Novica

Kakor poti v megli – roman o Ottu Grossu, avstrijskem boemu, anarhistu, utopičnem mislecu in genialnem, a odrinjenem psihoanalitiku

15.07.2017

Nevarna metoda (A Dangerous Method, 2011), film kanadskega režiserja Davida Cronenberga, je zgodba o psihoanalitikih Sigmundu Freudu (Viggo Mortensen) in Carlu Jungu (Michael Fassbender), mentorju in učencu, in o Sabine Spielrein (Keira Knightley), Jungovi pacientki in ljubici. Scenarist Christopher Hampton se je oprl na knjigo Najnevarnejša metoda (A Most Dangerous Method, 1993) ameriškega pisatelja Johna Kerra (1950–2016), ki je to zapleteno razmerje preučeval najmanj osem let. Film, premierno prikazan septembra 2011 v Benetkah, je na festivalih zbral 18 nagrad in številne nominacije, videli smo ga tudi v slovenskih kinih.
V filmu pa spoznamo še enega psihoanalitika, Otta Grossa (1877–1920), ki ga je upodobil markantni Francoz Vincent Cassel. O Grossu, avstrijskem boemu, anarhistu, utopičnem mislecu in genialnem, vendar odrinjenem psihoanalitiku, pri nas ne vemo veliko, slovenska Wikipedija ga ne pozna, omenjen ni niti v sicer obsežnih člankih o Freudu in Jungu. Bil je Jungov vrstnik, dve leti mlajši od njega, Freud je bil njun učitelj. Jung in Freud sta dočakala visoko starost, 85 oziroma 83 let, Gross je umrl pri komaj 42 letih, kot narkoman in revež.

V slovenščini smo o Grossu nazadnje brali v spremnem besedilu Polone Balantič h knjigi Trpljenje kneza Sternenhocha češkega filozofa Ladislava Klíme. Bil je »nadnorec«, piše, »na nemški avantgardni sceni je nekaj časa veljal za podobnega enfant terribla kot Klíma na Češkem. Tudi on je kot mladenič veliko obetal in še več je od njega pričakoval njegov oče, ki je bil tako kot Klímov oče pravnik. Že med odraščanjem v avstrijskem Gradcu pa je začel kazati znake neprilagojenosti. Da je Gross res veliko obetal, dokazuje Freudovo pismo Carlu Jungu, datirano z 28. februarjem 1908. V njem je Freud zapisal, da sta Jung in Gross edina, ki zares razumeta njegovo teorijo in sta sposobna pomembno prispevati k razvoju psihoanalize. Že kmalu potem pa so se poti Junga, Freuda in Grossa razšle. Glavni povod za odmik Grossa od Freuda je bila ena od ključnih Grossovih tez, da je ›zatiranje spolnega gona zelo pomemben in pravzaprav nujen dejavnik civiliziranja ljudi‹, ki jo je Gross predstavil na kongresu psihoanalitikov leta 1908. Gross je tedaj že jasno pokazal, da želi psihoanalitična spoznanja uporabiti kot orožje revolucije. Freud in Jung sta v tem videla neprimerno misijonarstvo, Freud pa je njuno pozicijo podčrtal s stavkom: ›Mi smo zdravniki in zdravniki želimo tudi ostati.‹ Gross tedaj s Freudom še ni dokončno prekinil stikov. Istega leta je Freudu še uspelo Grossa prepričati, da se je šel k Jungu zdravit zaradi odvisnosti od kokaina in morfija, ki ju je jemal proti depresiji. Grossu pa se Jungova eksperimentalna terapija ni zdela učinkovita in je s skokom čez ograjo pobegnil iz klinike v Zürichu. Jung ga je zatem javno razglasil za shizofrenika, menda predvsem zato, ker je hotel z njim obračunati in prikriti, da njegova terapija ni bila uspešna. Po epizodi v Zürichu se je Gross znašel v münchenskih boemskih krogih, kjer je s svojo anarhistično teorijo o nujnosti odprave zakona in družine kot institucij, ki utrjujeta ›suženjsko mentaliteto v službi reakcionarnih interesov‹, vplival tudi na nekatere protagoniste predvojnega ekspresionizma.«

