E-novice

Novica

Kakor ni človeka brez spomina in osebne življenjske zgodbe, tudi ni človeške skupnosti brez zgodovine

21.11.2016

»Zgodovina povsod pušča sledove … V naravi, v naši neposredni okolici, v najrazličnejših pričevanjih, v umetniških dejanjih in podobah, ohranjenih v izročilu, ki smo ga prevzeli, v duhovnem ozračju in običajih, s katerimi smo zrasli. Kakor ni človeka brez spomina in osebne življenjske zgodbe, tudi ni človeške skupnosti brez zgodovine, in naj smo še tako prepričani, da živimo le za danes in za jutri, vedno znova smo – v veliki večini mnogo močneje, kot to vidimo in smo si pripravljeni priznati – ujeti tudi v preteklost, bližnjo in daljno.« – dr. Peter Vodopivec

Izšla je Slovenska zgodovina. Od prazgodovinskih kultur do začetka 21. stoletja, velika zgodovinska monografija, ki so jo napisali Peter Štih, Vasko Simoniti in Peter Vodopivec, ugledni slovenski zgodovinarji in zgodovinopisci, znanstveniki in profesorji. Bogato ilustrirano delo v dveh zajetnih zvezkih je vrhunec njihovega dolgoletnega raziskovanja naše preteklosti, in da je izšlo ravno v letu 2016, ni naključje. Letos je samostojna Slovenija dopolnila 25 let, na slovenskem knjižnem trgu pa že dolgo ni bilo pregledne sinteze zgodovine slovenskega ozemlja in Slovencev, take, ki bi zajela obdobje vse od prvih sledov človeka na tem prostoru do leta 2010, torej tako rekoč do današnjih dni.

Iz predgovora

Želja avtorjev in založbe pri snovanju te knjige je bila ponuditi slovenskemu bralcu poljudno in strokovno napisan pregled slovenske zgodovine v celotnem kronološkem loku in prostoru, ki ga Slovenci v glavnem razumemo kot svojega in je danes v največji meri vključen v državo Slovenijo. Zato tudi zgodovino ljudi in družbenih okolij, v katerih so živeli, razumemo kot svojo zgodovino in preteklost skupnosti, ki ji pripadamo. Toda označiti to zgodovino kot izključno narodno zgodovino Slovencev in jo razumeti zgolj kot preteklost ene same etnično oziroma narodno opredeljene skupnosti bi pomenilo svojevrstno nacionalizacijo preteklosti in pristajanje na koncepte in predstave, ki so bili v sodobnem zgodovinopisju v zadnjih desetletjih že upravičeno deležni kritike. Ob doseženem stanju raziskav ter ob vedno manjši prepričljivosti ozko nacionalno zasnovanih zgodovinskih interpretacij v zgodnjem 21. stoletju pač ni več mogoče vztrajati pri zgodovinskih konceptih, oblikovanih konec 18. stoletja, s katerimi ne moremo prepričljivo opisati in razumeti socialnih, kulturnih in vsakdanjih življenjskih razmer v času prednacionalne družbe in še manj poznejšega družbenega, kulturnega in narodnopolitičnega razvoja. Knjiga, ki je pred vami, tako ni in ne želi biti samo zgodovina Slovencev, čeprav je seveda tudi to. Zgodovina slovenskega prostora in ljudi, ki so živeli v njem, je – kot povsod drugod po Evropi – vse preveč kompleksna, da bi jo lahko omejili zgolj na zgodovino ene same narodne skupnosti. Na ozemlju, na katerem so živeli slovensko govoreči prebivalci, so sinhrono in diahrono od nekdaj živeli tudi prebivalci drugih jezikovnih in etničnih skupnosti, ki so bili predolgo izrinjeni iz naše narodno zamejene zgodovinske podobe, čeprav so bili ves čas pomemben sestavni del tudi naše preteklosti. Te brez njihovega upoštevanja preprosto ni mogoče stvarno pojasniti in razumeti. To velja tudi za nekatere družbene skupine, zlasti za plemstvo, ki je bilo ob enostranski, k slovenskemu kmečkemu prebivalstvu usmerjeni pozornosti slovenskega zgodovinopisja vse do zadnjih desetletij 20. stoletja skoraj povsem izrinjeno iz slovenskega zgodovinskega spomina. Avtorji knjige smo zato v pregled slovenske zgodovine, kolikor je v strnjeni obliki pač mogoče, vključili tudi doslej »izgubljene« vsebine in družbene skupine ter jih predstavili kot nepogrešljiv sestavni del slovenske preteklosti. Naše izhodišče je, da »slovenska zgodovina« ni samo zgodovina enega naroda, temveč zgodovina vseh ljudi, ki so živeli in oblikovali zgodovinski tok na ozemlju s slovenskim prebivalstvom. Pri tem je seveda tudi oznaka slovensko ozemlje lahko le približna opredelitev za prostor, ki ga obravnavamo v knjigi. Današnje slovenske meje so stare šele nekaj več kot pol stoletja, predstave o Sloveniji kot skupnosti Slovencev pa tudi ne sežejo dlje kot do štiridesetih let 19. stoletja.

P. Štih, V. Simoniti in P. Vodopivec

Peter Štih, Vasko Simoniti, Peter Vodopivec

Slovenska zgodovina

objavljeno v rubriki: Izšlo je

Sorodne novice

na vrh strani

28.06.2018

Vabljeni na predstavitev knjige Ti si mene naučila brati – 4. julija v Škofji Loki in 12. julija v Žireh »

Vabimo vas na predstavitev knjige Ti si mene naučila brati. Partizansko šolstvo na Žirovskem, v Poljanski dolini in zgornjem delu Selške doline.

