E-novice

Novica

Celotno stvarnost je treba pojmovat kot nekaj malomarno kuhanega in nedorečenega, imenovanega z nekaj blagohotne ironije »tole zdaj«

31.05.2018

Tole zdaj je poročilo pisatelja Zorana Hočevarja o »tem zdaj« – zaslužijo si zanamci vsekakor en podroben pismen dokument o stanju in razmerah danes, prav v letu 2013 in tudi naslednjem, vse do dne, ko bo poročevalec kar najtrdneje prepričan, da je o raportu, pač zaradi tudi vanj umeščenih dramatičnih dogodkov in ob tem še mojstrsko opisanih, mogoče brez pomislekov dejat, da gre za nenavaden, a vsekakor pravcati roman.

Načrt je dober, a ker pripetljajev težjega kalibra ni po cele mesce, bi pisatelj ne bil to, če bi ne zmogel najt četudi v navadnem vsakdanu veliko možnosti za ekspresijo. In dejansko, dostikrat prav kolne, čeprav začuda predvsem tedaj, ko se mu nudijo najlepše prilike za doživljaj in zabeležbo tega. Že tako je namreč v zamudi. Ne sledi ničemur okrog sebe sproti, saj »a mislite vi bralci, da sem Bog?! Sploh ne, celo navaden tumplek sem. Že zgolj za količkaj korekten pasus o, denimo, tem, kako kdo kolcne, rabim morje časa!«

Čas pa mu prevzetno kradejo posebno taki, ki, kot pravi, pojma nimajo, kaj bi s sabo. A četudi vendarle vedo, jim njihovi opravki pomenijo neskončno več kot vsa dotlejšnja in do zdaj še neizgotovljena beletristika. In kot umetnik sam, seveda. Pa si drznejo celo umret, samo da bi ga zvlekli ven in ga prisilili v čustvovanja … »strela, kakor da mi že delom na opisovanju živih dostikrat ne gre na jok!«

Avtor se med tem razpravljanjem postavi resda strastno za umetnike, »najboljše med ljudmi«; a danes žal povsem v nič dajano entiteto (in manjšino v primerjavi z »večinci«, s preprostim ljudstvom), vendar pa naposled, ko sprevidi, da ni več odličen literat (a samo odličnost je kaj vredna), nadvse ponižno sklene, da bo znova poizkusil biti običajen človek, kakor je bil v mladosti. Ne, še več, pošten celo do take mere, in dobroten, kakor ni bil pravzaprav nikoli. Hčerka, mama treh otrok, ga je bila dotlej prisiljena vsakokrat ponižno prosit za uslugo, češ, vzemi si par ur za vnučke – zdaj pa se kar sam ponudi, da jih bo vse odpeljal najsi v Moskvo, če želijo.

Vendar mu potem že v dokaj bližnjem trgovinskem centru, kjer si gre družina nekaj kupit, znova popustijo živci. Nisem več za take avanture, se zave. In, hočeš nočeš, preostane mu samo, da spiše Tole zdaj do konca, pa četudi si bo moral za katarzično vsebino tega enostavno kaj izmislit. Čas ga namreč lovi. Nameraval je bil tekst končat do julija in nato odit na morje, na zaslužene počitnice. A ker se je zavezal dokumentu, opusti potop v domišljijo in gre z nekončano štorijo v računalniku in partnerko na otok Mljet, računajoč, da bo nemara tamkaj doživel kaj romanesknega in tisto tudi spravil v roman na kraju samem. Je pa že popolnoma brez vere vase, kajti niti en umetnik ga nikoli ni pohvalil za katero od njegovih knjig, on pa nekaj da le na ocene cehovskih kolegov. In dodatno k temu se njegovega romana z naslovom Edo, ki ga je bil spisal v preteklem letu, otepajo vse založbe, kakor da je kužen.

A kaj doživi naš deprimirani pisatelj točno na otoku, na katerem ni, kot ugotovi prav kmalu, »čist nobene šanse za suspenz«? Njegova Zinka si je vzela na dopust prav Eda za prečitat, potlej pa ta tekst povsem nepričakovano prej ko ona jame brat umetnik Bojan (ki s svojo Gito dopustuje v isti hiši), potlej pa ne more nehat in naposled razglasi dotično delo (z roko spisan bojda dnevnik nekdaj partizana) za neprekosljivo.

