E-novice

Novica

Groteskna zgodba za nore čase in popis »življenjca« Ladislava Klíme

14.03.2018

Groteskni romanet Trpljenje kneza Sternenhocha je izšel leta 2016 v zbirki Nostalgija in je prvo delo znamenitega češkega filozofa in pisatelja Ladislava Klíme (1878–1928), ki je prevedeno v slovenščino. Skoraj 90 let po njegovi smrti! Če pustimo ob strani, da je bilo odkritje »češkega Nietzscheja« pri nas vendarle zelo pozno – na delo nas je opozorila prevajalka Urša Cvahte –, je bila tako premagana tudi ovira, da Klímovo delo objavimo v zbirki Svila. Pravkar sta v eni knjižici izšli novela Veličastna Nemeza in Avtobiografija.

Veličastna Nemeza je v osnovi zgodba o zločinu in kazni, izstopa pa po načinu, kako je povedana: v tem delcu (izšlo je leta 1932) je klasična pripoved močno pregnetena z zunajliterarnimi primesmi sodobne (znanstvene, filozofske) stvarnosti – od teh bi veljalo omeniti vsaj raziskave o naravi in bistvu materije ter prve kavče, na katerih se je rojevala psihoanaliza – pa tudi eksperimentalnimi pisateljskimi posegi v časovno-logično zaporedje podajanja novelistične tvarine. Rezultat je močna, energetizirana groteska, kakršni bi v poznejših ali naših časih bržkone rekli fantastika; toda taka, ki ima svoje trdne korenine v prepletu literarne tradicije starejših mojstrov.
Avtobiografija, napisana leta 1924, je neke vrste psevdobiografski in psevdoliterarni popis lastnega življenjca, kot ga je – in svoj položaj v mreži sodobne družbe – videl pisatelj. V tem besedilu so biografske prvine po eni strani prikazane z največjo možno resnicoljubnostjo, po drugi strani pa venomer zaokrožene s hiperbolo, kozerijo, ki še tako suhoparne podatke iz življenja postavlja v jarko, čudaško, pač spet groteskno luč.

Čeprav so vse te Klímove zgodbe čtivo za literarne sladokusce, pa lahko rečemo, da te nore čase, kakršne živimo mi, na prav posrečen način dobro komentirajo ravno taka dela, ki stopajo onstran konvencionalnih literarnih ali žanrskih meja. Posebej to lahko rečemo za Trpljenje kneza Sternenhocha, ki si ga – vsaj tisti, ki razumejo češko – lahko tudi ogledajo: češki režiser Jan Němec je namreč (že leta 1990) po njem posnel film V ognju kraljevske ljubezni (V žáru královské lásky).

Ladislav Klíma se je rodil 22. avgusta 1878 in umrl 19. aprila 1928. 140. obletnica rojstva in 90. obletnica smrti sta morda še ena spodbuda, da spoznamo avtorja, ki je, kot je ob izidu Trpljenja zapisal Aljaž Koprivnikar, »na eni strani z grozo in sovraštvom preziral vsakršne družbene norme in vrednote ter na drugi v svojem delu izkazoval ljubezen do svobodnega in ustvarjajočega posameznika.«

objavljeno v rubriki: Izšlo je

Sorodne novice

na vrh strani

04.04.2015

Fantastične zgodbe iz vsakdanjih življenj slehernikov – Deseti december »

V zbirki Bralec je pravkar izšla knjiga Deseti december, prva v slovenščino prevedena zbirka kratkih zgodb Georgea Saundersa – z literarnimi nagradami in priznanji zasutega ameriškega pisatelja in profesorja na Univerzi v Syracusu.
Zgodbe so nastajale med letoma 1995 in 2009. V njih Saunders obravnava raznovrstne teme, ki nagovarjajo probleme modernega vsakdana obče človeškega, posebej pa ameriškega (načina) življenja. Njegovo pripovedovanje je ›klasično‹, jezik preprost in praktičen, zvesta preslikava žive, živahne, živopisane govorice, zato je tudi branje take pisave prijetno in tekoče. Kar je na njej posebnega, so zgodbe, ki sicer preprosto sledijo svoji notranji nujnosti, vendar jim avtor vedno dodaja še ščepec (fikcionalne) fantastičnosti, tako da se ob prebranem bralec nenehno sprašuje, kaj je zdaj to: kot slaščica, ki bi jo umešali s soljo namesto čokolade; kot sonce, ki ne sveti toplo na voljno pokrajino, ampak jarko ožarja oranžne oblake od spodaj …

objavljeno v rubriki: Izšlo je

25.03.2015

Brucknerjev Pridni sinko na voljo v slovenskem prevodu prej kot leto dni po izidu v Franciji »