● v sredo, 4. julija 2018, ob 18. uri v Galeriji Franceta Miheliča v Škofji Loki (Kašča)
Z avtorji Ireno Jereb Filipič, Ivanom Križnarjem, Francem Podnarjem in Mileno Sitar se bo pogovarjal Drago Štefe.

● v četrtek, 12. julija 2018, ob 19. uri v mali dvorani DPD Svoboda v Žireh
Pogovor z avtorji bo vodil Viktor Žakelj.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

25.06.2018

Roman atenske pisateljice Amande Mihalopulu v letu, ko so Atene svetovna prestolnica knjige »

Septembra 2016, le nekaj ur po tistem, ko je tedanja generalna direktorica Unesca Irena Bokova razglasila Atene za svetovno prestolnico knjige 2018, je odjeknila vest, da zapira vrata še zadnja izmed knjigarn Elefterudakis. To je bila največja knjigarna v Grčiji, v osemnadstropni zgradbi na Univerzitetni ulici (Panepistimiu) v Atenah – če ste bili tam od sredine devetdesetih, je niste mogli spregledati – je ponujala več kot 200.000 naslovov, v grščini in drugih jezikih, prirejala je literarne dogodke, seveda je imela tudi kavarnico. Ustanovitelj knjigarne je bil Kostas Elefterudakis, svojo prvo knjigarno je odprl leta 1898 na trgu Sintagma. V zgodnjih šestdesetih letih 20. stoletja se je preselila na Nikisovo ulico, nedaleč od Sintagme, leta 1995 pa na ulico Panepistimiu. Samo v Atenah je bilo še več kot 20 knjigarn Elefterudakis.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

16.06.2018

Izšla je knjiga o sreči, ki si je mnogi želijo, vi pa jo lahko dobite že danes – če ste bralec, bralka »

Ruski emigranti so po revolucijskem viharju zapuščali domovino, ker jim je ob vseh svojih neskončnih širjavah postala pretesna zaradi političnega enoumja. V druge dele sveta, posebej v Evropo in Ameriko, so prinašali veličino svojih kulturnih tradicij, seveda pa so se z enakimi oplajali tudi sami v deželah tradicionalnega (krščanskega) Zahoda. Med temi emigranti je bila tudi rosno mlada pesnica Nina Berberova, ki je s svojim možem, lirikom Hodasevičem, leta 1922 zapustila Sovjetsko zvezo in se podala na zahod; zvesta mu je ostala vse do smrti, skoraj pol življenja je preživela v ZDA. Pri nas pisateljica ni bila zelo znana, kaka tri desetletja imamo na voljo za branje tri njene povesti.
Sto let po revoluciji je Rusija temeljito spremenjena država, tako kot vse pore planeta je tudi največjo državo sveta preplavila globalizacija, boljševiki, pred katerimi se je nekoč vse treslo, pa si ne zaslužijo več svojega imena – ljudje z vseh vetrov se danes pogosteje in brez tesnobe vračajo v zibelko slovanstva.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

31.05.2018

Celotno stvarnost je treba pojmovat kot nekaj malomarno kuhanega in nedorečenega, imenovanega z nekaj blagohotne ironije »tole zdaj« »

Tole zdaj je poročilo pisatelja Zorana Hočevarja o »tem zdaj« – zaslužijo si zanamci vsekakor en podroben pismen dokument o stanju in razmerah danes, prav v letu 2013 in tudi naslednjem, vse do dne, ko bo poročevalec kar najtrdneje prepričan, da je o raportu, pač zaradi tudi vanj umeščenih dramatičnih dogodkov in ob tem še mojstrsko opisanih, mogoče brez pomislekov dejat, da gre za nenavaden, a vsekakor pravcati roman.

Načrt je dober, a ker pripetljajev težjega kalibra ni po cele mesce, bi pisatelj ne bil to, če bi ne zmogel najt četudi v navadnem vsakdanu veliko možnosti za ekspresijo. In dejansko, dostikrat prav kolne, čeprav začuda predvsem tedaj, ko se mu nudijo najlepše prilike za doživljaj in zabeležbo tega. Že tako je namreč v zamudi. Ne sledi ničemur okrog sebe sproti, saj »a mislite vi bralci, da sem Bog?! Sploh ne, celo navaden tumplek sem. Že zgolj za količkaj korekten pasus o, denimo, tem, kako kdo kolcne, rabim morje časa!«

objavljeno v rubriki: Izšlo je

31.05.2018

V zbirki Svila indijska pesnica in pisateljica Amrita Pritam in njeno najbolj znano delo Pinjar »

Lani je minilo sedemdeset let, odkar je Indija po dolgotrajnih prizadevanjih dosegla osamosvojitev izpod britanske kolonialne nadvlade. A zaradi razkola med muslimani in hindujci je dogodek namesto olajšanja in zadovoljstva prinesel ustanovitev nove države Pakistana in eno najbolj množičnih prisilnih selitev v zgodovini: okrog 11 milijonov ljudi je moralo zapustiti domove – muslimani z indijske strani so odhajali v Pakistan, hindujci z druge strani v Indijo. Medversko sovraštvo je prineslo ogromno nasilja, krvavih obračunov (govori se o pol milijona do milijona mrtvih), ženske so bile pogosto žrtve ugrabitev, posilstev …

To so okoliščine, v katerih se dogaja zgodba kratkega romana Pinjar ene najuspešnejših indijskih književnic Amrite Pritam (1919–2005).

objavljeno v rubriki: Izšlo je