E-novice

Novica

Izšla je knjiga Na slepem tiru, dnevnik kulturnega urednika Dela Jožeta Horvata od januarja 1989 do maja 1991

11.11.2017

Ko bralec odpre časopis, kakršen je Delo, je lahko večinoma zadovoljen: o politiki, gospodarstvu, športu in še čem ima »kaj brati«. Manj zadovoljen pa utegne biti tisti, ki bi rad kaj več prebral o kulturi. Tako je bilo – in je še danes. Pred kratkim je pesnica Anja Golob, dvakratna Jenkova nagrajenka, na Facebooku zapisala: »Tole je kulturna stran v današnjem, sobotnem Delu. In sosednja stran. Nivo alarmantnosti tega fakta dosega zgolj še nivo nejeverne osuplosti.« Dodala je fotografijo, na kateri se vidita Delovi »kulturni« strani: polovico leve zaseda članek »Vokalno-scenski projekti z gosti«; na drugi polovici leve in celotni desni strani se razprostirajo oglasi.

Pred skoraj dvajsetimi leti se je za kulturno in tudi politično širino (bolj ali manj zaman) zavzemal takratni urednik Delove kulturne rubrike Jože Horvat. Zapisi v njegovem dnevniku Na slepem tiru so nastali v času, ko se je Slovenija počasi levila iz socializma in skupne države Jugoslavije v samostojno, demokratično državo, in kažejo, da kulturi sekira ni padala v med niti v socialističnih časih niti v »tranzicijskem obdobju«, da, skratka, nad kulturo že dolga leta visi predvsem sekira, medu pa od nikoder. Da se ta »tradicija« vleče vse do danes, pa razbiramo iz občasnih »krikov vpijočega v puščavi« oziroma na družabnih omrežjih.
Kako je oblikovati kulturno stran, izbirati med prispelim gradivom (ali je dovolj kakovostno, ali je primerno ažurno, ali ne gre morda za komentar in celo napad ali kakšna druga obračunavanja), skrbeti za jezikovno plat, nadzorovati postavljanje – in nato kljub vsemu vloženemu trudu občasno v tiskanem izvodu ugotoviti, da je vse drugače, kot si zastavil – skozi dnevniško kroniko oriše avtor, ki mu je blizu tudi literarna stran jezika. Tako ne gre le podajanje dogodkov v okviru službe in aktualne politike, temveč Horvat v svoje zapise vnaša tudi lirično obarvane vinjete mestnih ulic in cest, svetlobe (ki je vedno drugačna – spomladi, v avgustu, v jesenskem dežju …), neba in seveda tudi ravnice, s katere po rodu prihaja. V zimskem mrtvilu jo občuti takole: »Med […] vožnjo čez ravnino, nad katero se je razstrlo radostno zimsko vreme s svojim svetlobnim klobukom – soncem – postrani, me je nenadoma obdala tista skrivnostnost zemlje, ki sem jo navadno čutil, ko sem živel še na njej: namreč mila mrtvost zemlje, ki se pokaže samo na ravnici pozno jeseni ali pozimi. Nikjer drugje ni ta mrtvost tako očitna; samo ravnica kaže, kako zemlja ne sodeluje več v velikem življenjskem ciklu.« Zapise pa požlahtni tudi s portretiranjem sodelavcev, kot jih vidi na sejah; z besedami kot s svinčnikom riše podobe ljudi, s tem pa pred bralca prikliče tudi vzdušje uredniških sestankov in – skozi številne dialoge – občasna trenja njihovih udeležencev.
Pred vami je knjiga o času, ko je že misel na to, da bi bilo »komunizma konec«, vzbujala nejevero, opustitev pridevnika »Socialistična« v imenu naše republike osuplost in rezultat plebiscita o osamosvojitvi Slovenije evforijo. Knjiga o tem, česa se je lahko urednik kulturne rubrike v tem vrtincu sprememb veselil, česa bal, v čem je videl lepoto, kaj ga je skrbelo ter kje in kako je iskal svojo novo pot.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

Sorodne novice

na vrh strani

07.04.2017

To je nora knjiga! – o romanu Zakaj se otrok v polenti kuha romunsko-švicarske pisateljice Aglaje Veteranyi »

Življenjska zgodba pisateljice, pesnice in igralke Aglaje Veteranyi (1962–2002) je nadvse nenavadna. Kot otrok cirkuške družine je bila nenehno na poti, tudi potem ko je družina iz diktatorske Romunije pobegnila v svet, da bi poiskala zatočišče in boljše življenje v tujini. Na koncu se je ustalila v Švici, kjer se je Aglaja sredi najstniških let šele prvič zares srečala s šolo. Čeprav je bila dolgo analfabetka, s svojim romanesknim prvencem Zakaj se otrok v polenti kuha ni navdušila le kritiške javnosti in bralcev, temveč je očarala tudi svoje pisateljske kolege.

