Novica

Babilonska industrija okrog moje božanske žene je moj zaprti, skrivni svet spremenila v vaški semenj

19.01.2018

Zadnjih petintrideset let sem bil molčeč talec njenega mita, razstavljen v mavzoleju kot relikvija tragičnega zakona. S pisanjem biografov, hagiografov, novinarjev, akademikov in eksegetov sva kot neločljiva celota vstopala v domišljijo milijonov, z očkom in mamico kot nemima pričama, in najini temni plati sta se povsem prepletli v strastni zgodbi, iz katere ni bilo izhoda in v kateri so bile vloge določene že pred tisoč leti, njeni protagonisti pa brez lastne volje ubogajo zakone, kot jih določa usoda.
V trenutku njene smrti, ki si jo je izbrala sama, sem podedoval tudi njen jezik, postal izvrševalec njene posmrtne slave in s tem kot rabelj izvršil kazen nad samim sabo. Z izdajo zbirke Ariel sem svetu izročil vrv, s katero so me – in vse, ki jih je imela rada – lahko obesili. Kot v vseh tragedijah je bil tudi tokrat glavni antagonist sleparski čas, in sicer z vzponom militantnega feminizma, ki je začel sveto vojno in iskal Boga, ki bi mu lahko njegove zagovornice darovale žgalno daritev in kaznovale grešnega kozla. Dolga leta je mojo javno usmrtitev spremljala množica rjovečih žensk, ki so nad glavami mahale s transparenti, na katerih je pisalo »Morilec!«. Vernice so romale na Golgoto v Heptonstall, zatikale svojo jezo kot meče v njen grob in vedno znova uničile nagrobnik, ko so skušale moj del njenega priimka spraskati proč.
/.../
Biografi se obnašajo kot lastniki tvojega obstoja. Svoje ukradeno življenje sem našel v knjigah, bral sem o svoji ljubezni, zakonu, občutjih, mislih in dejanjih, ki so jih namesto mene interpretirali prijatelji in neznanci, osupnil ob dejstvih, ki so bila na lepem zanikana ali spreobrnjena, ob besedah, ki so mi jih polagali v usta in jih nikoli nisem izgovoril, ob značajskih lastnostih, ki jih nimam. Popolnoma neznani, na hitro obogateli novinarji in preiskovalci so uporabljali najini imeni z domačnostjo, ob kakršni se mi je obračal želodec. Babilonska industrija okrog moje božanske žene je moj zaprti, skrivni svet spremenila v vaški semenj, kjer sem, privezan k sramotilnemu stebru, stal gol na ogled občinstvu, ki je lačno senzacij grizljalo kikirikije.

Ted Hughes v romanu Ti si rekel nizozemske pisateljice Connie Palmen. Roman je prevedla Mateja Seliškar Kenda.

Izšlo je!

objavljeno v rubriki: Izšlo je

Sorodne novice

na vrh strani

12.02.2015

Prehajalec globoko pod navidezno dovolj preprostimi zgodbami prehaja svetove do roba vesolja in nazaj »

Prav prijetno zna biti, ko sedimo v domačem fotelju in beremo knjigo ali gledamo film ali dokumentarno oddajo o »mejnih področjih« – bodisi narave bodisi človekovega uma. Z varne distance so take teme zanimive, razburkajo duha in nas hkrati potolažijo (»Meni se kaj takega pač ne more zgoditi«).
Kaj pa, če se na vsem lepem, nič hudega sluteči, sami znajdemo v situaciji, v kateri stvari niso take, kot bi »morale« biti? Tako rekoč v »filmu«, ki gre čisto po svoje, scenarij pa so nam pozabili dostaviti? Če se je treba spopasti z dejstvom, da naše dojemanje treh dimenzij in petih čutov ne zadostuje za enajst dimenzij in kdove koliko bran, ki sestavljajo naše vesolje? Prehajalec globoko pod navidezno dovolj preprostimi zgodbami prehaja svetove do roba vesolja (če verjamete vanj) in nazaj, do posameznikovega notranjega univerzuma, ter nam spotoma razkriva morda presunljive, a vseeno precej vsakdanje »filme«, v katere smo vsak po svoje ujeti.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

