Novica

Anna Seghers – pisateljica, zaradi katere se je Marcel Reich-Ranicki vrnil k literaturi. – Novo v zbirki Svila

12.06.2017

Marcela Reich-Ranickega (1920–2013) so imenovali literarni papež, lahko bi mu tudi rekli oče, učitelj sodobne literarne kritike, in kdor se danes ima za kritika, pa ne pozna njegovega dela, se naj ugrizne v jezik. Nemška književnost mu dolguje mnogo več, kot si je bil kdaj sam pripravljen priznati. Življenje – bil je poljski Jud – so mu rešile knjige, dobesedno in preneseno (preberite njegovo avtobiografijo Moje življenje), ena izmed njih pa je bil roman Anne Seghers Sedmi križ, ki ga je prebral v samici, potem ko je bil iz londonskega konzulata odpoklican na Poljsko in zaprt v samico. »Med branjem sem vse jasneje občutil,« je zapisal, »da sem svojo kariero, ki sem jo lahko zdaj temeljito premleval, gradil na fatalnem nesporazumu: verjel sem, da politika je ali bo v središču mojega zanimanja. Ko pa sem prebiral roman Anne Seghers, ki ga še danes ljubim in občudujem, sem dojel, da me književnost zanima bolj kot vse drugo. Tako sem v zdaj dobro osvetljeni celici tuhtal, ali ne bi obstajala kakšna možnost, da se spet vrnem k svoji dolgo zanemarjeni partnerici – k literaturi.«

Nemški književnosti se dolgo po koncu vojne zunaj Nemčije ni dobro godilo. Ne glede na to, kakšna je bila drža njenih predstavnikov v času Hitlerja, je na tujem potrebovala »advokata«. Na Poljskem je bil to Reich-Ranicki. »Nemškim pisateljem, ki so v zgodnjih in srednjih petdesetih letih obiskali Poljsko, nihče ni mogel očitati, da so simpatizirali z nacisti – skoraj vsi so bili namreč nekdanji emigranti. Navzlic temu so bili večinoma deležni ignoriranja ali v najboljšem primeru hladnega tuša. Enako je veljalo za Anno Seghers.« Seghers je Varšavo obiskala leta 1952, že kot vzhodnonemška pisateljica, in na Reich-Ranickega naredila zelo poseben vtis (Moje življenje, 270–73). Česa se je naučil iz pogovora z njo? »Da se večina pisateljev na književnost ne spozna nič bolj kot ptice na ornitologijo. In da so še najmanj sposobni presojati lastna dela. Praviloma sicer vedo, kaj približno so hoteli izraziti in ponazoriti, doseči in povzročiti. To izhodišče pa jim izkrivlja perspektivo na to, kar so v resnici dosegli in ustvarili. Kritik mora preučiti – tako temeljito in skrbno, kot se le da – kaj je avtor napisal. Kar avtor sam izreče o svojem delu, tega sicer ne gre prezreti, vendar tudi ne jemati pretirano resno.«

Reich-Ranicki je občudoval tudi novelo Izlet mrtvih deklet, njeno najboljšo, in tudi to je razlog, da smo jo, kljub temu da je bila v slovenščini objavljena že leta 1965 – vključili v zbirko Svila. Zgodba v novem, svežem prevodu Aleša Učakarja – v slovenščini sta izšla še romana Sedmi križ (1950) in Mrtvi ostanejo mladi (1959) – je povabilo k vnovičnemu odkrivanju te veličastne nemške avtorice.

Pripis:
Pri slovenskih založbah je leta 2015 izšlo samo 33 prevodov iz nemške književnosti (iz angleške 401), lani pa, po delnih podatkih, 30 (iz angleške 372; cezar.nuk.uni-lj.si). Po letu 2012 se je pri nas že tako skromno število iz nemščine prevedenih leposlovnih knjig (64 prevodov) razpolovilo. Pri založbi Modrijan izdamo vsako leto najmanj tri leposlovna dela, prevedena iz nemščine.
Si Slovenija res zasluži častno gostovanje na frankfurtskem knjižnem sejmu?

objavljeno v rubriki: Izšlo je