Kar je kajpada dogodek brez primere in pisatelj je še toliko bolj srečen, ker ga bo umestil v roman, in Tole zdaj bo prav na Mljetu dokončan že jutri. Pod večer pripravi slavnostno pojedino. Potem pa se izkaže, med pomenkom, da je Bojan dnevnik razumel kot originalno delo partizana, kot izviren dokument.

Odlično, po tej strani bi si Zoran smel čestitat, obsedi pa kljub temu do kraja zrevoltiran. Kako je mogel Bojan kot priznan umetnik tolikanj zgrešit. Če v tako imenovanem dnevniku ni našel literarnih kvalitet in če povrh tega ni zaznal prevare, ni kaj prida občutljiv umetnik. Ne, ne, takle en sploh ni noben umetnik. Mnenje običajnega človeka pa ni vredno nič – in spet smo tam ko prej.

In za še bolj mizeren likof poskrbi Hočevar sam, ko si po vnosu te prigode v roman prebere Tole zdaj od prve do poslednje spisane strani, nato pa vanj doda še to, da je stvaritev najbolj neužitna, »ko gre za moj jezik. Iz potrebe po osebnem slogu sem jo pisal malone v verzih, ritmizirano, vendar s preobiljem tujk in nizke govorice. Česar rezultat je … jejsmarička, za kozlat«.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

Sorodne novice

na vrh strani

29.01.2015

Brez spomina ne vemo, ne kdo smo ne od kod prihajamo. Če ne vemo tega, pa ne vemo niti, kam gremo »

Morda si včasih predstavljamo, da je postavljanje spomenikov prijetno, plemenito in preprosto opravilo, rezultat – torej spomenik sam – pa »večen«. Pa vendar marsikdaj ni tako: treba se je odločiti, kje bo spomenik stal; kakšen bo; kaj bo simboliziral; tu so zapleti z izbiro oblike in materiala ter seveda denarjem; in ne pozabimo na najpomembnejše: komu v čast bo spomenik sploh postavljen? In ali mu sploh lahko zagotovimo vsaj dolgotrajnost, če že ne »večnosti«?
Javni spomeniki, narejeni v spomin na določen zgodovinski dogodek ali osebo in postavljeni na javnem mestu, so pomemben, če ne celo nujen inventar vsakega modernega naroda. Spomenik in prostor, na katerem stoji, živita svoje življenje v spremenljivih časih. Z novimi generacijami delita politično usodo: zgodovinske spremembe lahko predrugačijo simbolični pomen tako spomenika kot osebnosti, ki jo ta predstavlja.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

26.01.2015

Čas za upor nečloveškemu kapitalizmu je čas za prodor zadružniške solidarnosti »

Pravkar je izšla knjiga Kapital in past zadolževanja. Zadružništvo kot alternativa, ki jo podpisujeta Claudia Sanchez Bajo in Bruno Roelants, vrhunska evropska poznavalca zadružnega gospodarstva.
Knjiga je pisana poljudno in je namenjena široki zainteresirani javnosti. Predstavlja zakonitosti in mehanizme svetovnega korporacijskega kapitalizma ›v realnem času‹ ter pot, po kateri je celoten globalni ekonomski sistem najkasneje leta 2008 zgrmel v finančno krizo. Avtorja večkrat opozarjata na najočitnejše napake prevladujočega kapitalističnega svetovnega reda, ki spodbuja razraščanje pohlepa, izigravanje pravnih regulativ, nezmernost, lobiranje, korupcijo in vsesplošne dolžniške odnose. Posledice takega spleta so lahko samo nevzdržna nesorazmerja in družbena neenakost, kar pa vodi v najraznovrstnejše konflikte.
Potem ko je sedanjemu svetu tako nastavljeno zrcalo, se avtorja posvetita zadružništvu, ki ga predstavita kot najprimernejšo alternativo in pravzaprav smiselno rešitev za globalno gospodarstvo.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

Vaša košarica


Vaša košarica je prazna.