Novica

Celotno stvarnost je treba pojmovat kot nekaj malomarno kuhanega in nedorečenega, imenovanega z nekaj blagohotne ironije »tole zdaj«

31.05.2018

Tole zdaj je poročilo pisatelja Zorana Hočevarja o »tem zdaj« – zaslužijo si zanamci vsekakor en podroben pismen dokument o stanju in razmerah danes, prav v letu 2013 in tudi naslednjem, vse do dne, ko bo poročevalec kar najtrdneje prepričan, da je o raportu, pač zaradi tudi vanj umeščenih dramatičnih dogodkov in ob tem še mojstrsko opisanih, mogoče brez pomislekov dejat, da gre za nenavaden, a vsekakor pravcati roman.

Načrt je dober, a ker pripetljajev težjega kalibra ni po cele mesce, bi pisatelj ne bil to, če bi ne zmogel najt četudi v navadnem vsakdanu veliko možnosti za ekspresijo. In dejansko, dostikrat prav kolne, čeprav začuda predvsem tedaj, ko se mu nudijo najlepše prilike za doživljaj in zabeležbo tega. Že tako je namreč v zamudi. Ne sledi ničemur okrog sebe sproti, saj »a mislite vi bralci, da sem Bog?! Sploh ne, celo navaden tumplek sem. Že zgolj za količkaj korekten pasus o, denimo, tem, kako kdo kolcne, rabim morje časa!«

Čas pa mu prevzetno kradejo posebno taki, ki, kot pravi, pojma nimajo, kaj bi s sabo. A četudi vendarle vedo, jim njihovi opravki pomenijo neskončno več kot vsa dotlejšnja in do zdaj še neizgotovljena beletristika. In kot umetnik sam, seveda. Pa si drznejo celo umret, samo da bi ga zvlekli ven in ga prisilili v čustvovanja … »strela, kakor da mi že delom na opisovanju živih dostikrat ne gre na jok!«

Avtor se med tem razpravljanjem postavi resda strastno za umetnike, »najboljše med ljudmi«; a danes žal povsem v nič dajano entiteto (in manjšino v primerjavi z »večinci«, s preprostim ljudstvom), vendar pa naposled, ko sprevidi, da ni več odličen literat (a samo odličnost je kaj vredna), nadvse ponižno sklene, da bo znova poizkusil biti običajen človek, kakor je bil v mladosti. Ne, še več, pošten celo do take mere, in dobroten, kakor ni bil pravzaprav nikoli. Hčerka, mama treh otrok, ga je bila dotlej prisiljena vsakokrat ponižno prosit za uslugo, češ, vzemi si par ur za vnučke – zdaj pa se kar sam ponudi, da jih bo vse odpeljal najsi v Moskvo, če želijo.

Vendar mu potem že v dokaj bližnjem trgovinskem centru, kjer si gre družina nekaj kupit, znova popustijo živci. Nisem več za take avanture, se zave. In, hočeš nočeš, preostane mu samo, da spiše Tole zdaj do konca, pa četudi si bo moral za katarzično vsebino tega enostavno kaj izmislit. Čas ga namreč lovi. Nameraval je bil tekst končat do julija in nato odit na morje, na zaslužene počitnice. A ker se je zavezal dokumentu, opusti potop v domišljijo in gre z nekončano štorijo v računalniku in partnerko na otok Mljet, računajoč, da bo nemara tamkaj doživel kaj romanesknega in tisto tudi spravil v roman na kraju samem. Je pa že popolnoma brez vere vase, kajti niti en umetnik ga nikoli ni pohvalil za katero od njegovih knjig, on pa nekaj da le na ocene cehovskih kolegov. In dodatno k temu se njegovega romana z naslovom Edo, ki ga je bil spisal v preteklem letu, otepajo vse založbe, kakor da je kužen.

A kaj doživi naš deprimirani pisatelj točno na otoku, na katerem ni, kot ugotovi prav kmalu, »čist nobene šanse za suspenz«? Njegova Zinka si je vzela na dopust prav Eda za prečitat, potlej pa ta tekst povsem nepričakovano prej ko ona jame brat umetnik Bojan (ki s svojo Gito dopustuje v isti hiši), potlej pa ne more nehat in naposled razglasi dotično delo (z roko spisan bojda dnevnik nekdaj partizana) za neprekosljivo.

