E-novice

Novica

Celotno stvarnost je treba pojmovat kot nekaj malomarno kuhanega in nedorečenega, imenovanega z nekaj blagohotne ironije »tole zdaj«

31.05.2018

Tole zdaj je poročilo pisatelja Zorana Hočevarja o »tem zdaj« – zaslužijo si zanamci vsekakor en podroben pismen dokument o stanju in razmerah danes, prav v letu 2013 in tudi naslednjem, vse do dne, ko bo poročevalec kar najtrdneje prepričan, da je o raportu, pač zaradi tudi vanj umeščenih dramatičnih dogodkov in ob tem še mojstrsko opisanih, mogoče brez pomislekov dejat, da gre za nenavaden, a vsekakor pravcati roman.

Načrt je dober, a ker pripetljajev težjega kalibra ni po cele mesce, bi pisatelj ne bil to, če bi ne zmogel najt četudi v navadnem vsakdanu veliko možnosti za ekspresijo. In dejansko, dostikrat prav kolne, čeprav začuda predvsem tedaj, ko se mu nudijo najlepše prilike za doživljaj in zabeležbo tega. Že tako je namreč v zamudi. Ne sledi ničemur okrog sebe sproti, saj »a mislite vi bralci, da sem Bog?! Sploh ne, celo navaden tumplek sem. Že zgolj za količkaj korekten pasus o, denimo, tem, kako kdo kolcne, rabim morje časa!«

Čas pa mu prevzetno kradejo posebno taki, ki, kot pravi, pojma nimajo, kaj bi s sabo. A četudi vendarle vedo, jim njihovi opravki pomenijo neskončno več kot vsa dotlejšnja in do zdaj še neizgotovljena beletristika. In kot umetnik sam, seveda. Pa si drznejo celo umret, samo da bi ga zvlekli ven in ga prisilili v čustvovanja … »strela, kakor da mi že delom na opisovanju živih dostikrat ne gre na jok!«

Avtor se med tem razpravljanjem postavi resda strastno za umetnike, »najboljše med ljudmi«; a danes žal povsem v nič dajano entiteto (in manjšino v primerjavi z »večinci«, s preprostim ljudstvom), vendar pa naposled, ko sprevidi, da ni več odličen literat (a samo odličnost je kaj vredna), nadvse ponižno sklene, da bo znova poizkusil biti običajen človek, kakor je bil v mladosti. Ne, še več, pošten celo do take mere, in dobroten, kakor ni bil pravzaprav nikoli. Hčerka, mama treh otrok, ga je bila dotlej prisiljena vsakokrat ponižno prosit za uslugo, češ, vzemi si par ur za vnučke – zdaj pa se kar sam ponudi, da jih bo vse odpeljal najsi v Moskvo, če želijo.

Vendar mu potem že v dokaj bližnjem trgovinskem centru, kjer si gre družina nekaj kupit, znova popustijo živci. Nisem več za take avanture, se zave. In, hočeš nočeš, preostane mu samo, da spiše Tole zdaj do konca, pa četudi si bo moral za katarzično vsebino tega enostavno kaj izmislit. Čas ga namreč lovi. Nameraval je bil tekst končat do julija in nato odit na morje, na zaslužene počitnice. A ker se je zavezal dokumentu, opusti potop v domišljijo in gre z nekončano štorijo v računalniku in partnerko na otok Mljet, računajoč, da bo nemara tamkaj doživel kaj romanesknega in tisto tudi spravil v roman na kraju samem. Je pa že popolnoma brez vere vase, kajti niti en umetnik ga nikoli ni pohvalil za katero od njegovih knjig, on pa nekaj da le na ocene cehovskih kolegov. In dodatno k temu se njegovega romana z naslovom Edo, ki ga je bil spisal v preteklem letu, otepajo vse založbe, kakor da je kužen.