Otto Gross je v Kerrovi knjigi in Cronenbergovem filmu stranski lik, osrednji lik pa je v romanu Kakor poti v megli (Como caminos en la niebla, 2016) španskega pisatelja Joséja Morelle. Morella njegovo burno in kratko življenje predstavi kot scenarist Llerandi, ki želi o Grossu posneti dokumentarni film. Ob pisanju namišljenega filmskega scenarija se začne odpirati osupljiva galerija najznamenitejših osebnosti, s katerimi je zgodovinski Gross prijateljeval ali prihajal v stik in močno vplival nanje s svojimi zamislimi. Ozadje romana je burni čas prelamljanja z uveljavljenimi duhovnimi in družbenimi vzorci, z novimi smermi v umetnosti, z idejami o osvobajanju ženske, s pojavom ezoterike ter uveljavljanjem vzhodnjaških misli in verstev, z osvobojeno seksualnostjo, z idejo o razrednem boju, s komaj porojeno psihoanalizo, z vzponom fašizma in nacizma ... Gross je prav v središču novih pojavov, ki prihajajo do polnega izraza v sloviti komuni v švicarskem zdravilišču Monte Verità, po obeh vojnah pa zamrejo ter spet oživijo šele v 70. in 80. letih, ko se pojavi »new age«. Morella z dinamično, kompleksno, v protagonistovih mislih večkrat tudi kot filmski prizori oblikovano epopejo o življenju nekaj rodov umetniško dovršeno odstira duhovno in zgodovinsko podobo druge polovice 19. in prve polovice 20. stoletja, s tem pa na prefinjen način prav današnjega evropskega časa.
Zanimivost: Morella začne svoj roman s citatom iz romana Kratko, čudovito življenje Oscarja Waa Junota Díaza. Ta, s Pulitzerjevo nagrado ovenčani (2008) in tudi v slovenščino prevedeni roman pa je mogoče z Morellovim primerjati tudi v tem, da je izbrana podobna »tehnika« pripovedovanja: tudi v Morellovem romanu se mora bralec – drugače, kot smo navajeni v stvarni literaturi – sproti »posvetovati« s številnimi opombami pod črto.
In pripis: roman dobesedno kliče k filmski upodobitvi, v vlogi Otta Grossa pa bi bilo čudovito videti – Vincenta Cassela, seveda.

Roman Kakor poti v megli je prevedel Ferdinand Miklavc.

Prizor iz filma Nevarna metoda (2011).
 
objavljeno v rubriki: Izšlo je

Sorodne novice

na vrh strani

21.11.2017

»Vse to bomo naredili z nasmeškom, veseljem in v sproščenem ozračju.« – Šest dni v Kataloniji »

Knjiga Šest dni v Kataloniji je kronika, nekakšen dnevnik dogodkov in občutij, ki jih je v dneh neposredno pred, ob in po referendumu v Kataloniji izkusil avtor, tržaški novinar in politolog Bojan Brezigar – bil je član mednarodne skupine opazovalcev v Kataloniji, ki jo je vodil nekdanji slovenski zunanji minister dr. Dimitrij Rupel. Prisostvoval je vsem najpomembnejšim dogodkom ob katalonskem referendumu. Razgrinja odlično pripoved o svojem prvem obisku Barcelone leta 1971, preden se 45 let pozneje znajde v istem mestu in opazuje. Pogovarja se z najpomembnejšimi osebnostmi katalonskega gibanja, razgrinja ključne zgodovinske dogodke, ki so zaznamovali Katalonijo, vse to pa spretno ujame v tukaj in zdaj. Opisuje zaostrene razmere tik pred referendumom in se 1. oktobra na različnih voliščih pridruži množičnim volivcem, kjer je priča nasilnim ukrepom španskih varnostnih sil.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

18.11.2017

»Pravzaprav kratka zgodovina slovenske samoodločbe« – knjiga Dimitrija Rupla Zadnjih sto let (1917–2017) »

V zadnjem času Evropo pretresajo zahteve posameznih držav in narodov po spremembah. Evropska unija je pred novimi izzivi, v središču pozornosti pa je (podobno kot v devetdesetih letih prejšnjega stoletja) vprašanje samoodločbe.
Slovenci smo svojo pravico do samoodločbe uveljavili leta 1991 in morda v zadnjem času državo prepogosto jemljemo za nekaj samoumevnega. Knjiga dr. Dimitrija Rupla Zadnjih sto let (1917–2017) je nastala ravno zaradi tega, da bi se bolj zavedali pomena lastne zgodovine. Opisuje razvoj slovenske narodnostne misli od Majniške deklaracije, v kateri so se poslanci Jugoslovanskega kluba zavzeli za oblikovanje posebne enote znotraj avstro-ogrske monarhije (1917), do določanja mej samostojne Slovenije v letu 2017. Kot pravi avtor, je to »pravzaprav kratka zgodovina slovenske samoodločbe«.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

