Novica

Kakor poti v megli – roman o Ottu Grossu, avstrijskem boemu, anarhistu, utopičnem mislecu in genialnem, a odrinjenem psihoanalitiku

15.07.2017

Nevarna metoda (A Dangerous Method, 2011), film kanadskega režiserja Davida Cronenberga, je zgodba o psihoanalitikih Sigmundu Freudu (Viggo Mortensen) in Carlu Jungu (Michael Fassbender), mentorju in učencu, in o Sabine Spielrein (Keira Knightley), Jungovi pacientki in ljubici. Scenarist Christopher Hampton se je oprl na knjigo Najnevarnejša metoda (A Most Dangerous Method, 1993) ameriškega pisatelja Johna Kerra (1950–2016), ki je to zapleteno razmerje preučeval najmanj osem let. Film, premierno prikazan septembra 2011 v Benetkah, je na festivalih zbral 18 nagrad in številne nominacije, videli smo ga tudi v slovenskih kinih.
V filmu pa spoznamo še enega psihoanalitika, Otta Grossa (1877–1920), ki ga je upodobil markantni Francoz Vincent Cassel. O Grossu, avstrijskem boemu, anarhistu, utopičnem mislecu in genialnem, vendar odrinjenem psihoanalitiku, pri nas ne vemo veliko, slovenska Wikipedija ga ne pozna, omenjen ni niti v sicer obsežnih člankih o Freudu in Jungu. Bil je Jungov vrstnik, dve leti mlajši od njega, Freud je bil njun učitelj. Jung in Freud sta dočakala visoko starost, 85 oziroma 83 let, Gross je umrl pri komaj 42 letih, kot narkoman in revež.

V slovenščini smo o Grossu nazadnje brali v spremnem besedilu Polone Balantič h knjigi Trpljenje kneza Sternenhocha češkega filozofa Ladislava Klíme. Bil je »nadnorec«, piše, »na nemški avantgardni sceni je nekaj časa veljal za podobnega enfant terribla kot Klíma na Češkem. Tudi on je kot mladenič veliko obetal in še več je od njega pričakoval njegov oče, ki je bil tako kot Klímov oče pravnik. Že med odraščanjem v avstrijskem Gradcu pa je začel kazati znake neprilagojenosti. Da je Gross res veliko obetal, dokazuje Freudovo pismo Carlu Jungu, datirano z 28. februarjem 1908. V njem je Freud zapisal, da sta Jung in Gross edina, ki zares razumeta njegovo teorijo in sta sposobna pomembno prispevati k razvoju psihoanalize. Že kmalu potem pa so se poti Junga, Freuda in Grossa razšle. Glavni povod za odmik Grossa od Freuda je bila ena od ključnih Grossovih tez, da je ›zatiranje spolnega gona zelo pomemben in pravzaprav nujen dejavnik civiliziranja ljudi‹, ki jo je Gross predstavil na kongresu psihoanalitikov leta 1908. Gross je tedaj že jasno pokazal, da želi psihoanalitična spoznanja uporabiti kot orožje revolucije. Freud in Jung sta v tem videla neprimerno misijonarstvo, Freud pa je njuno pozicijo podčrtal s stavkom: ›Mi smo zdravniki in zdravniki želimo tudi ostati.‹ Gross tedaj s Freudom še ni dokončno prekinil stikov. Istega leta je Freudu še uspelo Grossa prepričati, da se je šel k Jungu zdravit zaradi odvisnosti od kokaina in morfija, ki ju je jemal proti depresiji. Grossu pa se Jungova eksperimentalna terapija ni zdela učinkovita in je s skokom čez ograjo pobegnil iz klinike v Zürichu. Jung ga je zatem javno razglasil za shizofrenika, menda predvsem zato, ker je hotel z njim obračunati in prikriti, da njegova terapija ni bila uspešna. Po epizodi v Zürichu se je Gross znašel v münchenskih boemskih krogih, kjer je s svojo anarhistično teorijo o nujnosti odprave zakona in družine kot institucij, ki utrjujeta ›suženjsko mentaliteto v službi reakcionarnih interesov‹, vplival tudi na nekatere protagoniste predvojnega ekspresionizma.«

