E-novice

Novica

Izšla je knjiga Na slepem tiru, dnevnik kulturnega urednika Dela Jožeta Horvata od januarja 1989 do maja 1991

11.11.2017

Ko bralec odpre časopis, kakršen je Delo, je lahko večinoma zadovoljen: o politiki, gospodarstvu, športu in še čem ima »kaj brati«. Manj zadovoljen pa utegne biti tisti, ki bi rad kaj več prebral o kulturi. Tako je bilo – in je še danes. Pred kratkim je pesnica Anja Golob, dvakratna Jenkova nagrajenka, na Facebooku zapisala: »Tole je kulturna stran v današnjem, sobotnem Delu. In sosednja stran. Nivo alarmantnosti tega fakta dosega zgolj še nivo nejeverne osuplosti.« Dodala je fotografijo, na kateri se vidita Delovi »kulturni« strani: polovico leve zaseda članek »Vokalno-scenski projekti z gosti«; na drugi polovici leve in celotni desni strani se razprostirajo oglasi.

Pred skoraj dvajsetimi leti se je za kulturno in tudi politično širino (bolj ali manj zaman) zavzemal takratni urednik Delove kulturne rubrike Jože Horvat. Zapisi v njegovem dnevniku Na slepem tiru so nastali v času, ko se je Slovenija počasi levila iz socializma in skupne države Jugoslavije v samostojno, demokratično državo, in kažejo, da kulturi sekira ni padala v med niti v socialističnih časih niti v »tranzicijskem obdobju«, da, skratka, nad kulturo že dolga leta visi predvsem sekira, medu pa od nikoder. Da se ta »tradicija« vleče vse do danes, pa razbiramo iz občasnih »krikov vpijočega v puščavi« oziroma na družabnih omrežjih.
Kako je oblikovati kulturno stran, izbirati med prispelim gradivom (ali je dovolj kakovostno, ali je primerno ažurno, ali ne gre morda za komentar in celo napad ali kakšna druga obračunavanja), skrbeti za jezikovno plat, nadzorovati postavljanje – in nato kljub vsemu vloženemu trudu občasno v tiskanem izvodu ugotoviti, da je vse drugače, kot si zastavil – skozi dnevniško kroniko oriše avtor, ki mu je blizu tudi literarna stran jezika. Tako ne gre le podajanje dogodkov v okviru službe in aktualne politike, temveč Horvat v svoje zapise vnaša tudi lirično obarvane vinjete mestnih ulic in cest, svetlobe (ki je vedno drugačna – spomladi, v avgustu, v jesenskem dežju …), neba in seveda tudi ravnice, s katere po rodu prihaja. V zimskem mrtvilu jo občuti takole: »Med […] vožnjo čez ravnino, nad katero se je razstrlo radostno zimsko vreme s svojim svetlobnim klobukom – soncem – postrani, me je nenadoma obdala tista skrivnostnost zemlje, ki sem jo navadno čutil, ko sem živel še na njej: namreč mila mrtvost zemlje, ki se pokaže samo na ravnici pozno jeseni ali pozimi. Nikjer drugje ni ta mrtvost tako očitna; samo ravnica kaže, kako zemlja ne sodeluje več v velikem življenjskem ciklu.« Zapise pa požlahtni tudi s portretiranjem sodelavcev, kot jih vidi na sejah; z besedami kot s svinčnikom riše podobe ljudi, s tem pa pred bralca prikliče tudi vzdušje uredniških sestankov in – skozi številne dialoge – občasna trenja njihovih udeležencev.
Pred vami je knjiga o času, ko je že misel na to, da bi bilo »komunizma konec«, vzbujala nejevero, opustitev pridevnika »Socialistična« v imenu naše republike osuplost in rezultat plebiscita o osamosvojitvi Slovenije evforijo. Knjiga o tem, česa se je lahko urednik kulturne rubrike v tem vrtincu sprememb veselil, česa bal, v čem je videl lepoto, kaj ga je skrbelo ter kje in kako je iskal svojo novo pot.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

Sorodne novice

na vrh strani

13.03.2018

Če boste prisedli, je tveganje zanemarljivo – gram knjige za vsega deset centov »

Čeprav je v podnaslovu Kolesa sreče zapisano, da lahko celo drobna knjižica spremeni življenje, se vseeno zdi pretirano. Ampak, tako se res samo zdi.

Knjige spreminjajo življenja in to pogosto počno popolnoma dobesedno, pri čemer ni nujno, da ste zaradi njih postali najboljši kuhar ali v vsega mesecu dni shujšali za deset kilogramov.

