Novica

Izšla je knjiga Na slepem tiru, dnevnik kulturnega urednika Dela Jožeta Horvata od januarja 1989 do maja 1991

11.11.2017

Ko bralec odpre časopis, kakršen je Delo, je lahko večinoma zadovoljen: o politiki, gospodarstvu, športu in še čem ima »kaj brati«. Manj zadovoljen pa utegne biti tisti, ki bi rad kaj več prebral o kulturi. Tako je bilo – in je še danes. Pred kratkim je pesnica Anja Golob, dvakratna Jenkova nagrajenka, na Facebooku zapisala: »Tole je kulturna stran v današnjem, sobotnem Delu. In sosednja stran. Nivo alarmantnosti tega fakta dosega zgolj še nivo nejeverne osuplosti.« Dodala je fotografijo, na kateri se vidita Delovi »kulturni« strani: polovico leve zaseda članek »Vokalno-scenski projekti z gosti«; na drugi polovici leve in celotni desni strani se razprostirajo oglasi.

Pred skoraj dvajsetimi leti se je za kulturno in tudi politično širino (bolj ali manj zaman) zavzemal takratni urednik Delove kulturne rubrike Jože Horvat. Zapisi v njegovem dnevniku Na slepem tiru so nastali v času, ko se je Slovenija počasi levila iz socializma in skupne države Jugoslavije v samostojno, demokratično državo, in kažejo, da kulturi sekira ni padala v med niti v socialističnih časih niti v »tranzicijskem obdobju«, da, skratka, nad kulturo že dolga leta visi predvsem sekira, medu pa od nikoder. Da se ta »tradicija« vleče vse do danes, pa razbiramo iz občasnih »krikov vpijočega v puščavi« oziroma na družabnih omrežjih.
Kako je oblikovati kulturno stran, izbirati med prispelim gradivom (ali je dovolj kakovostno, ali je primerno ažurno, ali ne gre morda za komentar in celo napad ali kakšna druga obračunavanja), skrbeti za jezikovno plat, nadzorovati postavljanje – in nato kljub vsemu vloženemu trudu občasno v tiskanem izvodu ugotoviti, da je vse drugače, kot si zastavil – skozi dnevniško kroniko oriše avtor, ki mu je blizu tudi literarna stran jezika. Tako ne gre le podajanje dogodkov v okviru službe in aktualne politike, temveč Horvat v svoje zapise vnaša tudi lirično obarvane vinjete mestnih ulic in cest, svetlobe (ki je vedno drugačna – spomladi, v avgustu, v jesenskem dežju …), neba in seveda tudi ravnice, s katere po rodu prihaja. V zimskem mrtvilu jo občuti takole: »Med […] vožnjo čez ravnino, nad katero se je razstrlo radostno zimsko vreme s svojim svetlobnim klobukom – soncem – postrani, me je nenadoma obdala tista skrivnostnost zemlje, ki sem jo navadno čutil, ko sem živel še na njej: namreč mila mrtvost zemlje, ki se pokaže samo na ravnici pozno jeseni ali pozimi. Nikjer drugje ni ta mrtvost tako očitna; samo ravnica kaže, kako zemlja ne sodeluje več v velikem življenjskem ciklu.« Zapise pa požlahtni tudi s portretiranjem sodelavcev, kot jih vidi na sejah; z besedami kot s svinčnikom riše podobe ljudi, s tem pa pred bralca prikliče tudi vzdušje uredniških sestankov in – skozi številne dialoge – občasna trenja njihovih udeležencev.
Pred vami je knjiga o času, ko je že misel na to, da bi bilo »komunizma konec«, vzbujala nejevero, opustitev pridevnika »Socialistična« v imenu naše republike osuplost in rezultat plebiscita o osamosvojitvi Slovenije evforijo. Knjiga o tem, česa se je lahko urednik kulturne rubrike v tem vrtincu sprememb veselil, česa bal, v čem je videl lepoto, kaj ga je skrbelo ter kje in kako je iskal svojo novo pot.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

Sorodne novice

na vrh strani

21.02.2011

Novost iz sodobne srbske književnosti – Vzpon in padec Parkinsonove bolezni »

