E-novice

Novica

Kakor poti v megli – roman o Ottu Grossu, avstrijskem boemu, anarhistu, utopičnem mislecu in genialnem, a odrinjenem psihoanalitiku

15.07.2017

Nevarna metoda (A Dangerous Method, 2011), film kanadskega režiserja Davida Cronenberga, je zgodba o psihoanalitikih Sigmundu Freudu (Viggo Mortensen) in Carlu Jungu (Michael Fassbender), mentorju in učencu, in o Sabine Spielrein (Keira Knightley), Jungovi pacientki in ljubici. Scenarist Christopher Hampton se je oprl na knjigo Najnevarnejša metoda (A Most Dangerous Method, 1993) ameriškega pisatelja Johna Kerra (1950–2016), ki je to zapleteno razmerje preučeval najmanj osem let. Film, premierno prikazan septembra 2011 v Benetkah, je na festivalih zbral 18 nagrad in številne nominacije, videli smo ga tudi v slovenskih kinih.
V filmu pa spoznamo še enega psihoanalitika, Otta Grossa (1877–1920), ki ga je upodobil markantni Francoz Vincent Cassel. O Grossu, avstrijskem boemu, anarhistu, utopičnem mislecu in genialnem, vendar odrinjenem psihoanalitiku, pri nas ne vemo veliko, slovenska Wikipedija ga ne pozna, omenjen ni niti v sicer obsežnih člankih o Freudu in Jungu. Bil je Jungov vrstnik, dve leti mlajši od njega, Freud je bil njun učitelj. Jung in Freud sta dočakala visoko starost, 85 oziroma 83 let, Gross je umrl pri komaj 42 letih, kot narkoman in revež.

V slovenščini smo o Grossu nazadnje brali v spremnem besedilu Polone Balantič h knjigi Trpljenje kneza Sternenhocha češkega filozofa Ladislava Klíme. Bil je »nadnorec«, piše, »na nemški avantgardni sceni je nekaj časa veljal za podobnega enfant terribla kot Klíma na Češkem. Tudi on je kot mladenič veliko obetal in še več je od njega pričakoval njegov oče, ki je bil tako kot Klímov oče pravnik. Že med odraščanjem v avstrijskem Gradcu pa je začel kazati znake neprilagojenosti. Da je Gross res veliko obetal, dokazuje Freudovo pismo Carlu Jungu, datirano z 28. februarjem 1908. V njem je Freud zapisal, da sta Jung in Gross edina, ki zares razumeta njegovo teorijo in sta sposobna pomembno prispevati k razvoju psihoanalize. Že kmalu potem pa so se poti Junga, Freuda in Grossa razšle. Glavni povod za odmik Grossa od Freuda je bila ena od ključnih Grossovih tez, da je ›zatiranje spolnega gona zelo pomemben in pravzaprav nujen dejavnik civiliziranja ljudi‹, ki jo je Gross predstavil na kongresu psihoanalitikov leta 1908. Gross je tedaj že jasno pokazal, da želi psihoanalitična spoznanja uporabiti kot orožje revolucije. Freud in Jung sta v tem videla neprimerno misijonarstvo, Freud pa je njuno pozicijo podčrtal s stavkom: ›Mi smo zdravniki in zdravniki želimo tudi ostati.‹ Gross tedaj s Freudom še ni dokončno prekinil stikov. Istega leta je Freudu še uspelo Grossa prepričati, da se je šel k Jungu zdravit zaradi odvisnosti od kokaina in morfija, ki ju je jemal proti depresiji. Grossu pa se Jungova eksperimentalna terapija ni zdela učinkovita in je s skokom čez ograjo pobegnil iz klinike v Zürichu. Jung ga je zatem javno razglasil za shizofrenika, menda predvsem zato, ker je hotel z njim obračunati in prikriti, da njegova terapija ni bila uspešna. Po epizodi v Zürichu se je Gross znašel v münchenskih boemskih krogih, kjer je s svojo anarhistično teorijo o nujnosti odprave zakona in družine kot institucij, ki utrjujeta ›suženjsko mentaliteto v službi reakcionarnih interesov‹, vplival tudi na nekatere protagoniste predvojnega ekspresionizma.«

