Novica

Izšla je nova pregledna zgodovina druge svetovne vojne na Slovenskem – Slovenija v vojni 1941–1945

15.10.2017

Na vprašanje, o katerem obdobju v človeški zgodovini je bilo v zadnjih desetletjih napisanih največ zgodovinskih knjig, ni težko odgovoriti. O drugi svetovni vojni, največjem vojaškem spopadu, bodisi da ga ocenjujemo po številu vpletenih držav, deležu svetovnega prebivalstva, ki ga je prizadela, ali po številu izgubljenih življenj ter pregnanih in razseljenih oseb. O tej vojni in njenih posledicah so pisale vse generacije zgodovinopiscev – od najstarejše, zlasti na podlagi pričevanj in kakor jo je doživela sama – do današnje, ki se mora pri raziskovanju opirati predvsem na arhivske dokumente in knjige predhodnikov.
Druga svetovna vojna je med najbolj obravnavanimi obdobji tudi v slovenskem zgodovinopisju in zanimanje za njeno raziskovanje ne upada. Večina del, ki je bila objavljena do osamosvojitve, se ukvarja z narodnoosvobodilnim bojem in govori o partizanstvu, a bolj kot se ta vojna odmika v preteklost, natančneje se izrisujejo tudi vse druge razsežnosti. Vojne v Sloveniji in drugih republikah nekdanje skupne države namreč že dolgo ne enačimo z narodnoosvobodilnim bojem, saj je imela še druge pojavne oblike, okupacijo in kolaboracijo. »Vsaka vpletena stran – te pa so bile na Slovenskem tri – je vojno označevala po svoje, tako kot jo je vojaško in politično razumela: bodisi glede na vojaškega nasprotnika ali pa glede na namen oziroma cilj, ki ga je imela. Nemški okupator je vojno razumel kot spopad z banditi, kot je označeval odpornike – partizane. Zanj je bila to vojna proti tolpam – bandenkrieg. Za italijanskega okupatorja je bila to vojna proti odpornikom – guerra dei ribelli, guerra guerrigiata. Odporniško gibanje pa je vojno imenovalo glede na namen – osvobodilna vojna oziroma narodnoosvobodilni boj,« beremo v predgovoru knjige Slovenija v vojni 1941–1945, ki so jo napisali zgodovinarji dr. Zdenko Čepič, dr. Damijan Guštin in dr. Nevenka Troha, raziskovalci druge svetovne vojne na Slovenskem na Inštitutu za novejšo zgodovino. V knjigi poglobljeno in nepristransko obravnavajo vse strani v vojni, okupatorje, borce zoper njih – ljudske množice kot nasprotje političnih elit – in njihove nasprotnike – kolaborante, ter celovito in pregledno orišejo zgodovinska dejstva in okoliščine, ki so vplivali na to, kako je ravnala vsaka od vpletenih strani. Delo je torej širok prikaz védenja in podatkov o medvojnih procesih in dogajanjih ter omogoča bralcu spremljanje tega obdobja od njegove »predzgodovine« do posledic – žrtev in materialnega uničenja – in njegovo vrednotenje.

Slovenija v vojni 1941–1945 je posodobljena različica knjige La Slovenia durante la seconda guerra mondiale, ki jo je leta 2012 objavil Furlanski inštitut za zgodovino osvobodilnega gibanja v Vidmu (Istituto friulano per la storia del movimento di liberazione).

Zdenko Čepič, Damijan Guštin, Nevenka Troha

Slovenija v vojni 1941–1945

objavljeno v rubriki: Izšlo je

Sorodne novice

na vrh strani

22.11.2016

Ščuka – biografski ›roman‹ o izjemnem pesniku v prelomnem času rojevanja moderne Evrope »

Tisti, ki so že brali kakšno monografijo angleške zgodovinarke Lucy Hughes-Hallett, vsaj približno vedo, kaj jih čaka med platnicami njene najnovejše biografije, ki je pravkar izšla v slovenskem prevodu – knjige markantne naslovnice in presenetljivega naslova Ščuka. Tisti, ki bodo avtorico brali prvič, pa bodo nagrajeni s izvrstnim bralskim užitkom, ki jih, vsaj upamo, ne bo izpustil vseh 688 strani knjige.
Predmet njene tokratne celovite biografske raziskave razkriva podnaslov Gabriele d’Annunzio – Pesnik, zapeljivec in vojni pridigar. In v čem je odlika zgodovinopisne pisave Lucy Hughes-Hallett? Njeno pero je seveda vešče faktografskega pisanja, hkrati pa tudi zelo spretno izpisuje osebni stil, ki avtorico približuje sferi leposlovja. Prav to imajo poznavalci njenih knjig najraje: berejo se kot napete, spretno spisane, dramaturško izpiljene pripovedi.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

22.11.2016

Zgodbe o življenju, ki kljubuje pogoriščem zgodovine – Tito je mrtev Marice Bodrožić »

