E-novice

Novica

Celotno stvarnost je treba pojmovat kot nekaj malomarno kuhanega in nedorečenega, imenovanega z nekaj blagohotne ironije »tole zdaj«

31.05.2018

Tole zdaj je poročilo pisatelja Zorana Hočevarja o »tem zdaj« – zaslužijo si zanamci vsekakor en podroben pismen dokument o stanju in razmerah danes, prav v letu 2013 in tudi naslednjem, vse do dne, ko bo poročevalec kar najtrdneje prepričan, da je o raportu, pač zaradi tudi vanj umeščenih dramatičnih dogodkov in ob tem še mojstrsko opisanih, mogoče brez pomislekov dejat, da gre za nenavaden, a vsekakor pravcati roman.

Načrt je dober, a ker pripetljajev težjega kalibra ni po cele mesce, bi pisatelj ne bil to, če bi ne zmogel najt četudi v navadnem vsakdanu veliko možnosti za ekspresijo. In dejansko, dostikrat prav kolne, čeprav začuda predvsem tedaj, ko se mu nudijo najlepše prilike za doživljaj in zabeležbo tega. Že tako je namreč v zamudi. Ne sledi ničemur okrog sebe sproti, saj »a mislite vi bralci, da sem Bog?! Sploh ne, celo navaden tumplek sem. Že zgolj za količkaj korekten pasus o, denimo, tem, kako kdo kolcne, rabim morje časa!«

Čas pa mu prevzetno kradejo posebno taki, ki, kot pravi, pojma nimajo, kaj bi s sabo. A četudi vendarle vedo, jim njihovi opravki pomenijo neskončno več kot vsa dotlejšnja in do zdaj še neizgotovljena beletristika. In kot umetnik sam, seveda. Pa si drznejo celo umret, samo da bi ga zvlekli ven in ga prisilili v čustvovanja … »strela, kakor da mi že delom na opisovanju živih dostikrat ne gre na jok!«

Avtor se med tem razpravljanjem postavi resda strastno za umetnike, »najboljše med ljudmi«; a danes žal povsem v nič dajano entiteto (in manjšino v primerjavi z »večinci«, s preprostim ljudstvom), vendar pa naposled, ko sprevidi, da ni več odličen literat (a samo odličnost je kaj vredna), nadvse ponižno sklene, da bo znova poizkusil biti običajen človek, kakor je bil v mladosti. Ne, še več, pošten celo do take mere, in dobroten, kakor ni bil pravzaprav nikoli. Hčerka, mama treh otrok, ga je bila dotlej prisiljena vsakokrat ponižno prosit za uslugo, češ, vzemi si par ur za vnučke – zdaj pa se kar sam ponudi, da jih bo vse odpeljal najsi v Moskvo, če želijo.

Vendar mu potem že v dokaj bližnjem trgovinskem centru, kjer si gre družina nekaj kupit, znova popustijo živci. Nisem več za take avanture, se zave. In, hočeš nočeš, preostane mu samo, da spiše Tole zdaj do konca, pa četudi si bo moral za katarzično vsebino tega enostavno kaj izmislit. Čas ga namreč lovi. Nameraval je bil tekst končat do julija in nato odit na morje, na zaslužene počitnice. A ker se je zavezal dokumentu, opusti potop v domišljijo in gre z nekončano štorijo v računalniku in partnerko na otok Mljet, računajoč, da bo nemara tamkaj doživel kaj romanesknega in tisto tudi spravil v roman na kraju samem. Je pa že popolnoma brez vere vase, kajti niti en umetnik ga nikoli ni pohvalil za katero od njegovih knjig, on pa nekaj da le na ocene cehovskih kolegov. In dodatno k temu se njegovega romana z naslovom Edo, ki ga je bil spisal v preteklem letu, otepajo vse založbe, kakor da je kužen.

