbi svoj knjižni prvenec objavil tudi Colin Barrett, ki si verjetno niti v sanjarijah ni zamislil takšnega buma, kot ga je s knjigo povzročil. Začelo se je z dobrimi ocenami, zvrstile so se ugledne nagrade – Rooneyjeva nagrada za irsko literaturo, nagrada časnika Guardian za knjižni prvenec, mednarodna nagrada Franka O'Connorja za kratko zgodbo, ameriška državna nagrada za mlade avtorje (National Book Award 5 Under 35) –, kritiško navdušenje pa kar ni pojenjalo, ocene so knjigo pospremile s pridevki kot »sijajno«, »presenetljivo«, »močno«, »poetično«, pa tudi »samosvoje«, »subverzivno«, »ostro«, »provokativno«.

objavljeno v rubriki: Izšlo je