Novica

Če ne veste, kdo je Marcel Reich-Ranicki, potem o literaturi in literarni kritiki ne veste ničesar

13.06.2013

»Marcel Reich-Ranicki ni kdorkoli: s pisanjem v različnih nemških časnikih in revijah uživa sloves vodilnega književnega kritika, zares na široko pa je zaslovel na televiziji, najbolj s serijo Literarnih kvartetov (Das Literarische Quartett) na drugem nemškem programu (ZDF). Bile so to svojevrstne, dobro uro trajajoče oddaje, posvečene izključno pogovorom o knjigah in književnosti. Reich-Ranicki jih je vodil s svojo značilno provokativno elokvenco trinajst sezon (med marcem 1988 in decembrom 2001) in z njimi kot popstar in ›literarni papež‹ v veliki meri diktiral vsebino in značaj literarnega življenja na Nemškem.«
Tako Reich-Ranickega opiše Andrej Inkret v spremni besedi pretresljive in tudi zmagoslavne avtobiografije Moje življenje. Zakaj zmagoslavne? Med drugim zato, ker je knjiga le slabi dve leti po izidu (1999) v Nemčiji doživela že 14. ponatis (danes je ta številka mnogo višja), prodali so jo v poldrugem milijonu izvodov in prevedli v osemnajst jezikov.

A bolj od zmagoslavja nas pri tej knjigi gane in pretrese vse tisto, kar se je Reich-Ranickemu zgodilo poprej, v dolgih, temnih nemških letih pred zmagoslavno vrnitvijo: kako so mu kot Judu še pred vojno odrekli študij na univerzi, česar pozneje ni nikoli nadomestil, kako so ga iz Nemčije pregnali na Poljsko, kjer je vojno preživel v grozljivih razmerah varšavskega geta, kjer je gledal, kako so njegove svojce gnali k vlakom za Treblinko in kjer se je moral oprijeti minimalne možnosti za preživetje: »Verjetnost, da bi zunaj geta prav kmalu umrl, je bila, tako sem bil prepričan, 99-odstotna. V getu pa me je čakala gotova, stoodstotna smrt. Moral sem se oprijeti te minimalne možnosti ...« In nato beg iz geta, skrivanje do prihoda Rdeče armade ter boleče spoznanje: »Komur je bilo po naključju prizaneseno, medtem ko so bili njegovi umorjeni, ta ne more živeti v miru sam s sabo.«
Kot rdeča nit celotne pripovedi se skozi knjigo vije svet, ki mu je bil najljubši in ki mu je po svoje rešil življenje – svet literature, predvsem nemške, od ponazoritve kdaj in kako je v njem vzklila ljubezen do književnosti prek opisovanja knjig, ki so ga navduševale vse od mladosti, do ocenjevanja gledaliških dram, saj je teater veliko obiskoval še pred vojno in je npr. ob gledanju drame Romeo in Julija spoznal, da »sta ljubezen in smrt neločljivi«, a še ni vedel, da ga čaka doživetje, enako čudovito kot strahotno, »da bom sredi ljubezni trpel bližino smrti«.
Marcel Reich-Ranicki je vodilni književni kritik svetovnega kova, »odločilna institucija in nesporna, ne nazadnje tudi moralna avtoriteta«, njegova knjiga pa poleg ganljive osebne zgodbe predstavlja tudi pomemben zgodovinski dokument.
Knjigo Moje življenje je prevedla Ana Jasmina Oseban. Izšla je – le kje drugje, če ne v zbirki POTEZE!

objavljeno v rubriki: Izšlo je

Sorodne novice

na vrh strani

15.10.2017

Izšla je nova pregledna zgodovina druge svetovne vojne na Slovenskem – Slovenija v vojni 1941–1945 »

Na vprašanje, o katerem obdobju v človeški zgodovini je bilo v zadnjih desetletjih napisanih največ zgodovinskih knjig, ni težko odgovoriti. O drugi svetovni vojni, največjem vojaškem spopadu, bodisi da ga ocenjujemo po številu vpletenih držav, deležu svetovnega prebivalstva, ki ga je prizadela, ali po številu izgubljenih življenj ter pregnanih in razseljenih oseb. O tej vojni in njenih posledicah so pisale vse generacije zgodovinopiscev – od najstarejše, zlasti na podlagi pričevanj in kakor jo je doživela sama – do današnje, ki se mora pri raziskovanju opirati predvsem na arhivske dokumente in knjige predhodnikov.
Druga svetovna vojna je med najbolj obravnavanimi obdobji tudi v slovenskem zgodovinopisju in zanimanje za njeno raziskovanje ne upada. Večina del, ki je bila objavljena do osamosvojitve, se ukvarja z narodnoosvobodilnim bojem in govori o partizanstvu, a bolj kot se ta vojna odmika v preteklost, natančneje se izrisujejo tudi vse druge razsežnosti.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

04.10.2017

Vladarji ali lastniki sveta? – Noam Chomsky v boju za razum in spodobnost »

