E-novice

Novica

Celotno stvarnost je treba pojmovat kot nekaj malomarno kuhanega in nedorečenega, imenovanega z nekaj blagohotne ironije »tole zdaj«

31.05.2018

Tole zdaj je poročilo pisatelja Zorana Hočevarja o »tem zdaj« – zaslužijo si zanamci vsekakor en podroben pismen dokument o stanju in razmerah danes, prav v letu 2013 in tudi naslednjem, vse do dne, ko bo poročevalec kar najtrdneje prepričan, da je o raportu, pač zaradi tudi vanj umeščenih dramatičnih dogodkov in ob tem še mojstrsko opisanih, mogoče brez pomislekov dejat, da gre za nenavaden, a vsekakor pravcati roman.

Načrt je dober, a ker pripetljajev težjega kalibra ni po cele mesce, bi pisatelj ne bil to, če bi ne zmogel najt četudi v navadnem vsakdanu veliko možnosti za ekspresijo. In dejansko, dostikrat prav kolne, čeprav začuda predvsem tedaj, ko se mu nudijo najlepše prilike za doživljaj in zabeležbo tega. Že tako je namreč v zamudi. Ne sledi ničemur okrog sebe sproti, saj »a mislite vi bralci, da sem Bog?! Sploh ne, celo navaden tumplek sem. Že zgolj za količkaj korekten pasus o, denimo, tem, kako kdo kolcne, rabim morje časa!«

Čas pa mu prevzetno kradejo posebno taki, ki, kot pravi, pojma nimajo, kaj bi s sabo. A četudi vendarle vedo, jim njihovi opravki pomenijo neskončno več kot vsa dotlejšnja in do zdaj še neizgotovljena beletristika. In kot umetnik sam, seveda. Pa si drznejo celo umret, samo da bi ga zvlekli ven in ga prisilili v čustvovanja … »strela, kakor da mi že delom na opisovanju živih dostikrat ne gre na jok!«

Avtor se med tem razpravljanjem postavi resda strastno za umetnike, »najboljše med ljudmi«; a danes žal povsem v nič dajano entiteto (in manjšino v primerjavi z »večinci«, s preprostim ljudstvom), vendar pa naposled, ko sprevidi, da ni več odličen literat (a samo odličnost je kaj vredna), nadvse ponižno sklene, da bo znova poizkusil biti običajen človek, kakor je bil v mladosti. Ne, še več, pošten celo do take mere, in dobroten, kakor ni bil pravzaprav nikoli. Hčerka, mama treh otrok, ga je bila dotlej prisiljena vsakokrat ponižno prosit za uslugo, češ, vzemi si par ur za vnučke – zdaj pa se kar sam ponudi, da jih bo vse odpeljal najsi v Moskvo, če želijo.

Vendar mu potem že v dokaj bližnjem trgovinskem centru, kjer si gre družina nekaj kupit, znova popustijo živci. Nisem več za take avanture, se zave. In, hočeš nočeš, preostane mu samo, da spiše Tole zdaj do konca, pa četudi si bo moral za katarzično vsebino tega enostavno kaj izmislit. Čas ga namreč lovi. Nameraval je bil tekst končat do julija in nato odit na morje, na zaslužene počitnice. A ker se je zavezal dokumentu, opusti potop v domišljijo in gre z nekončano štorijo v računalniku in partnerko na otok Mljet, računajoč, da bo nemara tamkaj doživel kaj romanesknega in tisto tudi spravil v roman na kraju samem. Je pa že popolnoma brez vere vase, kajti niti en umetnik ga nikoli ni pohvalil za katero od njegovih knjig, on pa nekaj da le na ocene cehovskih kolegov. In dodatno k temu se njegovega romana z naslovom Edo, ki ga je bil spisal v preteklem letu, otepajo vse založbe, kakor da je kužen.

A kaj doživi naš deprimirani pisatelj točno na otoku, na katerem ni, kot ugotovi prav kmalu, »čist nobene šanse za suspenz«? Njegova Zinka si je vzela na dopust prav Eda za prečitat, potlej pa ta tekst povsem nepričakovano prej ko ona jame brat umetnik Bojan (ki s svojo Gito dopustuje v isti hiši), potlej pa ne more nehat in naposled razglasi dotično delo (z roko spisan bojda dnevnik nekdaj partizana) za neprekosljivo.

Kar je kajpada dogodek brez primere in pisatelj je še toliko bolj srečen, ker ga bo umestil v roman, in Tole zdaj bo prav na Mljetu dokončan že jutri. Pod večer pripravi slavnostno pojedino. Potem pa se izkaže, med pomenkom, da je Bojan dnevnik razumel kot originalno delo partizana, kot izviren dokument.

Odlično, po tej strani bi si Zoran smel čestitat, obsedi pa kljub temu do kraja zrevoltiran. Kako je mogel Bojan kot priznan umetnik tolikanj zgrešit. Če v tako imenovanem dnevniku ni našel literarnih kvalitet in če povrh tega ni zaznal prevare, ni kaj prida občutljiv umetnik. Ne, ne, takle en sploh ni noben umetnik. Mnenje običajnega človeka pa ni vredno nič – in spet smo tam ko prej.