V Romuniji je prevod njenega dela pustil tolikšen pečat, da lahko govorimo celo o posebni poetiki, ki je nastala pod njenim vplivom. In ob tem ne moremo biti presenečeni: Zakaj se otrok v polenti kuha je zgodba Aglajine mladosti, ki intimna, družinska in profesionalna dogajanja v cirkuškem zaodrju odstira tako neposredno in razorožujoče, da deluje skoraj hipnotično.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

24.03.2017

»O, tudi knjige pišete?« Ja, jih. To počnem že večji del življenja. – Neil Jordan drugič v zbirki Bralec »

Ob imenu danes sedeminšestdesetletnega irskega pisatelja Neila Jordana občinstvo doma in po svetu najprej pomisli na njegove filmske stvaritve, in to ga kar malo jezi. Iz intervjuja za časopis The Herald ob izidu Utopljenega detektiva: »Ne vem, zakaj. Tisto minuto, ko sem začel delati filme, so ljudje popolnoma pozabili, da pišem knjige. Promocije knjig so prav čudne. Ljudje sprašujejo: ›O, tudi knjige pišete?‹ Ja, jih. To počnem že večji del življenja. Filme sem začel snemati zgolj po naključju.« A je pač tako, da so oskarji in srebrni medvedi (Jordan je prvega dobil za scenarij za Igro solz, drugega pa za režijo Mesarčka) odmevnejši od literarnih nagrad, čeprav ima Jordan tudi teh kar nekaj (med drugim za roman V koži drugega, ki je leta 2014 izšel v slovenskem prevodu prav v zbirki Bralec).

objavljeno v rubriki: Izšlo je

10.03.2017

Simfonija v belem Adriane Lisboa, brazilske »pisateljice za sedanjost in prihodnost« – Bralec 107 »

Brazilija je največja južnoameriška država – obsega 8,5 milijona kvadratnih kilometrov, kar je krepko čez 80 odstotkov površine Evrope, prebivalcev pa ima več kot 200 milijonov, kar je več, kot jih ima celotna Rusija. Jezik Brazilcev je portugalščina, in to je morda razlog, da je brazilska književnost pri nas med najmanj znanimi južnoameriškimi književnostmi, kljub temu da spada založništvo v Braziliji med deset najmočnejših na svetu. V slovenskem prevodu izide na leto manj luzofonskih del – knjig, napisanih v portugalščini –, kot je prstov na roki, v statistiki pa so zajeta celo skupaj z deli, prevedenimi iz španščine. Koliko izmed njih je potemtakem brazilskih?
Izbrati najboljše v širnem morju brazilske proze je zato za slovenskega založnika velik izziv.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

16.02.2017

Zgodba o Diani – Neroda Alexandra Seurata – nagovori tako samotnega bralca kot družbo »

Leta 2012 je francosko javnost pretresala »afera Marina«. Sodišče je Érica Sabatiera in Virginio Darras spoznalo za kriva smrti njune osemletne hčerke Marine ter ju obsodilo na tridesetletno zaporno kazen. Deklica je leta 2009 umrla za posledicami močnega udarca v glavo, in ugotovili so, da je že pred tem utrpela številne poškodbe. Na šoli, ki jo je obiskovala, so na trpinčenje kmalu posumili, a čeprav so poskušali ukrepati in so se v razreševanje problema postopoma vključevali tudi pristojni s področij socialnega dela, medicine in policije, je sistem, ob spretnem izmikanju staršev, vendarle odpovedal. V prevpraševanja o delovanju pristojnih služb in odgovornosti, ki jih je sprožil ta primer, so se aktivno vključila tudi najpomembnejša francoska civilna združenja za zaščito otrok.
Primer je začel skoraj obsedeno preučevati Alexandre Seurat, profesor književnosti na univerzi v Angersu, potem ko je v medijih zasledil izjavo Marininega starejšega brata, ki je bil potisnjen v nemogočo vlogo tako priče in žrtve kot sostorilca dogajanja za štirimi stenami.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

31.01.2017

Vojna vse spremeni in Domov – najobsežnejša pripoved o družini Furlan več kot sedemdeset let po drugi svetovni vojni »

Staša in Aljoša, sestra in brat, dva izmed treh otrok dr. Borisa Furlana (1894–1957), slovenskega profesorja prava, obtoženca na Nagodetovem procesu poleti 1947. Aljoša se je vrnil domov, Staša je od doma odšla in se ni nikdar več vrnila. Moralo je miniti mnogo let, desetletij, da je lahko svoje spomine strnila v knjigi Vojna vse spremeni (War Changes Everything). Knjiga je izšla leta 2014 v Združenih državah Amerike, zdaj je prevedena v slovenščino. Domov pa je Aljoševa pripoved o poti domov, nazaj v Jugoslavijo, k partizanom, oziroma na šolanje za vojnega pilota v ruski Čkalovsk.
Družina Furlan je sprva živela v Trstu, od koder je pred fašističnim režimom zbežala v Ljubljano. Mesto je zajela vojna in Furlani so kot begunci preko Carigrada, Jeruzalema, Kaira in Cape Towna pribežali v New York. Borisa Furlana je vlada v izgnanstvu kmalu poklicala v London, sledili sta mu hči Staša in soproga Ana, Aljoša pa je ostal v Združenih državah. Staša se je vrnila v Jugoslavijo, kjer se je pridružila partizanom.

objavljeno v rubriki: Izšlo je