10.02.2015

Norma s seboj prinaša stvari, ki se ne dajo normirati, in ne zagotavlja niti zanesljivosti niti trajne sreče »

Na kaj pomislite ob besedi NORMA? Mogoče na pravila, predpise? Obseg dela, ki ga mora v določenem času opraviti delavec? Predpisano ali dovoljeno količino? Ali mogoče na žensko ime? Ali še na kaj tretjega? V romanu Marjana Žiberne s tem naslovom sledimo NORMAM, takim in drugačnim, pravzaprav tečemo z(a) njimi – skupaj z glavnim junakom, ki se ob njih išče in želi z njimi uresničiti svoja (pod)zavestna hrepenenja. Vendar norma, celo če jo razumemo v njenem najbolj vsakdanjem pomenu, s seboj prinaša stvari, ki se ne dajo normirati, in ne zagotavlja niti zanesljivosti niti trajne sreče. Po drugi strani pa jo lahko vzamemo kot okvir, v katerega vsak izmed nas vtke tisto, zaradi česar ima naš čas za nas smisel. Je mogoče skozi življenje potovati z idealnim tempom (na primer 3:16 na kilometer)? Je na cilju res to, kar iščemo in kar si predstavljamo? V kolikšni meri smo sploh lahko »gospodarji« svojih ljubezni in strasti? Svojega telesa in čustev? Radosti in bolečine?

objavljeno v rubriki: Izšlo je

29.01.2015

Brez spomina ne vemo, ne kdo smo ne od kod prihajamo. Če ne vemo tega, pa ne vemo niti, kam gremo »

Morda si včasih predstavljamo, da je postavljanje spomenikov prijetno, plemenito in preprosto opravilo, rezultat – torej spomenik sam – pa »večen«. Pa vendar marsikdaj ni tako: treba se je odločiti, kje bo spomenik stal; kakšen bo; kaj bo simboliziral; tu so zapleti z izbiro oblike in materiala ter seveda denarjem; in ne pozabimo na najpomembnejše: komu v čast bo spomenik sploh postavljen? In ali mu sploh lahko zagotovimo vsaj dolgotrajnost, če že ne »večnosti«?
Javni spomeniki, narejeni v spomin na določen zgodovinski dogodek ali osebo in postavljeni na javnem mestu, so pomemben, če ne celo nujen inventar vsakega modernega naroda. Spomenik in prostor, na katerem stoji, živita svoje življenje v spremenljivih časih. Z novimi generacijami delita politično usodo: zgodovinske spremembe lahko predrugačijo simbolični pomen tako spomenika kot osebnosti, ki jo ta predstavlja.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

26.01.2015

Čas za upor nečloveškemu kapitalizmu je čas za prodor zadružniške solidarnosti »

Pravkar je izšla knjiga Kapital in past zadolževanja. Zadružništvo kot alternativa, ki jo podpisujeta Claudia Sanchez Bajo in Bruno Roelants, vrhunska evropska poznavalca zadružnega gospodarstva.
Knjiga je pisana poljudno in je namenjena široki zainteresirani javnosti. Predstavlja zakonitosti in mehanizme svetovnega korporacijskega kapitalizma ›v realnem času‹ ter pot, po kateri je celoten globalni ekonomski sistem najkasneje leta 2008 zgrmel v finančno krizo. Avtorja večkrat opozarjata na najočitnejše napake prevladujočega kapitalističnega svetovnega reda, ki spodbuja razraščanje pohlepa, izigravanje pravnih regulativ, nezmernost, lobiranje, korupcijo in vsesplošne dolžniške odnose. Posledice takega spleta so lahko samo nevzdržna nesorazmerja in družbena neenakost, kar pa vodi v najraznovrstnejše konflikte.
Potem ko je sedanjemu svetu tako nastavljeno zrcalo, se avtorja posvetita zadružništvu, ki ga predstavita kot najprimernejšo alternativo in pravzaprav smiselno rešitev za globalno gospodarstvo.

objavljeno v rubriki: Izšlo je