A kaj doživi naš deprimirani pisatelj točno na otoku, na katerem ni, kot ugotovi prav kmalu, »čist nobene šanse za suspenz«? Njegova Zinka si je vzela na dopust prav Eda za prečitat, potlej pa ta tekst povsem nepričakovano prej ko ona jame brat umetnik Bojan (ki s svojo Gito dopustuje v isti hiši), potlej pa ne more nehat in naposled razglasi dotično delo (z roko spisan bojda dnevnik nekdaj partizana) za neprekosljivo.

Kar je kajpada dogodek brez primere in pisatelj je še toliko bolj srečen, ker ga bo umestil v roman, in Tole zdaj bo prav na Mljetu dokončan že jutri. Pod večer pripravi slavnostno pojedino. Potem pa se izkaže, med pomenkom, da je Bojan dnevnik razumel kot originalno delo partizana, kot izviren dokument.

Odlično, po tej strani bi si Zoran smel čestitat, obsedi pa kljub temu do kraja zrevoltiran. Kako je mogel Bojan kot priznan umetnik tolikanj zgrešit. Če v tako imenovanem dnevniku ni našel literarnih kvalitet in če povrh tega ni zaznal prevare, ni kaj prida občutljiv umetnik. Ne, ne, takle en sploh ni noben umetnik. Mnenje običajnega človeka pa ni vredno nič – in spet smo tam ko prej.

In za še bolj mizeren likof poskrbi Hočevar sam, ko si po vnosu te prigode v roman prebere Tole zdaj od prve do poslednje spisane strani, nato pa vanj doda še to, da je stvaritev najbolj neužitna, »ko gre za moj jezik. Iz potrebe po osebnem slogu sem jo pisal malone v verzih, ritmizirano, vendar s preobiljem tujk in nizke govorice. Česar rezultat je … jejsmarička, za kozlat«.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

Sorodne novice

na vrh strani

16.02.2017

Zgodba o Diani – Neroda Alexandra Seurata – nagovori tako samotnega bralca kot družbo »

Leta 2012 je francosko javnost pretresala »afera Marina«. Sodišče je Érica Sabatiera in Virginio Darras spoznalo za kriva smrti njune osemletne hčerke Marine ter ju obsodilo na tridesetletno zaporno kazen. Deklica je leta 2009 umrla za posledicami močnega udarca v glavo, in ugotovili so, da je že pred tem utrpela številne poškodbe. Na šoli, ki jo je obiskovala, so na trpinčenje kmalu posumili, a čeprav so poskušali ukrepati in so se v razreševanje problema postopoma vključevali tudi pristojni s področij socialnega dela, medicine in policije, je sistem, ob spretnem izmikanju staršev, vendarle odpovedal. V prevpraševanja o delovanju pristojnih služb in odgovornosti, ki jih je sprožil ta primer, so se aktivno vključila tudi najpomembnejša francoska civilna združenja za zaščito otrok.
Primer je začel skoraj obsedeno preučevati Alexandre Seurat, profesor književnosti na univerzi v Angersu, potem ko je v medijih zasledil izjavo Marininega starejšega brata, ki je bil potisnjen v nemogočo vlogo tako priče in žrtve kot sostorilca dogajanja za štirimi stenami.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

31.01.2017

Vojna vse spremeni in Domov – najobsežnejša pripoved o družini Furlan več kot sedemdeset let po drugi svetovni vojni »

Staša in Aljoša, sestra in brat, dva izmed treh otrok dr. Borisa Furlana (1894–1957), slovenskega profesorja prava, obtoženca na Nagodetovem procesu poleti 1947. Aljoša se je vrnil domov, Staša je od doma odšla in se ni nikdar več vrnila. Moralo je miniti mnogo let, desetletij, da je lahko svoje spomine strnila v knjigi Vojna vse spremeni (War Changes Everything). Knjiga je izšla leta 2014 v Združenih državah Amerike, zdaj je prevedena v slovenščino. Domov pa je Aljoševa pripoved o poti domov, nazaj v Jugoslavijo, k partizanom, oziroma na šolanje za vojnega pilota v ruski Čkalovsk.
Družina Furlan je sprva živela v Trstu, od koder je pred fašističnim režimom zbežala v Ljubljano. Mesto je zajela vojna in Furlani so kot begunci preko Carigrada, Jeruzalema, Kaira in Cape Towna pribežali v New York. Borisa Furlana je vlada v izgnanstvu kmalu poklicala v London, sledili sta mu hči Staša in soproga Ana, Aljoša pa je ostal v Združenih državah. Staša se je vrnila v Jugoslavijo, kjer se je pridružila partizanom.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

