E-novice

Novica

Enajsti natis in še dva prevoda romana To noč sem jo videl Draga Jančarja

10.03.2018

Slovenski roman desetletja? Ne dvomimo, da bi se večina bralcev odločila za Jančarjev roman To noč sem jo videl. Temu v prid ne govorijo le številni prevodi ter nagrade in nominacije, ampak tudi (ali predvsem) prodajne številke: pred kratkim je izšel že enajsti natis tega romana. Čemu le, če ne zaradi odlične prodaje?

Roman To noč sem jo videl (Jančarjev deveti roman; pozneje je objavil še dva, pri naši založbi Maj, november) je izšel septembra 2010 v visoki nakladi 1500 izvodov in bil razprodan v dveh mesecih. Prvemu ponatisu je sledil kresnik leta 2011 (Jančarjev tretji), roman je bil v istem letu izbran za Cankarjevo tekmovanje srednješolcev, leto pozneje pa preveden v hrvaški jezik. Po ruskem in bolgarskem prevodu leta 2013 je leto pozneje izšel še v francoščini in pisatelju v Franciji prinesel dve nominaciji in dve nagradi; najodmevnejša je bila nagrada za najboljšo tujo knjigo – Prix du Meilleur livre étranger (PMLE). V istem letu so izšli še poljski (nominacija za nagrado Angelus 2015), romunski in makedonski prevod. Leta 2015, ko je bil roman preveden v srbščino, finščino, nemščino in italijanščino, je postal deveta najbolj brana knjiga v slovenskih splošnih knjižnicah. Leta 2016 je naposled izšel v angleščini in pozneje v madžarščini ter bil nominiran za »srebrnega kresnika« – nagrado za najboljši roman izmed vseh, ki so dobili kresnika. Lani in letos je ruski prevod pristal na seznamu nominirancev za mednarodno nagrado Jasna Poljana. Letos sta izšla 14. in 15. prevod – nizozemski in grški. Pa nista zadnja!

Leto 2018 je tudi Jančarjevo leto. 13. aprila bo dopolnil 70 let, pri slovenskih založbah pa bo izšlo več njegovih novih del pa tudi ponatisov. Med prvimi bo nova izdaja Drevesa brez imena, romana številka 1 v veliki Modrijanovi zbirki Euroman, ki je izšla pred 10 leti. Leta 2009 se je roman uvrstil v peterico za kresnika, doslej pa je bil objavljen v 7 jezikih: hrvaškem, nemškem, ukrajinskem, madžarskem, albanskem, angleškem in, pred kratkim, turškem.

Prevodi romana To noč sem jo videl

▪ grščina: Αυτή τη νύχτα την είδα, Kastaniotis, 2018; prev. Λόισκα Αβαγιανού (Lojzka Avajanos)
▪ nizozemščina: Die nacht zag ik haar, Querido, 2018; prev. Roel Schuyt
▪ madžarščina: Ma éjjel láttam őt, L'Harmattan, 2016; prev. Orsolya Gállos
▪ angleščina: I Saw Her That Night, Dalkey Archive Press, 2016; prev. Michael Biggins
▪ italijanščina: Stanotte l'ho vista, Comunicarte, 2015; prev. Veronika Brecelj
▪ nemščina: Die Nacht, als ich sie sah, Folio Verlag, 2015; prev. Daniela Kocmut in Klaus Detlef Olof
▪ finščina: Sinä yönä näin hänet, Mansarda, 2015; prev. Kari Klemelä
▪ srbščina: Te noći sam je video, Arhipelag, 2015; prev. Ana Ristović
▪ makedonščina: Taa nok ja vidov nea, Esra, 2014; prev. Darko Spasov
▪ romunščina: Azi-noapte am văzut-o, Casa Cărţii de Ştiinţă, 2014; prev. Paula Braga Šimenc
▪ poljščina: Widziałem ją tej nocy, Wydawnictwo Czarne, 2014; prev. Joanna Pomorska
▪ francoščina: Cette nuit, je l’ai vue, Phébus, 2014, prev. Andrée Lück-Gaye
▪ bolgarščina: Tazi noš ja vidjah, Altera, 2013; prev. Ljudmil Dimitrov
▪ ruščina: Etoj noč'ju ja ee videl, Rudomino, 2013; prev. Tatjana Žarova
▪ hrvaščina: Noćas sam je vidio, Meandarmedia, 2012; prev. Neda Fanuko

 

objavljeno v rubriki: Izšlo je

Sorodne novice

na vrh strani

18.07.2017

Teslov življenjepis je že sam po sebi tako zanimiv, da ga ni treba začiniti s čudesi ali z legendami in miti »

Letošnja Vilenica, 32. po vrsti, bo potekala pod pomenljivim geslom »Literatura, ki spreminja svet, ki spreminja literaturo«. Festival bo gostil vrsto literarnih ustvarjalcev iz 20 držav. Med udeleženci, katerih dela lahko beremo v slovenskem prevodu, bo tudi Vladimir Pištalo, priznani in slovenskim bralcem že dobro znani srbski pisatelj, ki od leta 1993 živi v ZDA.
Pištalovo prvo v slovenščino prevedeno delo je roman Tesla, portret med maskami, za katerega je prejel Ninovo nagrado 2008. Prevod (Đurđa Strsoglavec, 2012) je vzbudil izjemno pozornost in bil kmalu razprodan. Tedaj je avtor prvič obiskal Slovenijo ter v številnih intervjujih predstavil svojo poetiko in ustvarjalni postopek. Ta roman je pisal kar osem let, v intervjuju za Mladino pa je med drugim povedal: »Teslov življenjepis je že sam po sebi tako zanimiv, da ga ni treba začiniti s čudesi ali z legendami in miti. Le pokvarili bi ga. Pustil sem, da zgodba o Tesli govori sama zase.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