Konec devetdesetih let prejšnjega stoletja se je v Nemčiji ponesrečil neki Vietnamec, ki se je preživljal s prodajanjem ukradenih knjig. Že takrat knjige niso šle za med, zato se mu jih je nabralo nekaj tisoč in tla njegove garsonjere so klecnila.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

13.03.2018

V teh časih ohranjati nekakšen »veleposlaniški red« in predstavljati državo, za katero komaj kdo ve, ni preprosto »

V času, ko se svet čudi potezam Donalda Trumpa, se nad njimi zgraža ali pred njimi celo trepeta, je izšla knjiga, ki to opisuje od blizu – in to prej, preden se je sploh zgodilo. Washingtonski zapiski, kronika slovenskega veleposlanika v ZDA dr. Boža Cerarja, se začnejo v obdobju Obamove vladavine, časa, ko se je ameriška politika zdela »mlačna«, kot da ZDA počasi sestopajo s trona vodilne svetovne velesile. Kdor je tedaj želel več in ostreje, za tistega zdaj velja svetopisemski rek, na katerega se Američani tako radi (ironično) sklicujejo ali ga parafrazirajo: Ask – and you shall receive. (Prosite in vam bo dano.) Bilo je obdobje, ko je malokdo na svetu verjel, da bi Trump sploh prišel do kandidature, kaj šele da bi bil izvoljen. Ko beremo Cerarjeve opise njegovih »političnih« (bolje rečeno: populističnih) potez, lahko znova uvidimo, da so ZDA, ki bi bile rade tako zelo »politično korektne«, brez vsakih predsodkov in morale, ko gre za volitve oziroma merjenje moči.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

10.03.2018

Enajsti natis in še dva prevoda romana To noč sem jo videl Draga Jančarja »

Slovenski roman desetletja? Ne dvomimo, da bi se večina bralcev odločila za Jančarjev roman To noč sem jo videl. Temu v prid ne govorijo le številni prevodi ter nagrade in nominacije, ampak tudi (ali predvsem) prodajne številke: pred kratkim je izšel že enajsti natis tega romana. Čemu le, če ne zaradi odlične prodaje?

Roman To noč sem jo videl (Jančarjev deveti roman; pozneje je objavil še dva, pri naši založbi Maj, november) je izšel septembra 2010 v visoki nakladi 1500 izvodov in bil razprodan v dveh mesecih. Prvemu ponatisu je sledil kresnik leta 2011 (Jančarjev tretji), roman je bil v istem letu izbran za Cankarjevo tekmovanje srednješolcev, leto pozneje pa preveden v hrvaški jezik. Po ruskem in bolgarskem prevodu leta 2013 je leto pozneje izšel še v francoščini in pisatelju v Franciji prinesel dve nominaciji in dve nagradi; najodmevnejša je bila nagrada za najboljšo tujo knjigo – Prix du Meilleur livre étranger (PMLE).

objavljeno v rubriki: Izšlo je

28.02.2018

O čemer celo Noamu Chomskemu zmanjka besed … Kdo vlada svetu? – druga izdaja »

Pravkar je izšla druga izdaja knjige Kdo vlada svetu? ameriškega učenjaka Noama Chomskega. Knjigi je dodana nova spremna beseda, napisana lani, dobrega pol leta po zadnjih ameriških predsedniških volitvah in njihovem nepredvidljivem izidu, in objavljena v novi ameriški izdaji leta 2017.
Zbornik 23 esejev na temo ameriške hegemonije oziroma problematičnega ameriškega vsiljevanja svojega videnja ›demokracije‹ svetu je že sam po sebi kakor dragocena političnozgodovinska čitanka, saj nam odstira pogled v zakulisje marsikaterega kriznega žarišča po svetu, ki so se posebej po drugi svetovni vojni razširila kot gobe po dežju. Chomsky vedno piše iskreno in brez dlake na jeziku, toda zdi se, da globalnega političnega dogajanja ne dohaja niti še tako grob cinizem.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

22.02.2018

Kresnica sveti zunaj meja Bandijeve države in sporoča svetu, kakšno je resnično življenje v njej »

»Bandi« v korejščini pomeni kresnico in je psevdonim avtorja, ki živi in piše v Severni Koreji. Njegova prava identiteta je seveda strogo varovana skrivnost, saj bi imelo njeno razkritje zanj in njegove bližnje usodne posledice – kakšne, lahko s precejšnjo gotovostjo ugibamo …
Protagonisti vseh sedmih tragičnih zgodb v knjigi so poslušni državljani, indoktrinirani z idejami Kim Il Sungovega režima (napisane so bile v letih 1989–1995), ki jim kroji življenje in jim ga, nič krivim, tako ali drugače uniči. Na lastni koži postopoma spoznavajo njegov pravi obraz in začetni zanos se spreminja v resignacijo in popoln obup …

objavljeno v rubriki: Izšlo je