E-novice

Novica

Izšla je knjiga Na slepem tiru, dnevnik kulturnega urednika Dela Jožeta Horvata od januarja 1989 do maja 1991

11.11.2017

Ko bralec odpre časopis, kakršen je Delo, je lahko večinoma zadovoljen: o politiki, gospodarstvu, športu in še čem ima »kaj brati«. Manj zadovoljen pa utegne biti tisti, ki bi rad kaj več prebral o kulturi. Tako je bilo – in je še danes. Pred kratkim je pesnica Anja Golob, dvakratna Jenkova nagrajenka, na Facebooku zapisala: »Tole je kulturna stran v današnjem, sobotnem Delu. In sosednja stran. Nivo alarmantnosti tega fakta dosega zgolj še nivo nejeverne osuplosti.« Dodala je fotografijo, na kateri se vidita Delovi »kulturni« strani: polovico leve zaseda članek »Vokalno-scenski projekti z gosti«; na drugi polovici leve in celotni desni strani se razprostirajo oglasi.

Pred skoraj dvajsetimi leti se je za kulturno in tudi politično širino (bolj ali manj zaman) zavzemal takratni urednik Delove kulturne rubrike Jože Horvat. Zapisi v njegovem dnevniku Na slepem tiru so nastali v času, ko se je Slovenija počasi levila iz socializma in skupne države Jugoslavije v samostojno, demokratično državo, in kažejo, da kulturi sekira ni padala v med niti v socialističnih časih niti v »tranzicijskem obdobju«, da, skratka, nad kulturo že dolga leta visi predvsem sekira, medu pa od nikoder. Da se ta »tradicija« vleče vse do danes, pa razbiramo iz občasnih »krikov vpijočega v puščavi« oziroma na družabnih omrežjih.
Kako je oblikovati kulturno stran, izbirati med prispelim gradivom (ali je dovolj kakovostno, ali je primerno ažurno, ali ne gre morda za komentar in celo napad ali kakšna druga obračunavanja), skrbeti za jezikovno plat, nadzorovati postavljanje – in nato kljub vsemu vloženemu trudu občasno v tiskanem izvodu ugotoviti, da je vse drugače, kot si zastavil – skozi dnevniško kroniko oriše avtor, ki mu je blizu tudi literarna stran jezika. Tako ne gre le podajanje dogodkov v okviru službe in aktualne politike, temveč Horvat v svoje zapise vnaša tudi lirično obarvane vinjete mestnih ulic in cest, svetlobe (ki je vedno drugačna – spomladi, v avgustu, v jesenskem dežju …), neba in seveda tudi ravnice, s katere po rodu prihaja. V zimskem mrtvilu jo občuti takole: »Med […] vožnjo čez ravnino, nad katero se je razstrlo radostno zimsko vreme s svojim svetlobnim klobukom – soncem – postrani, me je nenadoma obdala tista skrivnostnost zemlje, ki sem jo navadno čutil, ko sem živel še na njej: namreč mila mrtvost zemlje, ki se pokaže samo na ravnici pozno jeseni ali pozimi. Nikjer drugje ni ta mrtvost tako očitna; samo ravnica kaže, kako zemlja ne sodeluje več v velikem življenjskem ciklu.« Zapise pa požlahtni tudi s portretiranjem sodelavcev, kot jih vidi na sejah; z besedami kot s svinčnikom riše podobe ljudi, s tem pa pred bralca prikliče tudi vzdušje uredniških sestankov in – skozi številne dialoge – občasna trenja njihovih udeležencev.
Pred vami je knjiga o času, ko je že misel na to, da bi bilo »komunizma konec«, vzbujala nejevero, opustitev pridevnika »Socialistična« v imenu naše republike osuplost in rezultat plebiscita o osamosvojitvi Slovenije evforijo. Knjiga o tem, česa se je lahko urednik kulturne rubrike v tem vrtincu sprememb veselil, česa bal, v čem je videl lepoto, kaj ga je skrbelo ter kje in kako je iskal svojo novo pot.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

Sorodne novice

na vrh strani

12.06.2017

Mladi bogataš, ključ za razumevanje Fitzgeraldovega odnosa do bogastva. – Novo v zbirki Svila »