Izšla je aktualna knjiga Noama Chomskega Kdo vlada svetu?. Gre za pregled družbenega, političnega in vojaškega dogajanja po kriznih žariščih sveta, kjer je s svojimi interesi na tak ali drugačen način vpletena ameriška politika (v njenem ozadju pa praviloma že čakajo tudi globalne korporacije velekapitala). Inventura ›dejavnosti‹ ameriških politikov (administracij) v zadnjih dveh stoletjih nam ponovno nazorno naslika osupljivo podobo ›izvoljenega ljudstva‹ moderne dobe – in morda prav zato ni nenavadna unikatna obojestranska naklonjenost današnjih Združenih držav Amerike in svetopisemskega ›izvoljenega ljudstva‹. Velik del poglavij te knjige se namreč nenehno vrača k Izraelu in njegovim tegobam z arabskimi sosedi, najraje kajpak s Palestinci.
Bližnji vzhod je težave podedoval še iz pretežno britansko-francoskih bojev za prevlado nad njim. Toda odkar je v štiridesetih letih prejšnjega stoletja padla strateška odločitev, da mora ta del sveta pripasti ameriškim interesom, gre tam, kot se zdi, vse narobe. Saj vemo, zakaj.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

16.09.2017

Celovit prikaz duha srednjega veka v delu Tisoč let mraka in luči Marka Trobevška »

Marko Trobevšek je učitelj slovenščine. Njegovo zanimanje za kulturno zgodovino, v grobem razumljeno kot vzporedno zgodovino različnih umetnosti, se je razvilo ob delu, saj ukvarjanje z literaturo sproža vprašanja o razmerju do drugih umetnosti ter o povezanosti s siceršnjim duhovnim in sploh zgodovinskim dogajanjem v posameznih obdobjih.
V knjigi Tisoč let mraka in luči podaja zaokroženo podobo srednjeveških umetnosti. Knjiga je namenjena (še zmeraj) naraščajočemu številu ljudi, ki jih srednji vek zanima, posebej pa utegne koristiti učiteljem, dijakom in študentom. Bralcu omogoča, da se bo z dobo in njenimi estetskimi dosežki na različnih področjih seznanil na enem mestu in v sorazmerno kratkem času, saj delo ni obsežno – na dvesto straneh je razvrščenih dobrih petdeset kratkih poglavij.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

21.08.2017

Sto let Cvetja v jeseni – praznični konec tedna na Visokem in v Poljanah nad Škofjo Loko »

Pisatelj Ivan Tavčar (1851–1923) se je rodil leta 1851 v Poljanah nad Škofjo Loko. Njegov opus obsega več kot 40 pripovednih del – črtice, novele, povesti in romane –, eno najbolj znanih pa tudi najbolj priljubljenih pa je Cvetje v jeseni. Povest je pod psevdonimom Emil Leon začela izhajati pred stotimi leti v Ljubljanskem zvonu, na vrhuncu Tavčarjeve pisateljske kariere. Dve leti zatem je izšla Visoška kronika.

Stoletnica Cvetja je odlična priložnost za poklon rojakov – Poljancev velikemu Poljancu. Konec tedna bo zato Poljanska dolina odeta v jesensko cvetje. V četrtek, 24. avgusta, ob 19.30 bo v Kulturnem domu Poljane predstavitev nove izdaje Cvetja, ki je izšlo v sodelovanju s poljanskim KD dr. Ivan Tavčar, s pogovorom o knjigi in o poljanskem narečju; gostje si bodo ogledali filmski kolaž Cvetja in razstavo v knjigi objavljenih ilustracij akademske slikarke Maje Šubic. V petek, 25. avgusta, bo vse od 17. ure naprej živahno na Visokem: sejmu domačih dobrot bosta sledili kratka predstavitev knjige in otvoritev spominske knjižnice v Tavčarjevem dvorcu, ob 21. uri pa se bo začel muzikal Cvetje v jeseni.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

05.08.2017

Moj mož – zgodbe, skozi katere je mogoče opazovati in kritizirati hipokrizijo in disfunkcionalnost naše družbe »

»Dejstvo, da ženska prevzame možev priimek celo v današnjih časih, da imamo v makedonščini slabšalni izraz za moškega, ki živi pri ženi ali njenih starših (›domazet‹), način, kako prikazujejo zakonsko zvezo mainstream filmi in kako nanjo gleda tržišče – vse to veliko pove o tem, kako zakon obravnavamo še dandanes. Iz te perspektive nikakor ne spoštujem te institucije, še posebej ne po tem, ko so ženske v zahodnem svetu postale bolj neodvisne in so pridobile neke temeljne človekove pravice.« Tako neposredna je bila lani Rumena Bužarovska, makedonska pisateljica, prevajalka, predavateljica ameriške književnosti na univerzi v Skopju in neizprosna kritičarka makedonske politike, v intervjuju za hrvaški Novi list malo po tistem, ko je v hrvaškem prevodu izšla njena tretja zbirka kratkih zgodb Moj mož. »Ne zanimajo me srečne zgodbe,« je dodala, »ampak zgodbe, skozi katere je mogoče opazovati in kritizirati hipokrizijo in disfunkcionalnost naše družbe.«

objavljeno v rubriki: Izšlo je