In za še bolj mizeren likof poskrbi Hočevar sam, ko si po vnosu te prigode v roman prebere Tole zdaj od prve do poslednje spisane strani, nato pa vanj doda še to, da je stvaritev najbolj neužitna, »ko gre za moj jezik. Iz potrebe po osebnem slogu sem jo pisal malone v verzih, ritmizirano, vendar s preobiljem tujk in nizke govorice. Česar rezultat je … jejsmarička, za kozlat«.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

Sorodne novice

na vrh strani

13.03.2018

Če boste prisedli, je tveganje zanemarljivo – gram knjige za vsega deset centov »

Čeprav je v podnaslovu Kolesa sreče zapisano, da lahko celo drobna knjižica spremeni življenje, se vseeno zdi pretirano. Ampak, tako se res samo zdi.

Knjige spreminjajo življenja in to pogosto počno popolnoma dobesedno, pri čemer ni nujno, da ste zaradi njih postali najboljši kuhar ali v vsega mesecu dni shujšali za deset kilogramov.

Konec devetdesetih let prejšnjega stoletja se je v Nemčiji ponesrečil neki Vietnamec, ki se je preživljal s prodajanjem ukradenih knjig. Že takrat knjige niso šle za med, zato se mu jih je nabralo nekaj tisoč in tla njegove garsonjere so klecnila.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

13.03.2018

V teh časih ohranjati nekakšen »veleposlaniški red« in predstavljati državo, za katero komaj kdo ve, ni preprosto »

V času, ko se svet čudi potezam Donalda Trumpa, se nad njimi zgraža ali pred njimi celo trepeta, je izšla knjiga, ki to opisuje od blizu – in to prej, preden se je sploh zgodilo. Washingtonski zapiski, kronika slovenskega veleposlanika v ZDA dr. Boža Cerarja, se začnejo v obdobju Obamove vladavine, časa, ko se je ameriška politika zdela »mlačna«, kot da ZDA počasi sestopajo s trona vodilne svetovne velesile. Kdor je tedaj želel več in ostreje, za tistega zdaj velja svetopisemski rek, na katerega se Američani tako radi (ironično) sklicujejo ali ga parafrazirajo: Ask – and you shall receive. (Prosite in vam bo dano.) Bilo je obdobje, ko je malokdo na svetu verjel, da bi Trump sploh prišel do kandidature, kaj šele da bi bil izvoljen. Ko beremo Cerarjeve opise njegovih »političnih« (bolje rečeno: populističnih) potez, lahko znova uvidimo, da so ZDA, ki bi bile rade tako zelo »politično korektne«, brez vsakih predsodkov in morale, ko gre za volitve oziroma merjenje moči.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

10.03.2018

Enajsti natis in še dva prevoda romana To noč sem jo videl Draga Jančarja »

Slovenski roman desetletja? Ne dvomimo, da bi se večina bralcev odločila za Jančarjev roman To noč sem jo videl. Temu v prid ne govorijo le številni prevodi ter nagrade in nominacije, ampak tudi (ali predvsem) prodajne številke: pred kratkim je izšel že enajsti natis tega romana. Čemu le, če ne zaradi odlične prodaje?

Roman To noč sem jo videl (Jančarjev deveti roman; pozneje je objavil še dva, pri naši založbi Maj, november) je izšel septembra 2010 v visoki nakladi 1500 izvodov in bil razprodan v dveh mesecih. Prvemu ponatisu je sledil kresnik leta 2011 (Jančarjev tretji), roman je bil v istem letu izbran za Cankarjevo tekmovanje srednješolcev, leto pozneje pa preveden v hrvaški jezik. Po ruskem in bolgarskem prevodu leta 2013 je leto pozneje izšel še v francoščini in pisatelju v Franciji prinesel dve nominaciji in dve nagradi; najodmevnejša je bila nagrada za najboljšo tujo knjigo – Prix du Meilleur livre étranger (PMLE).

objavljeno v rubriki: Izšlo je

28.02.2018

O čemer celo Noamu Chomskemu zmanjka besed … Kdo vlada svetu? – druga izdaja »

Pravkar je izšla druga izdaja knjige Kdo vlada svetu? ameriškega učenjaka Noama Chomskega. Knjigi je dodana nova spremna beseda, napisana lani, dobrega pol leta po zadnjih ameriških predsedniških volitvah in njihovem nepredvidljivem izidu, in objavljena v novi ameriški izdaji leta 2017.
Zbornik 23 esejev na temo ameriške hegemonije oziroma problematičnega ameriškega vsiljevanja svojega videnja ›demokracije‹ svetu je že sam po sebi kakor dragocena političnozgodovinska čitanka, saj nam odstira pogled v zakulisje marsikaterega kriznega žarišča po svetu, ki so se posebej po drugi svetovni vojni razširila kot gobe po dežju. Chomsky vedno piše iskreno in brez dlake na jeziku, toda zdi se, da globalnega političnega dogajanja ne dohaja niti še tako grob cinizem.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

22.02.2018

Kresnica sveti zunaj meja Bandijeve države in sporoča svetu, kakšno je resnično življenje v njej »

»Bandi« v korejščini pomeni kresnico in je psevdonim avtorja, ki živi in piše v Severni Koreji. Njegova prava identiteta je seveda strogo varovana skrivnost, saj bi imelo njeno razkritje zanj in njegove bližnje usodne posledice – kakšne, lahko s precejšnjo gotovostjo ugibamo …
Protagonisti vseh sedmih tragičnih zgodb v knjigi so poslušni državljani, indoktrinirani z idejami Kim Il Sungovega režima (napisane so bile v letih 1989–1995), ki jim kroji življenje in jim ga, nič krivim, tako ali drugače uniči. Na lastni koži postopoma spoznavajo njegov pravi obraz in začetni zanos se spreminja v resignacijo in popoln obup …

objavljeno v rubriki: Izšlo je