Otto Gross je v Kerrovi knjigi in Cronenbergovem filmu stranski lik, osrednji lik pa je v romanu Kakor poti v megli (Como caminos en la niebla, 2016) španskega pisatelja Joséja Morelle. Morella njegovo burno in kratko življenje predstavi kot scenarist Llerandi, ki želi o Grossu posneti dokumentarni film. Ob pisanju namišljenega filmskega scenarija se začne odpirati osupljiva galerija najznamenitejših osebnosti, s katerimi je zgodovinski Gross prijateljeval ali prihajal v stik in močno vplival nanje s svojimi zamislimi. Ozadje romana je burni čas prelamljanja z uveljavljenimi duhovnimi in družbenimi vzorci, z novimi smermi v umetnosti, z idejami o osvobajanju ženske, s pojavom ezoterike ter uveljavljanjem vzhodnjaških misli in verstev, z osvobojeno seksualnostjo, z idejo o razrednem boju, s komaj porojeno psihoanalizo, z vzponom fašizma in nacizma ... Gross je prav v središču novih pojavov, ki prihajajo do polnega izraza v sloviti komuni v švicarskem zdravilišču Monte Verità, po obeh vojnah pa zamrejo ter spet oživijo šele v 70. in 80. letih, ko se pojavi »new age«. Morella z dinamično, kompleksno, v protagonistovih mislih večkrat tudi kot filmski prizori oblikovano epopejo o življenju nekaj rodov umetniško dovršeno odstira duhovno in zgodovinsko podobo druge polovice 19. in prve polovice 20. stoletja, s tem pa na prefinjen način prav današnjega evropskega časa.
Zanimivost: Morella začne svoj roman s citatom iz romana Kratko, čudovito življenje Oscarja Waa Junota Díaza. Ta, s Pulitzerjevo nagrado ovenčani (2008) in tudi v slovenščino prevedeni roman pa je mogoče z Morellovim primerjati tudi v tem, da je izbrana podobna »tehnika« pripovedovanja: tudi v Morellovem romanu se mora bralec – drugače, kot smo navajeni v stvarni literaturi – sproti »posvetovati« s številnimi opombami pod črto.
In pripis: roman dobesedno kliče k filmski upodobitvi, v vlogi Otta Grossa pa bi bilo čudovito videti – Vincenta Cassela, seveda.

Roman Kakor poti v megli je prevedel Ferdinand Miklavc.

Prizor iz filma Nevarna metoda (2011).
 
objavljeno v rubriki: Izšlo je

Sorodne novice

na vrh strani

28.06.2018

Vabljeni na predstavitev knjige Ti si mene naučila brati – 4. julija v Škofji Loki in 12. julija v Žireh »

Vabimo vas na predstavitev knjige Ti si mene naučila brati. Partizansko šolstvo na Žirovskem, v Poljanski dolini in zgornjem delu Selške doline.

● v sredo, 4. julija 2018, ob 18. uri v Galeriji Franceta Miheliča v Škofji Loki (Kašča)
Z avtorji Ireno Jereb Filipič, Ivanom Križnarjem, Francem Podnarjem in Mileno Sitar se bo pogovarjal Drago Štefe.

● v četrtek, 12. julija 2018, ob 19. uri v mali dvorani DPD Svoboda v Žireh
Pogovor z avtorji bo vodil Viktor Žakelj.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

25.06.2018

Roman atenske pisateljice Amande Mihalopulu v letu, ko so Atene svetovna prestolnica knjige »

Septembra 2016, le nekaj ur po tistem, ko je tedanja generalna direktorica Unesca Irena Bokova razglasila Atene za svetovno prestolnico knjige 2018, je odjeknila vest, da zapira vrata še zadnja izmed knjigarn Elefterudakis. To je bila največja knjigarna v Grčiji, v osemnadstropni zgradbi na Univerzitetni ulici (Panepistimiu) v Atenah – če ste bili tam od sredine devetdesetih, je niste mogli spregledati – je ponujala več kot 200.000 naslovov, v grščini in drugih jezikih, prirejala je literarne dogodke, seveda je imela tudi kavarnico. Ustanovitelj knjigarne je bil Kostas Elefterudakis, svojo prvo knjigarno je odprl leta 1898 na trgu Sintagma. V zgodnjih šestdesetih letih 20. stoletja se je preselila na Nikisovo ulico, nedaleč od Sintagme, leta 1995 pa na ulico Panepistimiu. Samo v Atenah je bilo še več kot 20 knjigarn Elefterudakis.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