A kaj doživi naš deprimirani pisatelj točno na otoku, na katerem ni, kot ugotovi prav kmalu, »čist nobene šanse za suspenz«? Njegova Zinka si je vzela na dopust prav Eda za prečitat, potlej pa ta tekst povsem nepričakovano prej ko ona jame brat umetnik Bojan (ki s svojo Gito dopustuje v isti hiši), potlej pa ne more nehat in naposled razglasi dotično delo (z roko spisan bojda dnevnik nekdaj partizana) za neprekosljivo.

Kar je kajpada dogodek brez primere in pisatelj je še toliko bolj srečen, ker ga bo umestil v roman, in Tole zdaj bo prav na Mljetu dokončan že jutri. Pod večer pripravi slavnostno pojedino. Potem pa se izkaže, med pomenkom, da je Bojan dnevnik razumel kot originalno delo partizana, kot izviren dokument.

Odlično, po tej strani bi si Zoran smel čestitat, obsedi pa kljub temu do kraja zrevoltiran. Kako je mogel Bojan kot priznan umetnik tolikanj zgrešit. Če v tako imenovanem dnevniku ni našel literarnih kvalitet in če povrh tega ni zaznal prevare, ni kaj prida občutljiv umetnik. Ne, ne, takle en sploh ni noben umetnik. Mnenje običajnega človeka pa ni vredno nič – in spet smo tam ko prej.

In za še bolj mizeren likof poskrbi Hočevar sam, ko si po vnosu te prigode v roman prebere Tole zdaj od prve do poslednje spisane strani, nato pa vanj doda še to, da je stvaritev najbolj neužitna, »ko gre za moj jezik. Iz potrebe po osebnem slogu sem jo pisal malone v verzih, ritmizirano, vendar s preobiljem tujk in nizke govorice. Česar rezultat je … jejsmarička, za kozlat«.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

Sorodne novice

na vrh strani

12.06.2017

Zgodba »o prascu, ki nekega reveža napelje na zločin, zato da bi lahko končal svoj roman«. – Novo v zbirki Svila »

Španski pisatelj Javier Cercas (1962) uspešno stopa po tirnicah, ki jih je položil njegov starejši rojak Javier Marías. Za svoj prvi »veliki« roman, Vojake Salamine (Soldados de Salamina, 2001), je prejel vrsto pomembnih nagrad, prevedli so ga v številne jezike in samo v Španiji prodali več kot milijon izvodov. Na slovenski prevod smo kljub temu čakali več kot desetletje – izšel je leta 2013 pri Založbi /*cf. – in ta je postal Cercasova »vstopnica« za Svilo.

Motiv (El móvil) je pisateljev prvenec. Novela je bila objavljena leta 1987 v zbirki s še štirimi zgodbami, po uspehu Vojakov Salamine pa še v samostojni knjižici leta 2003. Pozorni bralci Vojakov so morda opazili, da Cercas omenja Motiv na dveh mestih, na strani 120 ga pohvali sam Roberto Bolaño kot zelo dobro zgodbo »o prascu, ki nekega reveža napelje na zločin, zato da bi lahko končal svoj roman«.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

12.06.2017

Anna Seghers – pisateljica, zaradi katere se je Marcel Reich-Ranicki vrnil k literaturi. – Novo v zbirki Svila »

Marcela Reich-Ranickega (1920–2013) so imenovali literarni papež, lahko bi mu tudi rekli oče, učitelj sodobne literarne kritike, in kdor se danes ima za kritika, pa ne pozna njegovega dela, se naj ugrizne v jezik. Nemška književnost mu dolguje mnogo več, kot si je bil kdaj sam pripravljen priznati. Življenje – bil je poljski Jud – so mu rešile knjige, dobesedno in preneseno (preberite njegovo avtobiografijo Moje življenje), ena izmed njih pa je bil roman Anne Seghers Sedmi križ, ki ga je prebral v samici, potem ko je bil iz londonskega konzulata odpoklican na Poljsko in zaprt v samico. »Med branjem sem vse jasneje občutil,« je zapisal, »da sem svojo kariero, ki sem jo lahko zdaj temeljito premleval, gradil na fatalnem nesporazumu: verjel sem, da politika je ali bo v središču mojega zanimanja. Ko pa sem prebiral roman Anne Seghers, ki ga še danes ljubim in občudujem, sem dojel, da me književnost zanima bolj kot vse drugo. Tako sem v zdaj dobro osvetljeni celici tuhtal, ali ne bi obstajala kakšna možnost, da se spet vrnem k svoji dolgo zanemarjeni partnerici – k literaturi.«