Otto Gross je v Kerrovi knjigi in Cronenbergovem filmu stranski lik, osrednji lik pa je v romanu Kakor poti v megli (Como caminos en la niebla, 2016) španskega pisatelja Joséja Morelle. Morella njegovo burno in kratko življenje predstavi kot scenarist Llerandi, ki želi o Grossu posneti dokumentarni film. Ob pisanju namišljenega filmskega scenarija se začne odpirati osupljiva galerija najznamenitejših osebnosti, s katerimi je zgodovinski Gross prijateljeval ali prihajal v stik in močno vplival nanje s svojimi zamislimi. Ozadje romana je burni čas prelamljanja z uveljavljenimi duhovnimi in družbenimi vzorci, z novimi smermi v umetnosti, z idejami o osvobajanju ženske, s pojavom ezoterike ter uveljavljanjem vzhodnjaških misli in verstev, z osvobojeno seksualnostjo, z idejo o razrednem boju, s komaj porojeno psihoanalizo, z vzponom fašizma in nacizma ... Gross je prav v središču novih pojavov, ki prihajajo do polnega izraza v sloviti komuni v švicarskem zdravilišču Monte Verità, po obeh vojnah pa zamrejo ter spet oživijo šele v 70. in 80. letih, ko se pojavi »new age«. Morella z dinamično, kompleksno, v protagonistovih mislih večkrat tudi kot filmski prizori oblikovano epopejo o življenju nekaj rodov umetniško dovršeno odstira duhovno in zgodovinsko podobo druge polovice 19. in prve polovice 20. stoletja, s tem pa na prefinjen način prav današnjega evropskega časa.
Zanimivost: Morella začne svoj roman s citatom iz romana Kratko, čudovito življenje Oscarja Waa Junota Díaza. Ta, s Pulitzerjevo nagrado ovenčani (2008) in tudi v slovenščino prevedeni roman pa je mogoče z Morellovim primerjati tudi v tem, da je izbrana podobna »tehnika« pripovedovanja: tudi v Morellovem romanu se mora bralec – drugače, kot smo navajeni v stvarni literaturi – sproti »posvetovati« s številnimi opombami pod črto.
In pripis: roman dobesedno kliče k filmski upodobitvi, v vlogi Otta Grossa pa bi bilo čudovito videti – Vincenta Cassela, seveda.

Roman Kakor poti v megli je prevedel Ferdinand Miklavc.

Prizor iz filma Nevarna metoda (2011).
 
objavljeno v rubriki: Izšlo je

Sorodne novice

na vrh strani

21.11.2016

Kakor ni človeka brez spomina in osebne življenjske zgodbe, tudi ni človeške skupnosti brez zgodovine »

»Zgodovina povsod pušča sledove … V naravi, v naši neposredni okolici, v najrazličnejših pričevanjih, v umetniških dejanjih in podobah, ohranjenih v izročilu, ki smo ga prevzeli, v duhovnem ozračju in običajih, s katerimi smo zrasli. Kakor ni človeka brez spomina in osebne življenjske zgodbe, tudi ni človeške skupnosti brez zgodovine, in naj smo še tako prepričani, da živimo le za danes in za jutri, vedno znova smo – v veliki večini mnogo močneje, kot to vidimo in smo si pripravljeni priznati – ujeti tudi v preteklost, bližnjo in daljno.« – dr. Peter Vodopivec

Izšla je Slovenska zgodovina. Od prazgodovinskih kultur do začetka 21. stoletja, velika zgodovinska monografija, ki so jo napisali Peter Štih, Vasko Simoniti in Peter Vodopivec, ugledni slovenski zgodovinarji in zgodovinopisci, znanstveniki in profesorji. Bogato ilustrirano delo v dveh zajetnih zvezkih je vrhunec njihovega dolgoletnega raziskovanja naše preteklosti, in da je izšlo ravno v letu 2016, ni naključje. Letos je samostojna Slovenija dopolnila 25 let, na slovenskem knjižnem trgu pa že dolgo ni bilo pregledne sinteze zgodovine slovenskega ozemlja in Slovencev, take, ki bi zajela obdobje vse od prvih sledov človeka na tem prostoru do leta 2010, torej tako rekoč do današnjih dni.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

17.11.2016

»Konji so bili moji Padli, konji, ki zbrani med večernimi brezami zamišljeno prežvekujejo med grobovi.« – P. Rumiz »

Paolo Rumiz (1947) je italijanski novinar in pisatelj. Kljub temu da prihaja iz Trsta in da je objavil okoli dvajset knjig, njegovega dela v slovenskem prevodu nismo imeli priložnosti brati vse do danes, do izida knjige Kot konji, ki spijo stoje. Prevedel jo je Matej Venier.