»Občutek imam, pravzaprav ima večina ljudi ta občutek, da je svet okužen z resno boleznijo, da zadeve ne tečejo ravno tako, kot trdi uradna propaganda. Na neki način smo vsi bogatejši, imamo vse več materialnih dobrin, vendar je tudi vse več depresije, žalosti, neke notranje izpraznjenosti. Čutiti je, da nekaj v globini ni v redu s svetom. Knjiga na neki način prikazuje to bolezen,« je Svetislav Basara povedal v enem od številnih intervjujev po tistem, ko so mu za roman Vzpon in padec Parkinsonove bolezni, ki je pravkar izšel v slovenskem prevodu, podelili Ninovo nagrado.
Basara, rojen leta 1953, je eden najpomembnejših sodobnih srbskih književnikov. Napisal je več kot dvajset književnih del, od romanov do kratkih zgodb in esejev.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

09.02.2011

Izšla Kocbekova biografija In stoletje bo zardelo »

Pravkar je v zbirki Poteze izšla knjiga In stoletje bo zardelo, ki jo je napisal kritik, esejist, raziskovalec in urednik dr. Andrej Inkret (na sliki), znan poznavalec življenja in dela številnih slovenskih književnikov, kot so Edvard Kocbek, Dušan Pirjevec, Vitomil Zupan, Pavle Zidar, Marjan Rožanc, Rudi Šeligo, Dušan Jovanović, Drago Jančar, Lojze Kovačič, Ivo Svetina, Bojan Štih … Njegova bibliografija je obsežna zbirka strokovnih, poljudnih in znanstvenih člankov, recenzij, kritik ter strokovnih in znanstvenih monografij. Uredil in komentiral je vseh osem knjig Kocbekovega zbranega dela.
In stoletje bo zardelo bo morebiti Inkretovo najodmevnejše delo, ki ga je doslej objavil, saj gre za biografijo Edvarda Kocbeka, čigar tridesetletnice smrti se bomo spominjali 3. novembra letos.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

08.09.2010

Roman o ljudeh, »ki so hoteli samo živeti« »

Danes je pri naši založbi izšel deveti roman Draga Jančarja – To noč sem jo videl. To je roman o ljudeh, »ki so hoteli samo živeti«, in sicer v za to najbolj neprimernem času, v obdobju okrutne vojne. »Nenavadna ljubezenska zgodba o pristni, spontani, izraziti ljubezni do življenja, v katero poseže prisilna, nenaravna, neubranljiva smrt. Eros-Thanatos v sicer velikokrat videni, a obenem vselej novi, presunljivi podobi,« je med drugim zapisal dr. Tomo Virk, esejist, publicist in prevajalec ter redni profesor na oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo na ljubljanski filozofski fakulteti, ki je imel priložnost novi Jančarjev roman prebrati že pred izidom. Njegovo oceno lahko preberete v današnji, 12. številki Pogledov, v kateri je objavljen tudi veliki intervju z Dragom Jančarjem, ki ga je zapisala Ženja Leiler.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

19.08.2010

Najboljši priročnik za vse nabiralce in jedce gob »

Če kot nabiralci in jedci gob prisegate edinole na tole vrsto, ki jo prikazuje slika, potem ga res ne potrebujete. Dobri stari poletni jurček s fino žametno usnjato rjavo kožico na klobuku in čvrstim, blago dišečim belim mesom – ne, pri njem res ne more biti pomote!
Toda v slovenskih gozdovih in na travnikih raste skoraj 3000 vrst gob. V knjigi Slovenski gobarski vodnik, ki ima vse, kar mora vsebovati dober gobarski priročnik, jih je opisanih 262.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

11.05.2010

Arzenik, očiščevalno sredstvo, orhitis, sifilis ... »

»Čeprav nam Slovar splošno priznanih resnic izvabi smeh že ob prvem listanju, lahko njegovo prodorno satiro ter bogato intertekstualnost zares razumemo šele tedaj, ko ga vidimo v kontekstu dobe in literarnega opusa njegovega avtorja.

objavljeno v rubriki: Izšlo je