objavljeno v rubriki: Izšlo je

12.06.2017

Mladi bogataš, ključ za razumevanje Fitzgeraldovega odnosa do bogastva. – Novo v zbirki Svila »

O ameriškem pisatelju F. Scottu Fitzgeraldu bi v primerjavi z Anno Seghers težko rekli, da je med slovenskimi bralci pozabljen avtor. Njegova bibliografija je sicer precej krajša, prvi prevod v slovenščino, Veliki Gatsby (1925), smo dobili zelo pozno, šele 36 let po nastanku in več kot dvajset let po avtorjevi smrti, čeprav je bil prvi film po tem romanu posnet že leta 1926, naslednji pa leta 1949. Šele leta 1967 je bil preveden roman Nežna je noč (film leta 1962), Tostran raja pa leta 2005. Kljub temu gre za enega kanonskih ameriških avtorjev pri nas, bralo ga je tudi več generacij maturantov iz angleščine, čeprav prevoda novele Diamant, velik kot Ritz, v slovenskem prevodu nismo dočakali.
Fitzgerald je objavil le štiri romane – peti, Poslednji tajkun, je ostal nedokončan in je izšel v letu po njegovi smrti – in štiri zbirke kratkih zgodb. Sedem zbirk je izšlo po njegovi smrti, zadnja, I'd Die for You. And Other Lost Stories, ki sestoji iz izgubljenih in še nikoli objavljenih zgodb, šele pred kratkim, aprila 2017.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

07.06.2017

Kakšen je vzvod, ki človeka privede tako daleč, in kako je to sploh mogoče? – Nekaj divjih rož »

Kako pomemben je spomin na holokavst?
Na fotografiji sta dva moška, A. B. in T. Mast, oblečena v ostanke taboriščnih oblačil. Mlada, lepa in žareča sredi razrušenega Berlina ob koncu druge svetovne vojne z nemirnim nasmeškom gledata v fotografski objektiv. Kdo sta A. B. in Mast in kaj se je zgodilo z njima? Usoda, ki jo daje slutiti fotografija, Alexandra Bergaminija tako nagovori, da se poda po njenih sledeh. Kot preiskovalec, ki je v roke dobil primer izginule osebe, zavzeto brska po podatkih iz arhivov, pričevanj in dokumentov. Iz njih se sestavljajo otočki njune zgodbe, potopljeni v mračno epizodo polpretekle evropske zgodovine.
A. B. in Mast pisatelja tako pripeljeta do taborišč Sachsenhausen in Westerbork, kjer se njuni zgodbi vpenjata v zgodbo taboriščnega življenja.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

11.05.2017

O pravici do poštenega sojenja – do sojenja, v katerem sodišče, če je v dvomu, odloči v prid obtožencu »

»Mislim, da sem nekaj videl …«
»Meni se zdi …«
»Ta je že videti kot zločinec …«

Si predstavljate, da bi take izjave na sodišču sprejeli kot obremenilno dokazno gradivo in predvsem na tej podlagi osumljenega – brez konkretnih preverjanj tovrstnih trditev, brez dokazov ali protidokazov – obsodili na smrt? Zveni kot črnohumorna parodija – pa vendar se je res zgodilo. In to pri nas, v Sloveniji.

objavljeno v rubriki: Izšlo je