Novica

Hella S. Haasse, nizozemska pisateljica, ki sije tudi na nebu. – Novo v zbirki Svila

12.06.2017

Nizozemska pisateljica Hella S. Haasse se je rodila 2. februarja 1918 v Batavii (danes Džakarta), umrla je 29. septembra 2011. Njena bibliografija se niza v okoli 60 vrsticah, nekaj del je bilo objavljenih postumno, ne dosti krajši je seznam literarnih nagrad in priznanj. Njena zadnja knjiga SterrenjachtLov na zvezde – je izšla leta 2007, zanjo je dobila posebno nagrado: svojo zvezdo na nebu – po njej so poimenovali asteroid 10 250. Pravzaprav je to prva knjižna izdaja besedila iz leta 1950, ki je bilo objavljeno kot podlistek v nekem časopisu pod psevdonimom C. J. van der Sevensterre (van der zeven sterren pomeni »sedmih zvezd«). Avtorica je rokopis izgubila, na podlistek pa pozabila. V začetku leta 2007 je ob temeljitem pospravljanju našla stare odrezke iz časopisa in podlistek še isto leto objavila v knjigi.
Hella S. Haasse je evropska književnica, ki bi jo morali bolje poznati. V slovenščini sta bili doslej objavljeni le dve njeni deli, Škrlatnordeče mesto (De scharlaken stad, 1952) pred natanko 60 leti, pred 15 leti pa še Vmesna postaja (Transit, 1994). Novela Črno jezero (Oeroeg), ki pisateljico malo pred 100. obletnico njenega rojstva obuja iz pozabe slovenskega bralstva, je starejša od obeh, izšla je leta 1948. Kljub »starosti« vas bo osupnila z lepoto in svežino ter vam približala svet, o katerem zelo verjetno niste brali še nikoli v življenju.

Novelo Črno jezero je iz nizozemščine prevedla Mateja Seliškar Kenda.

Leta 1993 je bil po noveli posnet nizozemski film Oeroeg (režija Hans Hylkema).
 
objavljeno v rubriki: Izšlo je

Sorodne novice

na vrh strani

24.03.2017

»O, tudi knjige pišete?« Ja, jih. To počnem že večji del življenja. – Neil Jordan drugič v zbirki Bralec »

Ob imenu danes sedeminšestdesetletnega irskega pisatelja Neila Jordana občinstvo doma in po svetu najprej pomisli na njegove filmske stvaritve, in to ga kar malo jezi. Iz intervjuja za časopis The Herald ob izidu Utopljenega detektiva: »Ne vem, zakaj. Tisto minuto, ko sem začel delati filme, so ljudje popolnoma pozabili, da pišem knjige. Promocije knjig so prav čudne. Ljudje sprašujejo: ›O, tudi knjige pišete?‹ Ja, jih. To počnem že večji del življenja. Filme sem začel snemati zgolj po naključju.« A je pač tako, da so oskarji in srebrni medvedi (Jordan je prvega dobil za scenarij za Igro solz, drugega pa za režijo Mesarčka) odmevnejši od literarnih nagrad, čeprav ima Jordan tudi teh kar nekaj (med drugim za roman V koži drugega, ki je leta 2014 izšel v slovenskem prevodu prav v zbirki Bralec).

objavljeno v rubriki: Izšlo je

10.03.2017

Simfonija v belem Adriane Lisboa, brazilske »pisateljice za sedanjost in prihodnost« – Bralec 107 »

Brazilija je največja južnoameriška država – obsega 8,5 milijona kvadratnih kilometrov, kar je krepko čez 80 odstotkov površine Evrope, prebivalcev pa ima več kot 200 milijonov, kar je več, kot jih ima celotna Rusija. Jezik Brazilcev je portugalščina, in to je morda razlog, da je brazilska književnost pri nas med najmanj znanimi južnoameriškimi književnostmi, kljub temu da spada založništvo v Braziliji med deset najmočnejših na svetu. V slovenskem prevodu izide na leto manj luzofonskih del – knjig, napisanih v portugalščini –, kot je prstov na roki, v statistiki pa so zajeta celo skupaj z deli, prevedenimi iz španščine. Koliko izmed njih je potemtakem brazilskih?
Izbrati najboljše v širnem morju brazilske proze je zato za slovenskega založnika velik izziv.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

