E-novice

Novica

Če ne veste, kdo je Marcel Reich-Ranicki, potem o literaturi in literarni kritiki ne veste ničesar

13.06.2013

»Marcel Reich-Ranicki ni kdorkoli: s pisanjem v različnih nemških časnikih in revijah uživa sloves vodilnega književnega kritika, zares na široko pa je zaslovel na televiziji, najbolj s serijo Literarnih kvartetov (Das Literarische Quartett) na drugem nemškem programu (ZDF). Bile so to svojevrstne, dobro uro trajajoče oddaje, posvečene izključno pogovorom o knjigah in književnosti. Reich-Ranicki jih je vodil s svojo značilno provokativno elokvenco trinajst sezon (med marcem 1988 in decembrom 2001) in z njimi kot popstar in ›literarni papež‹ v veliki meri diktiral vsebino in značaj literarnega življenja na Nemškem.«
Tako Reich-Ranickega opiše Andrej Inkret v spremni besedi pretresljive in tudi zmagoslavne avtobiografije Moje življenje. Zakaj zmagoslavne? Med drugim zato, ker je knjiga le slabi dve leti po izidu (1999) v Nemčiji doživela že 14. ponatis (danes je ta številka mnogo višja), prodali so jo v poldrugem milijonu izvodov in prevedli v osemnajst jezikov.

A bolj od zmagoslavja nas pri tej knjigi gane in pretrese vse tisto, kar se je Reich-Ranickemu zgodilo poprej, v dolgih, temnih nemških letih pred zmagoslavno vrnitvijo: kako so mu kot Judu še pred vojno odrekli študij na univerzi, česar pozneje ni nikoli nadomestil, kako so ga iz Nemčije pregnali na Poljsko, kjer je vojno preživel v grozljivih razmerah varšavskega geta, kjer je gledal, kako so njegove svojce gnali k vlakom za Treblinko in kjer se je moral oprijeti minimalne možnosti za preživetje: »Verjetnost, da bi zunaj geta prav kmalu umrl, je bila, tako sem bil prepričan, 99-odstotna. V getu pa me je čakala gotova, stoodstotna smrt. Moral sem se oprijeti te minimalne možnosti ...« In nato beg iz geta, skrivanje do prihoda Rdeče armade ter boleče spoznanje: »Komur je bilo po naključju prizaneseno, medtem ko so bili njegovi umorjeni, ta ne more živeti v miru sam s sabo.«
Kot rdeča nit celotne pripovedi se skozi knjigo vije svet, ki mu je bil najljubši in ki mu je po svoje rešil življenje – svet literature, predvsem nemške, od ponazoritve kdaj in kako je v njem vzklila ljubezen do književnosti prek opisovanja knjig, ki so ga navduševale vse od mladosti, do ocenjevanja gledaliških dram, saj je teater veliko obiskoval še pred vojno in je npr. ob gledanju drame Romeo in Julija spoznal, da »sta ljubezen in smrt neločljivi«, a še ni vedel, da ga čaka doživetje, enako čudovito kot strahotno, »da bom sredi ljubezni trpel bližino smrti«.
Marcel Reich-Ranicki je vodilni književni kritik svetovnega kova, »odločilna institucija in nesporna, ne nazadnje tudi moralna avtoriteta«, njegova knjiga pa poleg ganljive osebne zgodbe predstavlja tudi pomemben zgodovinski dokument.
Knjigo Moje življenje je prevedla Ana Jasmina Oseban. Izšla je – le kje drugje, če ne v zbirki POTEZE!

objavljeno v rubriki: Izšlo je

Sorodne novice

na vrh strani

21.11.2017

»Vse to bomo naredili z nasmeškom, veseljem in v sproščenem ozračju.« – Šest dni v Kataloniji »

Knjiga Šest dni v Kataloniji je kronika, nekakšen dnevnik dogodkov in občutij, ki jih je v dneh neposredno pred, ob in po referendumu v Kataloniji izkusil avtor, tržaški novinar in politolog Bojan Brezigar – bil je član mednarodne skupine opazovalcev v Kataloniji, ki jo je vodil nekdanji slovenski zunanji minister dr. Dimitrij Rupel. Prisostvoval je vsem najpomembnejšim dogodkom ob katalonskem referendumu. Razgrinja odlično pripoved o svojem prvem obisku Barcelone leta 1971, preden se 45 let pozneje znajde v istem mestu in opazuje. Pogovarja se z najpomembnejšimi osebnostmi katalonskega gibanja, razgrinja ključne zgodovinske dogodke, ki so zaznamovali Katalonijo, vse to pa spretno ujame v tukaj in zdaj. Opisuje zaostrene razmere tik pred referendumom in se 1. oktobra na različnih voliščih pridruži množičnim volivcem, kjer je priča nasilnim ukrepom španskih varnostnih sil.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

18.11.2017

»Pravzaprav kratka zgodovina slovenske samoodločbe« – knjiga Dimitrija Rupla Zadnjih sto let (1917–2017) »