Pascal Bruckner je francoski filozof, romanopisec, esejist in publicist, ki ga slovenskim bralcem ni treba več podrobno predstavljati. Leta 2004 je bil objavljen esej Nenehna vzhičenost. Esej o prisilni sreči – Bruckner je kmalu po izidu gostoval v Sloveniji – tri leta pozneje pa še roman Ljubezen do bližnjega. Pravkar pa je v Modrijanovi zbirki Poteze izšel prevod njegovega zadnjega romana Un bon filsPridni sinko, in to prej kot v letu dni po izidu v Franciji.
Pridni sinko ni običajen roman, »v literarnozvrstno rubriko roman,« pojasnjuje prevajalec Jaroslav Skrušný v spremni besedi, »ga je moč uvrstiti pravzaprav le pogojno, cum grano salis, s precej širokim pojmovanjem žanrskih zakonitosti romanopisja. Gre namreč za izrazito hibridno prozaistično formo, svojevrstno mešanico avtobiografske proze, temelječe na stvarnih, zgodovinsko preverljivih dejstvih, dogodkih, osebah in podatkih, in fikcijske, literarne naracije v najstrožjem smislu, ki je podvržena zakonitostim estetskega oblikovanja pripovednega toka.«
Brucknerjev roman je zgodba o pridnem sinku in hudobnem očetu. Oče, René Bruckner – umrl je leta 2012 star več kot 90 let – je bil nasilnež, avtoritarni patriarh, zadrt šovinist, goreč občudovalec Adolfa Hitlerja in zagrizen sovražnik Judov.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

04.03.2015

Kontaminirane pokrajine – presunljiva knjiga avstrijskega pisatelja Martina Pollacka o množičnih grobiščih »

Nekatere pokrajine, čeprav so še tako slikovite, za čudovito naravo skrivajo svojo grozljivo preteklost. Martin Pollack jim pravi ›kontaminirane pokrajine‹, saj so jih množični poboji, ki so se zgodili tam, za vedno zaznamovali. K raziskovanju množičnih pobojev in grobišč je avtorja gnala osebna, družinska nuja, vendar ne takšna, kot bi verjetno pričakovali – njegov sorodnik ni bil ena od žrtev, temveč storilec: Pollackov oče je bil pomemben gestapovski funkcionar in poveljnik specialne esesovske enote, ki je med vojno sejal smrt med begunci, ujetniki, civilnim prebivalstvom in Judi. Soočenje z zamolčanimi množičnimi poboji je zato zanj tudi soočenje s preteklostjo njegove družine in prav ta osebna zgodba, prepletena z obravnavo posameznih krajev, dodaja knjigi posebno presunljivost.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

26.02.2015

»Kakor da ne bi nikoli obstajala.« – Wiera Gran, lepotica, znamenita židovska (poljska) pevka in filmska igralka »

»Le kdo ne pozna znamenitega filma Romana Polanskega Pianist? Bilo je natanko pred desetimi leti, ko je slavni (in zdaj preganjani) režiser zanj dobil kar tri oskarje. Gre seveda za pretresljivo zgodbo o Władysławu Szpilmanu, židovskem igralcu klavirja, ki je po spletu naključij preživel grozote varšavskega geta. Adrien Brody, ki je dobil oskarja za vlogo pianista, je na odru v Los Angelesu s solzami v očeh čustveno dejal, da to nagrado posveča takrat že pokojnemu Władysławu Szpilmanu in njegovim izmučenim klavirskim prstom.
Toda v tem nesmrtnem filmu, ki ga Władysław Szpilman ni dočakal, umrl je namreč leta 2000, nekdo manjka. Manjka seveda Vera Gran, lepotica, znamenita židovska (poljska) pevka in filmska igralka. Starleta predvojne Poljske in varšavskega geta. Prav ona je namreč Szpilmana povabila, naj jo spremlja na klavirju v znameniti kavarni Sztuka sredi varšavskega geta, kamor niso prihajali le Židje, ampak tudi Poljaki z arijske strani zidu in kajpak Nemci.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

12.02.2015

»Sredi Dunaja sem Slovencem zgradil odličen šestnadstropni dom Korotan« – Za resnico do zadnjega diha »

Knjiga Za resnico do zadnjega diha govori o življenju in delu duhovnika in patra Ivana Tomažiča. Na Dunaju je pustil neizbrisen pečat s postavitvijo študentskega doma Korotan. Ko se je poslovil od njega, ga je predal celovški Mohorjevi družbi. Ta je s pogodbo zagotovila izpolnitev poslanstva, ki ga je določil Tomažič. Vse skupaj pa se je dramatično zapletlo, ko je celovška Mohorjeva družba začela dom prenavljati in ga v pretežni meri spremenila v hotel, septembra 2009 pa ga celo prodala slovenski državi po nerazumno visoki ceni.
Zapis življenjske zgodbe patra Tomažiča se je po besedah avtorice Jasne Kontler - Salamon porodil iz njegove želje po razkritju popolne resnice o Korotanu.

objavljeno v rubriki: Izšlo je