O ameriškem pisatelju F. Scottu Fitzgeraldu bi v primerjavi z Anno Seghers težko rekli, da je med slovenskimi bralci pozabljen avtor. Njegova bibliografija je sicer precej krajša, prvi prevod v slovenščino, Veliki Gatsby (1925), smo dobili zelo pozno, šele 36 let po nastanku in več kot dvajset let po avtorjevi smrti, čeprav je bil prvi film po tem romanu posnet že leta 1926, naslednji pa leta 1949. Šele leta 1967 je bil preveden roman Nežna je noč (film leta 1962), Tostran raja pa leta 2005. Kljub temu gre za enega kanonskih ameriških avtorjev pri nas, bralo ga je tudi več generacij maturantov iz angleščine, čeprav prevoda novele Diamant, velik kot Ritz, v slovenskem prevodu nismo dočakali.
Fitzgerald je objavil le štiri romane – peti, Poslednji tajkun, je ostal nedokončan in je izšel v letu po njegovi smrti – in štiri zbirke kratkih zgodb. Sedem zbirk je izšlo po njegovi smrti, zadnja, I'd Die for You. And Other Lost Stories, ki sestoji iz izgubljenih in še nikoli objavljenih zgodb, šele pred kratkim, aprila 2017.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

07.06.2017

Kakšen je vzvod, ki človeka privede tako daleč, in kako je to sploh mogoče? – Nekaj divjih rož »

Kako pomemben je spomin na holokavst?
Na fotografiji sta dva moška, A. B. in T. Mast, oblečena v ostanke taboriščnih oblačil. Mlada, lepa in žareča sredi razrušenega Berlina ob koncu druge svetovne vojne z nemirnim nasmeškom gledata v fotografski objektiv. Kdo sta A. B. in Mast in kaj se je zgodilo z njima? Usoda, ki jo daje slutiti fotografija, Alexandra Bergaminija tako nagovori, da se poda po njenih sledeh. Kot preiskovalec, ki je v roke dobil primer izginule osebe, zavzeto brska po podatkih iz arhivov, pričevanj in dokumentov. Iz njih se sestavljajo otočki njune zgodbe, potopljeni v mračno epizodo polpretekle evropske zgodovine.
A. B. in Mast pisatelja tako pripeljeta do taborišč Sachsenhausen in Westerbork, kjer se njuni zgodbi vpenjata v zgodbo taboriščnega življenja.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

11.05.2017

O pravici do poštenega sojenja – do sojenja, v katerem sodišče, če je v dvomu, odloči v prid obtožencu »

»Mislim, da sem nekaj videl …«
»Meni se zdi …«
»Ta je že videti kot zločinec …«

Si predstavljate, da bi take izjave na sodišču sprejeli kot obremenilno dokazno gradivo in predvsem na tej podlagi osumljenega – brez konkretnih preverjanj tovrstnih trditev, brez dokazov ali protidokazov – obsodili na smrt? Zveni kot črnohumorna parodija – pa vendar se je res zgodilo. In to pri nas, v Sloveniji.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

04.05.2017

Druga, prenovljena in dopolnjena izdaja knjige Domobranci, zdravo – Bog daj Aleša Noseta »

Pri založbi Modrijan smo se po devetih letih odločili za prenovljeno in dopolnjeno izdajo knjige Aleša Noseta Domobranci, zdravo – Bog daj. Knjiga z izjemno bogatim slikovnim gradivom predstavlja, kot pravi podnaslov, protikomunistične enote na Slovenskem v obdobju 1942–1945. Delo, ki je izšlo iz avtorjeve zbirateljske strasti do vojaškega gradiva, ne skriva simpatij do oboroženih oddelkov nasprotnikov partizanskega gibanja, in to kolaboraciji z okupacijskimi silami navkljub – sledeč takratnemu vodilu Cerkve in dobršnega dela političnih vplivnežev, da je komunizem hujše zlo od okupacijskega.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

17.04.2017

Roman Ubežni delci je izšel na rojstni dan kanadske pesnice in pisateljice Anne Michaels »

Ubežni delci (Fugitive Pieces, 1996) so prvi izmed dveh romanov kanadske pesnice Anne Michaels. Avtorica, rojena leta 1958 v Torontu v Kanadi, je predvsem pesnica; svoj pesniški prvenec, Težo pomaranč (The Weight of Oranges), je objavila leta 1986 in zanj prejela Commonwealthovo književno nagrado za dosežke na področju obeh Amerik, za drugo zbirko, Rudarjev ribnik (Miner's Pond, 1991), jo je nagradilo Združenje kanadskih književnikov. Zatem je napisala roman Ubežni delci in si mesto med najpomembnejšimi kanadskimi romanopisci pridobila že z nominacijo za prestižno nagrado Doris Giller, več kanadskim nagradam pa sta se pridružili še nagrada Orange (zdaj Baileysova nagrada) in Guardianova nagrada za roman. Leta 2009 je Michaels objavila drugi roman – Zimski svod (The Winter Vault).

objavljeno v rubriki: Izšlo je