V zadnjem času Evropo pretresajo zahteve posameznih držav in narodov po spremembah. Evropska unija je pred novimi izzivi, v središču pozornosti pa je (podobno kot v devetdesetih letih prejšnjega stoletja) vprašanje samoodločbe.
Slovenci smo svojo pravico do samoodločbe uveljavili leta 1991 in morda v zadnjem času državo prepogosto jemljemo za nekaj samoumevnega. Knjiga dr. Dimitrija Rupla Zadnjih sto let (1917–2017) je nastala ravno zaradi tega, da bi se bolj zavedali pomena lastne zgodovine. Opisuje razvoj slovenske narodnostne misli od Majniške deklaracije, v kateri so se poslanci Jugoslovanskega kluba zavzeli za oblikovanje posebne enote znotraj avstro-ogrske monarhije (1917), do določanja mej samostojne Slovenije v letu 2017. Kot pravi avtor, je to »pravzaprav kratka zgodovina slovenske samoodločbe«.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

17.11.2017

Nobeni drugi primabalerini na svetu ni uspelo ostati v središču pozornosti več kot šestdeset let »

Ime Maje Plisecke, mednarodno priznane prima ballerine assolute, je prav gotovo sinonim za beli, klasični balet 20. stoletja. Predvsem zavoljo le njej lastne magičnosti, ki jo je na odru pričarala z neverjetno plastičnostjo zgornjega dela telesa ter poetičnostjo rok, valujočih kot v vetru trepetajoča labodja krila. V primerjavi z mnogimi drugimi, morda še bolj gibalno nadarjenimi balerinami njenega časa, pa so Plisecko odlikovali še nevsakdanja osebna privlačnost, umetniška vsestranskost in radovednost, ustvarjalnost, drugačnost ter ne le sodobnost, marveč tudi le redkim dana predčasnost. Vse to je mogoče zaslutiti tudi iz besed velikega koreografa 20. stoletja Mauricea Béjarta, ki je o njej dejal: »Karkoli pleše, izžareva velikansko moč in senzualnost, še zlasti pa modernost.«

objavljeno v rubriki: Izšlo je

17.11.2017

Pod krinko Vladimirja Vauhnika – izvirno pričevanje o drugi svetovni vojni iz prve roke »

Knjiga v dveh zvezkih s skupnim naslovom Pod krinko je sklepno poročilo slovenskega častnika, vojaškega atašeja Kraljevine Jugoslavije in obveščevalca Vladimirja Vauhnika (1896–1955) o osebnih doživetjih in svetovnih dogodkih ter procesih med drugo svetovno vojno. V prvem delu (Na preži za Hitlerjevimi vojnimi načrti) popisuje svoj ›berlinski‹ čas (obdobje od pomladi 1939 do napada na Jugoslavijo), ki ga je preživel v visoki diplomatski družbi, v središču takratnega najpomembnejšega svetovnega dogajanja. Aprila 1941 je Vauhnik pristal v gestapovskem zaporu v Berlinu. Čas od svoje izpustitve, prek kratkotrajnega bivanja v Zagrebu, več kot dveletnega prikritega obveščevalnega delovanja v Ljubljani pa do bega v Švico popisuje v drugem delu knjige (Med izdajalci, vohuni in junaki).
Ta zajetni sveženj spominov (skupaj 576 strani) je bil torej napisan konec leta 1945 in je tokrat slovenskim bralcem predstavljen prvič v tej obliki.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

11.11.2017

Izšla je knjiga Na slepem tiru, dnevnik kulturnega urednika Dela Jožeta Horvata od januarja 1989 do maja 1991 »

Ko bralec odpre časopis, kakršen je Delo, je lahko večinoma zadovoljen: o politiki, gospodarstvu, športu in še čem ima »kaj brati«. Manj zadovoljen pa utegne biti tisti, ki bi rad kaj več prebral o kulturi. Tako je bilo – in je še danes. Pred kratkim je pesnica Anja Golob, dvakratna Jenkova nagrajenka, na Facebooku zapisala: »Tole je kulturna stran v današnjem, sobotnem Delu. In sosednja stran. Nivo alarmantnosti tega fakta dosega zgolj še nivo nejeverne osuplosti.« Dodala je fotografijo, na kateri se vidita Delovi »kulturni« strani: polovico leve zaseda članek »Vokalno-scenski projekti z gosti«; na drugi polovici leve in celotni desni strani se razprostirajo oglasi.

Pred skoraj dvajsetimi leti se je za kulturno in tudi politično širino (bolj ali manj zaman) zavzemal takratni urednik Delove kulturne rubrike Jože Horvat. Zapisi v njegovem dnevniku Na slepem tiru so nastali v času, ko se je Slovenija počasi levila iz socializma in skupne države Jugoslavije v samostojno, demokratično državo, in kažejo, da kulturi sekira ni padala v med niti v socialističnih časih niti v »tranzicijskem obdobju«, da, skratka, nad kulturo že dolga leta visi predvsem sekira, medu pa od nikoder. Da se ta »tradicija« vleče vse do danes, pa razbiramo iz občasnih »krikov vpijočega v puščavi« oziroma na družabnih omrežjih.

objavljeno v rubriki: Izšlo je