16.06.2018

Izšla je knjiga o sreči, ki si je mnogi želijo, vi pa jo lahko dobite že danes – če ste bralec, bralka »

Ruski emigranti so po revolucijskem viharju zapuščali domovino, ker jim je ob vseh svojih neskončnih širjavah postala pretesna zaradi političnega enoumja. V druge dele sveta, posebej v Evropo in Ameriko, so prinašali veličino svojih kulturnih tradicij, seveda pa so se z enakimi oplajali tudi sami v deželah tradicionalnega (krščanskega) Zahoda. Med temi emigranti je bila tudi rosno mlada pesnica Nina Berberova, ki je s svojim možem, lirikom Hodasevičem, leta 1922 zapustila Sovjetsko zvezo in se podala na zahod; zvesta mu je ostala vse do smrti, skoraj pol življenja je preživela v ZDA. Pri nas pisateljica ni bila zelo znana, kaka tri desetletja imamo na voljo za branje tri njene povesti.
Sto let po revoluciji je Rusija temeljito spremenjena država, tako kot vse pore planeta je tudi največjo državo sveta preplavila globalizacija, boljševiki, pred katerimi se je nekoč vse treslo, pa si ne zaslužijo več svojega imena – ljudje z vseh vetrov se danes pogosteje in brez tesnobe vračajo v zibelko slovanstva.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

31.05.2018

Celotno stvarnost je treba pojmovat kot nekaj malomarno kuhanega in nedorečenega, imenovanega z nekaj blagohotne ironije »tole zdaj« »

Tole zdaj je poročilo pisatelja Zorana Hočevarja o »tem zdaj« – zaslužijo si zanamci vsekakor en podroben pismen dokument o stanju in razmerah danes, prav v letu 2013 in tudi naslednjem, vse do dne, ko bo poročevalec kar najtrdneje prepričan, da je o raportu, pač zaradi tudi vanj umeščenih dramatičnih dogodkov in ob tem še mojstrsko opisanih, mogoče brez pomislekov dejat, da gre za nenavaden, a vsekakor pravcati roman.

Načrt je dober, a ker pripetljajev težjega kalibra ni po cele mesce, bi pisatelj ne bil to, če bi ne zmogel najt četudi v navadnem vsakdanu veliko možnosti za ekspresijo. In dejansko, dostikrat prav kolne, čeprav začuda predvsem tedaj, ko se mu nudijo najlepše prilike za doživljaj in zabeležbo tega. Že tako je namreč v zamudi. Ne sledi ničemur okrog sebe sproti, saj »a mislite vi bralci, da sem Bog?! Sploh ne, celo navaden tumplek sem. Že zgolj za količkaj korekten pasus o, denimo, tem, kako kdo kolcne, rabim morje časa!«

objavljeno v rubriki: Izšlo je

31.05.2018

V zbirki Svila indijska pesnica in pisateljica Amrita Pritam in njeno najbolj znano delo Pinjar »

Lani je minilo sedemdeset let, odkar je Indija po dolgotrajnih prizadevanjih dosegla osamosvojitev izpod britanske kolonialne nadvlade. A zaradi razkola med muslimani in hindujci je dogodek namesto olajšanja in zadovoljstva prinesel ustanovitev nove države Pakistana in eno najbolj množičnih prisilnih selitev v zgodovini: okrog 11 milijonov ljudi je moralo zapustiti domove – muslimani z indijske strani so odhajali v Pakistan, hindujci z druge strani v Indijo. Medversko sovraštvo je prineslo ogromno nasilja, krvavih obračunov (govori se o pol milijona do milijona mrtvih), ženske so bile pogosto žrtve ugrabitev, posilstev …

To so okoliščine, v katerih se dogaja zgodba kratkega romana Pinjar ene najuspešnejših indijskih književnic Amrite Pritam (1919–2005).

objavljeno v rubriki: Izšlo je