16.02.2017

Zgodba o Diani – Neroda Alexandra Seurata – nagovori tako samotnega bralca kot družbo »

Leta 2012 je francosko javnost pretresala »afera Marina«. Sodišče je Érica Sabatiera in Virginio Darras spoznalo za kriva smrti njune osemletne hčerke Marine ter ju obsodilo na tridesetletno zaporno kazen. Deklica je leta 2009 umrla za posledicami močnega udarca v glavo, in ugotovili so, da je že pred tem utrpela številne poškodbe. Na šoli, ki jo je obiskovala, so na trpinčenje kmalu posumili, a čeprav so poskušali ukrepati in so se v razreševanje problema postopoma vključevali tudi pristojni s področij socialnega dela, medicine in policije, je sistem, ob spretnem izmikanju staršev, vendarle odpovedal. V prevpraševanja o delovanju pristojnih služb in odgovornosti, ki jih je sprožil ta primer, so se aktivno vključila tudi najpomembnejša francoska civilna združenja za zaščito otrok.
Primer je začel skoraj obsedeno preučevati Alexandre Seurat, profesor književnosti na univerzi v Angersu, potem ko je v medijih zasledil izjavo Marininega starejšega brata, ki je bil potisnjen v nemogočo vlogo tako priče in žrtve kot sostorilca dogajanja za štirimi stenami.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

31.01.2017

Vojna vse spremeni in Domov – najobsežnejša pripoved o družini Furlan več kot sedemdeset let po drugi svetovni vojni »

Staša in Aljoša, sestra in brat, dva izmed treh otrok dr. Borisa Furlana (1894–1957), slovenskega profesorja prava, obtoženca na Nagodetovem procesu poleti 1947. Aljoša se je vrnil domov, Staša je od doma odšla in se ni nikdar več vrnila. Moralo je miniti mnogo let, desetletij, da je lahko svoje spomine strnila v knjigi Vojna vse spremeni (War Changes Everything). Knjiga je izšla leta 2014 v Združenih državah Amerike, zdaj je prevedena v slovenščino. Domov pa je Aljoševa pripoved o poti domov, nazaj v Jugoslavijo, k partizanom, oziroma na šolanje za vojnega pilota v ruski Čkalovsk.
Družina Furlan je sprva živela v Trstu, od koder je pred fašističnim režimom zbežala v Ljubljano. Mesto je zajela vojna in Furlani so kot begunci preko Carigrada, Jeruzalema, Kaira in Cape Towna pribežali v New York. Borisa Furlana je vlada v izgnanstvu kmalu poklicala v London, sledili sta mu hči Staša in soproga Ana, Aljoša pa je ostal v Združenih državah. Staša se je vrnila v Jugoslavijo, kjer se je pridružila partizanom.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

24.12.2016

Pri snovanju zgodbe je sprva vedela le to, da bo imela opravka s seksualnostjo in da bo boleče »

Kaj je ljubezen? Sodobna norveška pisateljica Hanne Ørstavik je v nekem intervjuju pojasnila, da je bilo iskanje odgovora na to vprašanje izhodišče njenega romana Ljubezen (1997), s katerim je v svoji pisateljski karieri dosegla literarni preboj, porodilo pa se ji je ob rojstvu otroka. V romanu V Bordeauxu je odprt prostor (2013) ostaja vprašanje dobrih petnajst let pozneje enako aktualno, le da iztočnica ni več odnos med otrokom in staršem, temveč odnosi med odraslimi. Protagonistki romana, umetnici srednjih let, se zamaje življenje, ker se moški, v katerega je zaljubljena, ne odziva, kot bi si želela. Ko poskuša sebe in svoje bližnje umestiti v zapleteno mrežo ljubezni, povezano z vprašanji bližine, drugega, želje, čutnosti in seksualnosti, se znajde v osebni krizi.

objavljeno v rubriki: Izšlo je