Kar je kajpada dogodek brez primere in pisatelj je še toliko bolj srečen, ker ga bo umestil v roman, in Tole zdaj bo prav na Mljetu dokončan že jutri. Pod večer pripravi slavnostno pojedino. Potem pa se izkaže, med pomenkom, da je Bojan dnevnik razumel kot originalno delo partizana, kot izviren dokument.

Odlično, po tej strani bi si Zoran smel čestitat, obsedi pa kljub temu do kraja zrevoltiran. Kako je mogel Bojan kot priznan umetnik tolikanj zgrešit. Če v tako imenovanem dnevniku ni našel literarnih kvalitet in če povrh tega ni zaznal prevare, ni kaj prida občutljiv umetnik. Ne, ne, takle en sploh ni noben umetnik. Mnenje običajnega človeka pa ni vredno nič – in spet smo tam ko prej.

In za še bolj mizeren likof poskrbi Hočevar sam, ko si po vnosu te prigode v roman prebere Tole zdaj od prve do poslednje spisane strani, nato pa vanj doda še to, da je stvaritev najbolj neužitna, »ko gre za moj jezik. Iz potrebe po osebnem slogu sem jo pisal malone v verzih, ritmizirano, vendar s preobiljem tujk in nizke govorice. Česar rezultat je … jejsmarička, za kozlat«.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

Sorodne novice

na vrh strani

05.07.2016

Novela ali kratki roman Črna voda velja za eno najboljših knjig Joyce Carol Oates »

Ameriška pisateljica Joyce Carol Oates (1938) je svoj prvenec, zbirko kratke proze By the North Gate, objavila leta 1963, pri petindvajsetih letih. Danes, pri oseminsedemdesetih, ima za seboj več kot 150 knjižnih objav (to ni pomota!). Oates piše romane – večina jih je precej obsežnih –, novele, kratke zgodbe, drame, eseje, spomine, poezijo, knjige za otroke in mladino. A če sicer kvantiteta pisateljem prej škodi kot koristi, to zanjo zagotovo ne velja: v svoji več kot 50-letni karieri je nabrala lepo število nagrad in nominacij, prejela je ameriško državno nagrado za književnost, več nagrad Brama Stokerja, francosko nagrado Femina, kar petkrat je bila nominirana za Pulitzerjevo nagrado, je dobitnica več nagrad za življenjsko delo, leta 2009 je bila nominirana za mednarodno Bookerjevo nagrado, že nekaj let pa jo omenjajo kot možno prejemnico Nobelove nagrade.
Dela Joyce Carol Oates so prevedena v številne jezike, v nemščini jih je mogoče prebrati okoli 50, v francoščini pa več kot 80. V slovenščino so prevedeni samo trije romani, Oni (them, 1969), Za kar sem živel (What I Lived For, 1994) in Pikov fant (Jack of Spades, 2015), pravkar pa je v zbirki Svila izšla Črna voda (Black Water, 1992), za nekatere novela, za druge kratki roman.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

04.07.2016

Javier Marías je prvi španski pisatelj, ki je dobil prostor v Modrijanovi zbirki Svila »

Pred štiriindvajsetimi leti je v Španiji izšel roman Corazón tan blancoTako belo srce. Roman je bil sedmo literarno delo, ki ga je objavil tedaj 41-letni Javier Marías, in drugo – po Vseh dušah (Todas las almas, 1989) –, ki je bilo prevedeno v angleščino (1995). Še preden je Marías zanj prejel nagrado IMPAC (1997), je roman izšel tudi v nemškem prevodu in postal prodajni fenomen. Med literarne zvezde na nemškem knjižnem trgu ni Maríasa izstrelil nihče drug kot veliki Marcel Reich-Ranicki: roman ga je tako navdušil, da ga je v svoji oddaji Literarni kvartet imenoval »genialna knjiga«, pisatelja pa »trenutno največji živeči pisatelj na svetu«. Mnenje Reich-Ranickega pa ni kar tako – samo v enem mesecu se je prodaja romana s 5000 povzpela na 115.000 izvodov! Leta 1997 je izšel tudi v slovenskem prevodu.
Sloves enega najpomembnejših španskih pisateljev je Maríasu še utrdil roman Jutri v bitki misli name (Mañana en la batalla piensa en mí, 1994; nagrada Rómula Gallegosa in nagrada Femina za tuji roman); njegova dela odtlej prevajajo v številne tuje jezike (več kot 40), nekatera tudi v slovenščino – prav pred kratkim je izšel slovenski prevod njegovega zadnjega romana Tu začne se zlo (Así empieza lo malo, 2014). Marías je prejel še vrsto drugih literarnih nagrad, omenjajo ga tudi kot resnega kandidata za Nobelovo nagrado.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