15.07.2017

Kakor poti v megli – roman o Ottu Grossu, avstrijskem boemu, anarhistu, utopičnem mislecu in genialnem, a odrinjenem psihoanalitiku »

Nevarna metoda (A Dangerous Method, 2011), film kanadskega režiserja Davida Cronenberga, je zgodba o psihoanalitikih Sigmundu Freudu (Viggo Mortensen) in Carlu Jungu (Michael Fassbender), mentorju in učencu, in o Sabine Spielrein (Keira Knightley), Jungovi pacientki in ljubici. Scenarist Christopher Hampton se je oprl na knjigo Najnevarnejša metoda (A Most Dangerous Method, 1993) ameriškega pisatelja Johna Kerra (1950–2016), ki je to zapleteno razmerje preučeval najmanj osem let. Film, premierno prikazan septembra 2011 v Benetkah, je na festivalih zbral 18 nagrad in številne nominacije, videli smo ga tudi v slovenskih kinih.
V filmu pa spoznamo še enega psihoanalitika, Otta Grossa (1877–1920), ki ga je upodobil markantni Francoz Vincent Cassel. O Grossu, avstrijskem boemu, anarhistu, utopičnem mislecu in genialnem, vendar odrinjenem psihoanalitiku, pri nas ne vemo veliko, slovenska Wikipedija ga ne pozna, omenjen ni niti v sicer obsežnih člankih o Freudu in Jungu. Bil je Jungov vrstnik, dve leti mlajši od njega, Freud je bil njun učitelj. Jung in Freud sta dočakala visoko starost, 85 oziroma 83 let, Gross je umrl pri komaj 42 letih, kot narkoman in revež.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

27.06.2017

Tragikomično majhen labirint, iz katerega se je, kot metulj iz gosenice, razprl ogromen zemljevid »

Kdor je Marcela Prousta poznal in sodil po njegovi prvi knjigi, mladostni novelistični zbirki Radosti in dnevi, ga najbrž ni cenil nič bolj kot ljudje, ki so ga poznali zgolj kot obetavnega salonskega leva. Kvečjemu nasprotno, v salonih je bil Marcel uspešnejši kot v literaturi, prizanesljivost svojih prvih bralcev – in naklonjenost vplivnih dam – si je prislužil z osebno prikupnostjo, ne z literarnim talentom. Mlad je še, pa obenem star, v spremnem besedilu k zbirki razpreda Anatole France: kot bi govoril o prezgodaj dozorelem, zakrnelem, starikavem otroku, ki marsikaj opazi in razume, a ne bo iz njega nikoli nič, saj v resnici ne razume kaj dosti. Ne razume, kajti ne razločuje med bistvenim in postranskim: malenkostna vznemirjenja v snobovskih dušah opisuje enako zavzeto kot sončne zahode. (Je sploh mogoče izreči bolj uničujočo pohvalo?)

objavljeno v rubriki: Izšlo je

24.06.2017

Nakit, ki ni iz zlata, draguljev in sijaja, temveč iz krvi, solz in bolečine ... – Modro okrasje »

Decembra lani smo v časopisju prebrali osupljiv zapis, ki se je zdel kakor z drugega sveta: maroška televizija je predvajala nasvete ženskam, kako naj z ličili prekrijejo podplutbe, ki jih dobivajo od svojih ljubljenih mož (očetov, bratov …). Nastal je škandal, vendar ne prevelik: pokazalo se je, da je o tem javno govoriti resda že neprimerno, čeprav je bilo očitno tudi nekakšno vsesplošno tiho prikimavanje … družinskemu nasilju nad ženskami (in otroki, šibkejšimi, nemočnimi) kot nečemu dokaj normalnemu!

Modro okrasje, prvenec mlade avstrijske pisateljice Katharine Winkler je razmeroma kratek roman, ki pa v bralcih pušča globoke sledove. Govori o Filiz, deklici iz vasi v vzhodni Anatoliji, ki ima enake pravljične predstave o življenju kakor deklice povsod po svetu. Njeno odraščanje je tudi njeno brezšivno vraščanje v revno in idilično, tradicionalno, toda brutalno, patriarhalno družbo, ki ob vsesplošnem (›tradicionalnem‹) konsenzu in narkotičnem poprhu religioznega fatalizma vzdržuje brezmejno svobodo peščici odraslih (›alfa‹) moških in totalno suženjstvo vsega preostalega prebivalstva.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

12.06.2017

O zemljevidih in ženskih krajinah – Mirana Likar je objavila svoj prvi roman, Babuškin kovček »

»Sofija nima zemljevida, ki bi jo pripeljal skozi Magdalenine pokrajine,« beremo v Babuškinem kovčku in v odlomku iz knjige na naši spletni strani. A tudi Magdalena nima zemljevida, ki bi jo pripeljal skozi Bibine pokrajine, lahko sklepamo iz zgodb. V obeh primerih govorimo o zvezi med materjo in hčerjo, in nova knjiga Mirane Likar se odpravi prav po poteh in stranpoteh ženske rodbinske naveze štirih generacij.
Vsaka od štirih žensk, ujetih v medsebojne vezi, ima svojo zgodbo in svojo resnico. Ko so postavljene ena ob drugo, se izriše širša slika. Ali se, opremljeni z videnjem vseh, lahko prebijemo do končnih spoznanj o njih in njihovih dejanjih, o vzrokih in posledicah, o življenju nasploh?

objavljeno v rubriki: Izšlo je