Knjiga nosi posvetilo »Dedoma, ki ju nikoli nisem poznal«. Rumiz se namreč po sledeh svojih dedov, vojakov na ruski (vzhodni) fronti, odpravi z vlakom v Galicijo, na mitsko vzhodno mejo nekdanjega cesarstva, ki si jo danes delita Poljska in Ukrajina. Sledi poti 97. polka avstro-ogrske vojske, ki je leta 1914 z vlaki krenil iz Trsta proti Rusiji, da bi sodeloval v veliki moriji, ki so ji rekli Svetovna vojna. Rumiz je za tržaškimi in goriškimi naborniki odpotoval v kraje, ki so izginili iz sodobnih zemljevidov. »Galicija, Lodomerija in Bukovina. To je zadnja meja cesarstva, vzvalovana Finis Terrae, ki se razpira onkraj karpatske gorske verige, neznansko prostranstvo konjev, ognjev in kmetov. Ostanek včerajšnjega sveta, ki ga je besnilo stoletja izbrisalo z zemeljske oble.«

objavljeno v rubriki: Izšlo je

11.11.2016

Po dolgih desetletjih negotovosti danes ve, kdo je: Ingrid von Oelhafen – Erika Matko »

Vsako leto na pragu jeseni se v 1. osnovni šoli v Celju, kjer se je njihova trnova pot začela, srečajo nekdanji »ukradeni otroci«: danes ljudje v letih, ki se v okviru Društva taboriščnikov – ukradenih otrok trudijo, kot pravi njihov predsednik dr. Janez Žmavc, ohranjati zgodovinski spomin na genocid nad slovenskim narodom.
Kot otroke ujetih partizanov in sodelavcev odpora, ki so jih okupatorji deportirali v koncentracijska taborišča ali ustrelili, so jih (večinoma) poleti 1942 odtrgali od domačih in odpeljali najprej v prehodno taborišče Frohnleiten pri Gradcu, potem pa ocenili po rasnih kriterijih in premestili v različna taborišča po vsem rajhu ali v rejo k izbranim nemškim družinam. Mnogim so spremenili identiteto, njihova usoda sta bila ponemčenje in prevzgoja v vzorne pripadnike »večvredne rase«. Po koncu vojne so se nekateri vrnili, za drugimi se je izgubila vsaka sled. Danes je živih še okrog dvesto slovenskim družinam ukradenih otrok.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

10.11.2016

Ljubezen na meji vzdržnosti, a vendar z vsemi potrebnimi občutji pripadnosti, lojalnosti in, naposled, strasti »

»Zakaj ste ga poimenovali Ljubezenski roman? Namigujete, da depresija in pesimistično ozračje na Hrvaškem ubijata sleherno razmerje, sleherno ljubezen?« je kulturna novinarka Nina Ožegović (tportal.hr) vprašala Ivano Sajko kmalu po izidu njenega kratkega romana Ljubezenski roman jeseni 2015. Je naslov dvoumen, zavajajoč? Si lahko roman, ki ga kulturno ministrstvo izbere za enega najboljših v letu in nagradi avtorico, zatem pa se uvrsti še v polfinale za eno najpomembnejših literarnih nagrad v državi, sploh predstavljamo kot »ljubezenski roman«? A Ljubezenski roman to vsekakor je, čeprav je Sajko želela poudariti predvsem socialno-politični vidik, s katerega je mogoče neko ljubezen opazovati in nanjo tudi vplivati. »V primeru družinice, ki jo ta roman obravnava, so bile to tipične razmere prekarcev, v kakršnih živi in se preživlja velik odstotek ne le hrvaških državljanov.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

10.11.2016

Tudi o tako mučni temi, kot je samomor, je mogoče razpravljati odkrito in človeško »

V vseh šolah so nam tako prepričano zatrjevali, da nam je, vsaj odraslim bralcem, že zdavnaj postalo samoumevno: pisatelj in literarni pripovedovalec nikakor nista ena in ista oseba, ne smemo ju enačiti, avtor vedno piše distancirano, in če se nam zdi, da piše dejansko o sebi, to le pomeni, da smo mu naivno nasedli … Kajti dejstva so neizpodbitna, literatura je pa le fikcija.
Švicarski pisatelj Lukas Bärfuss to samoumevnost vseeno nekoliko postavlja na glavo. Potem ko je roman Koala izšel v izvirniku (leta 2014), je v neštetih intervjujih pojasnjeval prav te dileme, to – v tem primeru – nadležno zapovedano dvojnost avtorja in pripovedovalca. On kot pisatelj zares piše o sebi. O sebi in svojih najbližjih. Razlog je seveda v vsebini romana. Ta je (resnično) kopanje za vzroki bratovega samomora.

objavljeno v rubriki: Izšlo je