03.07.2016

Sonjica – zgodba o močni krhki ženski na presečišču judovsko-ruskega pripovedništva »

V zbirki Svila je izšla novela Sonjica (Сонечка, 1992) ruske pisateljice Ljudmile Jevgenjevne Ulicke.
Zgodba pripoveduje o samotarski, precej nevpadljivi ljubiteljici ruske literature, ki jo iz neskončnih svetov knjižne fikcije potegne naključni obisk znanega slikarja Roberta Viktoroviča, že kmalu zatem njenega moža. Rodi se jima hči Tanja in po večkratnem iskanju svojega mesta v novi sovjetski državi se le ustalijo v ›moskovskem Montmartru‹, kjer Robert na stara leta lahko celo znova zavihti svoje čopiče. Družinici se približa krhka, bela Jasja, prelepa hči poljskih emigrantov, ki se naseli pri njih in kmalu postane Robertova ljubica. Toda zaradi moževega varanja ni Sonjica niti presenečena niti obupana, temveč še srečna, da je usoda njenemu ostarelemu možu vendarle prinesla takšno tolažbo. Najprej Tanja, po smrti Roberta Viktoroviča pa še Jasja odideta vsaka svojo pot, postarana Sonjica pa se ponovno samotarsko zatopi v svoje stare prijateljice – knjige.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

02.07.2016

El Greco slika velikega inkvizitorja – kri in svoboda na platnu ognjenih časov »

V knjižni zbirki Svila je izšla novela El Greco slika velikega inkvizitorja nemškega pisatelja Stefana Andresa (1906–1970). Ta je po izbruhu nacionalsocializma leta 1933 zaradi svojega kritičnega tona in osebnih okoliščin (njegova žena je bila judovskega rodu) prvič za kratek čas zapustil Nemčijo. V naslednjih štirih letih se je ob številnih pritiskih neprestano selil po Nemčiji in razmišljal, da bi se z družino vendarle raje umaknil kam v tujino. Ves ta čas so se mu tudi zapirale možnosti objavljanja v Nemčiji, za režim je postajal vse manj sprejemljiv pisatelj in leta 1937 je bil izključen iz rajhovske pisateljske zbornice (takrat se je tudi dokončno preselil v Italijo).
Še prej, v letu 1935, si je med enim od takih ›skrivanj‹ v Šleziji pri župniku izposodil cerkveni časopis, v katerem je bil objavljen El Grecov portret španskega nadškofa in velikega inkvizitorja Fernanda Niña de Guevare.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

28.06.2016

Storite danes, kar ste nameravali odložiti na jutri – priskrbite si priročnik Konec prokrastinacije »

Jutri morate oddati prevod nekaj strani strokovnega besedila, prevedli pa niste niti besede. Na tisto zoprno e-sporočilo bi morali odgovoriti že prejšnji teden, a vas vsakič, ko sedete k računalniku, odnese drugam. Telefon brni, naročnik vas v obupu skuša doseči s kratkimi sporočili, spet boste zamudili rok. Zamočili. Zapravili priložnost. In zaupanje.
A sodelavci in partnerji vas poznajo kot garača (»dela najmanj 16 ur na dan«), delo vam je v veselje, pasivnost vas ubija. Torej niste kronični lenuh.

Prokrastinator ste.

Prokrastinacija je odlašanje (iz latinščine: pro-crastinus = za jutri). Dobra novica je, da to ni bolezen. In slaba novica: če niste opravili nečesa nujnega ali če ne morete izpolniti obljube, je prokrastinacija slab izgovor. Prokrastinacije ne morete ozdraviti (ker ni bolezen), lahko pa se je odvadite. Kako?

Pot do rešitve je priročnik Konec prokrastinacije, ki ga je napisal češki publicist Petr Ludwig.

objavljeno v rubriki: Izšlo je