V zbirki Bralec je izšla knjiga Tito je mrtev. Ta zbirka kratkih zgodb je leta 2002 izšla kot prozni prvenec Marice Bodrožić, avtorice hrvaškega rodu, ki živi v Nemčiji in piše v nemščini. Prevedena je bila v številne tuje jezike.
Zgodbe povezujejo motivi vojn, brezsmernosti po razpadu nekdanje ›večne‹ države, povojne izpraznjenosti smisla, revščine, zdomstva, razseljenstva – pa tudi malih sreč v preprostosti, prvobitnosti lepote narave, čudežne čistosti značajev. V marsikaterem besedilu je zaznati primesi avtentičnih izkušenj otroštva v zaledju južnodalmatinske obale in življenja v tujini, Nemčiji, od koder se tako avtorica kakor tudi mnogi njeni junaki ozirajo proti jugu: tam imajo nekateri vsaj spomine, drugi pa tudi svojce in srce. To velja zlasti za zgodbe, v katerih se prepletejo prvine osebnih izkustev posameznikov in brezosebna logika vojsk, politik, družbenih sistemov.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

21.11.2016

Kakor ni človeka brez spomina in osebne življenjske zgodbe, tudi ni človeške skupnosti brez zgodovine »

»Zgodovina povsod pušča sledove … V naravi, v naši neposredni okolici, v najrazličnejših pričevanjih, v umetniških dejanjih in podobah, ohranjenih v izročilu, ki smo ga prevzeli, v duhovnem ozračju in običajih, s katerimi smo zrasli. Kakor ni človeka brez spomina in osebne življenjske zgodbe, tudi ni človeške skupnosti brez zgodovine, in naj smo še tako prepričani, da živimo le za danes in za jutri, vedno znova smo – v veliki večini mnogo močneje, kot to vidimo in smo si pripravljeni priznati – ujeti tudi v preteklost, bližnjo in daljno.« – dr. Peter Vodopivec

Izšla je Slovenska zgodovina. Od prazgodovinskih kultur do začetka 21. stoletja, velika zgodovinska monografija, ki so jo napisali Peter Štih, Vasko Simoniti in Peter Vodopivec, ugledni slovenski zgodovinarji in zgodovinopisci, znanstveniki in profesorji. Bogato ilustrirano delo v dveh zajetnih zvezkih je vrhunec njihovega dolgoletnega raziskovanja naše preteklosti, in da je izšlo ravno v letu 2016, ni naključje. Letos je samostojna Slovenija dopolnila 25 let, na slovenskem knjižnem trgu pa že dolgo ni bilo pregledne sinteze zgodovine slovenskega ozemlja in Slovencev, take, ki bi zajela obdobje vse od prvih sledov človeka na tem prostoru do leta 2010, torej tako rekoč do današnjih dni.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

17.11.2016

»Konji so bili moji Padli, konji, ki zbrani med večernimi brezami zamišljeno prežvekujejo med grobovi.« – P. Rumiz »

Paolo Rumiz (1947) je italijanski novinar in pisatelj. Kljub temu da prihaja iz Trsta in da je objavil okoli dvajset knjig, njegovega dela v slovenskem prevodu nismo imeli priložnosti brati vse do danes, do izida knjige Kot konji, ki spijo stoje. Prevedel jo je Matej Venier.

Knjiga nosi posvetilo »Dedoma, ki ju nikoli nisem poznal«. Rumiz se namreč po sledeh svojih dedov, vojakov na ruski (vzhodni) fronti, odpravi z vlakom v Galicijo, na mitsko vzhodno mejo nekdanjega cesarstva, ki si jo danes delita Poljska in Ukrajina. Sledi poti 97. polka avstro-ogrske vojske, ki je leta 1914 z vlaki krenil iz Trsta proti Rusiji, da bi sodeloval v veliki moriji, ki so ji rekli Svetovna vojna. Rumiz je za tržaškimi in goriškimi naborniki odpotoval v kraje, ki so izginili iz sodobnih zemljevidov. »Galicija, Lodomerija in Bukovina. To je zadnja meja cesarstva, vzvalovana Finis Terrae, ki se razpira onkraj karpatske gorske verige, neznansko prostranstvo konjev, ognjev in kmetov. Ostanek včerajšnjega sveta, ki ga je besnilo stoletja izbrisalo z zemeljske oble.«

objavljeno v rubriki: Izšlo je

11.11.2016

Po dolgih desetletjih negotovosti danes ve, kdo je: Ingrid von Oelhafen – Erika Matko »

Vsako leto na pragu jeseni se v 1. osnovni šoli v Celju, kjer se je njihova trnova pot začela, srečajo nekdanji »ukradeni otroci«: danes ljudje v letih, ki se v okviru Društva taboriščnikov – ukradenih otrok trudijo, kot pravi njihov predsednik dr. Janez Žmavc, ohranjati zgodovinski spomin na genocid nad slovenskim narodom.
Kot otroke ujetih partizanov in sodelavcev odpora, ki so jih okupatorji deportirali v koncentracijska taborišča ali ustrelili, so jih (večinoma) poleti 1942 odtrgali od domačih in odpeljali najprej v prehodno taborišče Frohnleiten pri Gradcu, potem pa ocenili po rasnih kriterijih in premestili v različna taborišča po vsem rajhu ali v rejo k izbranim nemškim družinam. Mnogim so spremenili identiteto, njihova usoda sta bila ponemčenje in prevzgoja v vzorne pripadnike »večvredne rase«. Po koncu vojne so se nekateri vrnili, za drugimi se je izgubila vsaka sled. Danes je živih še okrog dvesto slovenskim družinam ukradenih otrok.

objavljeno v rubriki: Izšlo je