17.11.2017

Nobeni drugi primabalerini na svetu ni uspelo ostati v središču pozornosti več kot šestdeset let »

Ime Maje Plisecke, mednarodno priznane prima ballerine assolute, je prav gotovo sinonim za beli, klasični balet 20. stoletja. Predvsem zavoljo le njej lastne magičnosti, ki jo je na odru pričarala z neverjetno plastičnostjo zgornjega dela telesa ter poetičnostjo rok, valujočih kot v vetru trepetajoča labodja krila. V primerjavi z mnogimi drugimi, morda še bolj gibalno nadarjenimi balerinami njenega časa, pa so Plisecko odlikovali še nevsakdanja osebna privlačnost, umetniška vsestranskost in radovednost, ustvarjalnost, drugačnost ter ne le sodobnost, marveč tudi le redkim dana predčasnost. Vse to je mogoče zaslutiti tudi iz besed velikega koreografa 20. stoletja Mauricea Béjarta, ki je o njej dejal: »Karkoli pleše, izžareva velikansko moč in senzualnost, še zlasti pa modernost.«

objavljeno v rubriki: Izšlo je

17.11.2017

Pod krinko Vladimirja Vauhnika – izvirno pričevanje o drugi svetovni vojni iz prve roke »

Knjiga v dveh zvezkih s skupnim naslovom Pod krinko je sklepno poročilo slovenskega častnika, vojaškega atašeja Kraljevine Jugoslavije in obveščevalca Vladimirja Vauhnika (1896–1955) o osebnih doživetjih in svetovnih dogodkih ter procesih med drugo svetovno vojno. V prvem delu (Na preži za Hitlerjevimi vojnimi načrti) popisuje svoj ›berlinski‹ čas (obdobje od pomladi 1939 do napada na Jugoslavijo), ki ga je preživel v visoki diplomatski družbi, v središču takratnega najpomembnejšega svetovnega dogajanja. Aprila 1941 je Vauhnik pristal v gestapovskem zaporu v Berlinu. Čas od svoje izpustitve, prek kratkotrajnega bivanja v Zagrebu, več kot dveletnega prikritega obveščevalnega delovanja v Ljubljani pa do bega v Švico popisuje v drugem delu knjige (Med izdajalci, vohuni in junaki).
Ta zajetni sveženj spominov (skupaj 576 strani) je bil torej napisan konec leta 1945 in je tokrat slovenskim bralcem predstavljen prvič v tej obliki.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

11.11.2017

Izšla je knjiga Na slepem tiru, dnevnik kulturnega urednika Dela Jožeta Horvata od januarja 1989 do maja 1991 »

Ko bralec odpre časopis, kakršen je Delo, je lahko večinoma zadovoljen: o politiki, gospodarstvu, športu in še čem ima »kaj brati«. Manj zadovoljen pa utegne biti tisti, ki bi rad kaj več prebral o kulturi. Tako je bilo – in je še danes. Pred kratkim je pesnica Anja Golob, dvakratna Jenkova nagrajenka, na Facebooku zapisala: »Tole je kulturna stran v današnjem, sobotnem Delu. In sosednja stran. Nivo alarmantnosti tega fakta dosega zgolj še nivo nejeverne osuplosti.« Dodala je fotografijo, na kateri se vidita Delovi »kulturni« strani: polovico leve zaseda članek »Vokalno-scenski projekti z gosti«; na drugi polovici leve in celotni desni strani se razprostirajo oglasi.

Pred skoraj dvajsetimi leti se je za kulturno in tudi politično širino (bolj ali manj zaman) zavzemal takratni urednik Delove kulturne rubrike Jože Horvat. Zapisi v njegovem dnevniku Na slepem tiru so nastali v času, ko se je Slovenija počasi levila iz socializma in skupne države Jugoslavije v samostojno, demokratično državo, in kažejo, da kulturi sekira ni padala v med niti v socialističnih časih niti v »tranzicijskem obdobju«, da, skratka, nad kulturo že dolga leta visi predvsem sekira, medu pa od nikoder. Da se ta »tradicija« vleče vse do danes, pa razbiramo iz občasnih »krikov vpijočega v puščavi« oziroma na družabnih omrežjih.

objavljeno v rubriki: Izšlo je