E-novice

Novica

Hella S. Haasse, nizozemska pisateljica, ki sije tudi na nebu. – Novo v zbirki Svila

12.06.2017

Nizozemska pisateljica Hella S. Haasse se je rodila 2. februarja 1918 v Batavii (danes Džakarta), umrla je 29. septembra 2011. Njena bibliografija se niza v okoli 60 vrsticah, nekaj del je bilo objavljenih postumno, ne dosti krajši je seznam literarnih nagrad in priznanj. Njena zadnja knjiga SterrenjachtLov na zvezde – je izšla leta 2007, zanjo je dobila posebno nagrado: svojo zvezdo na nebu – po njej so poimenovali asteroid 10 250. Pravzaprav je to prva knjižna izdaja besedila iz leta 1950, ki je bilo objavljeno kot podlistek v nekem časopisu pod psevdonimom C. J. van der Sevensterre (van der zeven sterren pomeni »sedmih zvezd«). Avtorica je rokopis izgubila, na podlistek pa pozabila. V začetku leta 2007 je ob temeljitem pospravljanju našla stare odrezke iz časopisa in podlistek še isto leto objavila v knjigi.
Hella S. Haasse je evropska književnica, ki bi jo morali bolje poznati. V slovenščini sta bili doslej objavljeni le dve njeni deli, Škrlatnordeče mesto (De scharlaken stad, 1952) pred natanko 60 leti, pred 15 leti pa še Vmesna postaja (Transit, 1994). Novela Črno jezero (Oeroeg), ki pisateljico malo pred 100. obletnico njenega rojstva obuja iz pozabe slovenskega bralstva, je starejša od obeh, izšla je leta 1948. Kljub »starosti« vas bo osupnila z lepoto in svežino ter vam približala svet, o katerem zelo verjetno niste brali še nikoli v življenju.

Novelo Črno jezero je iz nizozemščine prevedla Mateja Seliškar Kenda.

Leta 1993 je bil po noveli posnet nizozemski film Oeroeg (režija Hans Hylkema).
 
objavljeno v rubriki: Izšlo je

Sorodne novice

na vrh strani

19.01.2018

Babilonska industrija okrog moje božanske žene je moj zaprti, skrivni svet spremenila v vaški semenj »

Zadnjih petintrideset let sem bil molčeč talec njenega mita, razstavljen v mavzoleju kot relikvija tragičnega zakona. S pisanjem biografov, hagiografov, novinarjev, akademikov in eksegetov sva kot neločljiva celota vstopala v domišljijo milijonov, z očkom in mamico kot nemima pričama, in najini temni plati sta se povsem prepletli v strastni zgodbi, iz katere ni bilo izhoda in v kateri so bile vloge določene že pred tisoč leti, njeni protagonisti pa brez lastne volje ubogajo zakone, kot jih določa usoda.
V trenutku njene smrti, ki si jo je izbrala sama, sem podedoval tudi njen jezik, postal izvrševalec njene posmrtne slave in s tem kot rabelj izvršil kazen nad samim sabo. Z izdajo zbirke Ariel sem svetu izročil vrv, s katero so me – in vse, ki jih je imela rada – lahko obesili.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

13.01.2018

Miles Franklin, »zvezda« avstralske književnosti, je dobila prvi prevod v slovenščino. – Moja sijajna kariera »

Avstralija je daleč, in zdi se, da je še bolj oddaljena od nas njena književnost. Pri nas izide avstralskih romanov razmeroma malo, a najbrž ni naključje, da je med prevedenimi nekaj tistih, ki so prejeli nagrado Miles Franklin, kot so Oscar in Lucinda trikratnega zmagovalca Petra Careyja pa Vdih in Hiša na Ulici oblakov Tima Wintona, ki je nagrado prejel celo štirikrat, in nazadnje Črna skala belo mesto A. S. Patrića.

A kdo sploh je Miles Franklin?