24.12.2016

Pri snovanju zgodbe je sprva vedela le to, da bo imela opravka s seksualnostjo in da bo boleče »

Kaj je ljubezen? Sodobna norveška pisateljica Hanne Ørstavik je v nekem intervjuju pojasnila, da je bilo iskanje odgovora na to vprašanje izhodišče njenega romana Ljubezen (1997), s katerim je v svoji pisateljski karieri dosegla literarni preboj, porodilo pa se ji je ob rojstvu otroka. V romanu V Bordeauxu je odprt prostor (2013) ostaja vprašanje dobrih petnajst let pozneje enako aktualno, le da iztočnica ni več odnos med otrokom in staršem, temveč odnosi med odraslimi. Protagonistki romana, umetnici srednjih let, se zamaje življenje, ker se moški, v katerega je zaljubljena, ne odziva, kot bi si želela. Ko poskuša sebe in svoje bližnje umestiti v zapleteno mrežo ljubezni, povezano z vprašanji bližine, drugega, želje, čutnosti in seksualnosti, se znajde v osebni krizi.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

17.12.2016

»Neozdravljiva osamljenost duše« – v Nostalgiji Resna igra švedskega pisatelja Hjalmarja Söderberga »

Hjalmar Söderberg (1869–1941), ki ga uvrščajo med najpomembnejše švedske stiliste, je bil kljub veliki prepoznavnosti v domovini – v nasprotju s starejšim sodobnikom Strindbergom – slovenskim bralcem do nedavna popolnoma neznan. V slovenski kulturni prostor je njegovo delo prvič stopilo šele leta 2015 – zbirka Vinjete v prevodu Nade Grošelj nam ga je predstavila kot mojstra krajših besedil.

Tokrat je pred nami Resna igra (Den allvarsamma leken, 1912), eden njegovih romanov, ki sodijo med trajne pridobitve švedske književnosti. Velja za najboljši portret Stockholma v švedski književnosti ter za enega najboljših švedskih ljubezenskih romanov.
Söderberg je snov za svoja dela črpal iz resničnega življenja. Sam je lastno ustvarjanje samoironično opisal takole: »Narezati se na trakove in koščke ter iz koščkov sestaviti like: uradnika, zdravnika, novinarja, politika in tako dalje.« Njegovi najhujši kritiki so ga imeli za lenega in brez domišljije, ne da bi uvideli, kolikšna umetelnost je potrebna za »sestavljanje« koščkov v nove, verodostojne like.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

22.11.2016

Ščuka – biografski ›roman‹ o izjemnem pesniku v prelomnem času rojevanja moderne Evrope »

Tisti, ki so že brali kakšno monografijo angleške zgodovinarke Lucy Hughes-Hallett, vsaj približno vedo, kaj jih čaka med platnicami njene najnovejše biografije, ki je pravkar izšla v slovenskem prevodu – knjige markantne naslovnice in presenetljivega naslova Ščuka. Tisti, ki bodo avtorico brali prvič, pa bodo nagrajeni s izvrstnim bralskim užitkom, ki jih, vsaj upamo, ne bo izpustil vseh 688 strani knjige.
Predmet njene tokratne celovite biografske raziskave razkriva podnaslov Gabriele d’Annunzio – Pesnik, zapeljivec in vojni pridigar. In v čem je odlika zgodovinopisne pisave Lucy Hughes-Hallett? Njeno pero je seveda vešče faktografskega pisanja, hkrati pa tudi zelo spretno izpisuje osebni stil, ki avtorico približuje sferi leposlovja. Prav to imajo poznavalci njenih knjig najraje: berejo se kot napete, spretno spisane, dramaturško izpiljene pripovedi.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

Vaša košarica


Vaša košarica je prazna.