Če se boste kdaj odločili v svoj bralni program vključiti tudi najboljše avstralske romane vseh časov, mora biti med njimi Moja sijajna karieraMy Brilliant Career –, romaneskni prvenec pisateljice Stelle Marie Sarah Miles Franklin (1879–1954). Ker mladi, komaj devetnajstletni podeželanki v Avstraliji ni uspelo najti založnika, je njen rokopis s posredovanjem Henryja Lawsona romal k britanski založbi William Blackwood & Sons in izšel leta 1901. Lawson, takrat eden najbolj priljubljenih avstralskih pesnikov in pisateljev, beroč njen rokopis še ni vedel, da je Miles pravzaprav dekle: »Prepričana je bila, da svet pripada moškim in da bo knjiga izpod domnevno moškega peresa imela več možnosti za uspeh, kot če bi na njej odkrito pisalo Stella Franklin,« je v spremni besedi zapisala Katarina Mahnič, prevajalka romana in največja poznavalka avstralske književnosti pri nas.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

21.11.2017

»Vse to bomo naredili z nasmeškom, veseljem in v sproščenem ozračju.« – Šest dni v Kataloniji »

Knjiga Šest dni v Kataloniji je kronika, nekakšen dnevnik dogodkov in občutij, ki jih je v dneh neposredno pred, ob in po referendumu v Kataloniji izkusil avtor, tržaški novinar in politolog Bojan Brezigar – bil je član mednarodne skupine opazovalcev v Kataloniji, ki jo je vodil nekdanji slovenski zunanji minister dr. Dimitrij Rupel. Prisostvoval je vsem najpomembnejšim dogodkom ob katalonskem referendumu. Razgrinja odlično pripoved o svojem prvem obisku Barcelone leta 1971, preden se 45 let pozneje znajde v istem mestu in opazuje. Pogovarja se z najpomembnejšimi osebnostmi katalonskega gibanja, razgrinja ključne zgodovinske dogodke, ki so zaznamovali Katalonijo, vse to pa spretno ujame v tukaj in zdaj. Opisuje zaostrene razmere tik pred referendumom in se 1. oktobra na različnih voliščih pridruži množičnim volivcem, kjer je priča nasilnim ukrepom španskih varnostnih sil.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

18.11.2017

»Pravzaprav kratka zgodovina slovenske samoodločbe« – knjiga Dimitrija Rupla Zadnjih sto let (1917–2017) »

V zadnjem času Evropo pretresajo zahteve posameznih držav in narodov po spremembah. Evropska unija je pred novimi izzivi, v središču pozornosti pa je (podobno kot v devetdesetih letih prejšnjega stoletja) vprašanje samoodločbe.
Slovenci smo svojo pravico do samoodločbe uveljavili leta 1991 in morda v zadnjem času državo prepogosto jemljemo za nekaj samoumevnega. Knjiga dr. Dimitrija Rupla Zadnjih sto let (1917–2017) je nastala ravno zaradi tega, da bi se bolj zavedali pomena lastne zgodovine. Opisuje razvoj slovenske narodnostne misli od Majniške deklaracije, v kateri so se poslanci Jugoslovanskega kluba zavzeli za oblikovanje posebne enote znotraj avstro-ogrske monarhije (1917), do določanja mej samostojne Slovenije v letu 2017. Kot pravi avtor, je to »pravzaprav kratka zgodovina slovenske samoodločbe«.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

17.11.2017

Nobeni drugi primabalerini na svetu ni uspelo ostati v središču pozornosti več kot šestdeset let »

Ime Maje Plisecke, mednarodno priznane prima ballerine assolute, je prav gotovo sinonim za beli, klasični balet 20. stoletja. Predvsem zavoljo le njej lastne magičnosti, ki jo je na odru pričarala z neverjetno plastičnostjo zgornjega dela telesa ter poetičnostjo rok, valujočih kot v vetru trepetajoča labodja krila. V primerjavi z mnogimi drugimi, morda še bolj gibalno nadarjenimi balerinami njenega časa, pa so Plisecko odlikovali še nevsakdanja osebna privlačnost, umetniška vsestranskost in radovednost, ustvarjalnost, drugačnost ter ne le sodobnost, marveč tudi le redkim dana predčasnost. Vse to je mogoče zaslutiti tudi iz besed velikega koreografa 20. stoletja Mauricea Béjarta, ki je o njej dejal: »Karkoli pleše, izžareva velikansko moč in senzualnost, še zlasti pa modernost.«

objavljeno v rubriki: Izšlo je