E-novice

Izšlo je

Razvrsti po: datumu objave abecedi

07.01.2016

Deveti natis Jančarjevega romana To noč sem jo videl; med prevodi še italijanski in angleški »

To noč sem jo videl, deveti roman Draga Jančarja, je izšel 10. septembra 2010. Tomo Vidic, eden njegovih prvih bralcev pa tudi recenzentov, je v začetku oktobra 2010 v Primorskih novicah naklado 1500 izvodov ocenil kot drzno (vendar le na prvi pogled). Imel je prav, romani slovenskih pisateljev in pisateljic izhajajo v zelo skromnih nakladah, v nekaj sto izvodih, pa še teh ni lahko prodati. A prav je imel tudi v tem, da »v tej drznosti ni nobenega tveganja« – prvi natis romana je bil namreč razprodan v treh mesecih, na prvi pogled drzni pa so bili tudi vsi nadaljnji natisi, tako da je bilo v petih letih po izidu prodanih že blizu 10 tisoč izvodov.
Jančarjev roman je leta 2011 prejel Delovo nagrado Kresnik in bil izbran za tekmovanje srednješolcev v znanju slovenščine za Cankarjevo priznanje. Drugih priznanj v domovini – razen odličnega sprejema pri kritikih in bralcih – žal ni bilo mogoče pričakovati, so pa začeli drug za drugim izhajati prevodi v druge jezike. Najbolj so pohiteli na Hrvaškem, kjer je roman izšel že leta 2012 (Noćas sam je vidio). Do konca leta 2015 je izšlo kar enajst prevodov, po hrvaškem še bolgarski (Tazi noš ja vidjah, 2013), ruski (Etoj noč'ju ja ee videl, 2013), francoski (Cette nuit, je l’ai vue, 2014), poljski (Widziałem ją tej nocy, 2014), romunski (Azi-noapte am văzut-o, 2014), makedonski (Taa nok ja vidov nea, 2014), srbski (Te noći sam je video, 2015), finski (Sinä yönä näin hänet, 2015), nemški (Die Nacht, als ich sie sah, 2015) in italijanski (Stanotte l'ho vista, 2015).

objavljeno v rubriki: Izšlo je

24.12.2015

Kaj pripelje povsem običajnega človeka do tega, da se v njem prebudi ne le morilec, ampak celo samomorilski terorist »

V luči vojne na Bližnjem vzhodu in terorističnih napadov v Evropi so Bagdadske sirene danes nemara še bolj aktualna knjiga, kot je bila ob izidu leta 2006 v Franciji, kamor se je na začetku tretjega tisočletja iz Alžirije preselil njen avtor Yasmina Khadra. Roman odpira pogled »druge strani«, ki mu zaradi razvoja dogodkov danes vse težje prisluhnemo, zato se zdi še posebej dragocen. Kaj pripelje povsem običajnega človeka do tega, da se v njem prebudi ne le morilec, ampak celo samomorilski terorist, je verjetno vprašanje za psihologe, sociologe in filozofe, vendar obenj zadene tudi povsem običajni smrtnik. Nanj Yasmina Khadra odgovarja po svoje, z zgodbo mladega iraškega beduina, ki mu je namenjena prav takšna zla usoda, spremljamo pa jo neposredno, skozi njegove oči.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

24.12.2015

Kdor obsoja Leonidasa, ne ve, kaj je življenje. – Novo v zbirki Nostalgija  »

Novela Bledomodra ženska pisava (Eine blaßblaue Frauenschrift, 1941) avstrijskega pisatelja Franza Werfla je izšla v Argentini, napisana pa je bila v hotelu Vatican v Lurdu, kamor je Werfel pribežal z ženo Almo Mahler. V ospredju »zamotane zgodbe nekega zakona« je ljubezenski trikotnik med Leonidasom Tachezyjem, avstrijskim uradnikom na visokem položaju, njegovo mlajšo ženo, Amelie Paradini, navajeno visokega življenjskega standarda, in judinjo Vero Wormser iz njegove daljne preteklosti, v katero se je zaljubil pri štirinajstih. Če nekoliko pobliže pogledamo delček Werflovega življenja, je v zgodbi na neki način predelal in reflektiral osebno izkušnjo, kot piše Kristina Jurkovič v spremni besedi: »V času, ko sta se spoznala in začela razmerje (1917), je bila Alma poročena z arhitektom Walterjem Gropiusom, ki je bil takrat na fronti, Werfel pa je prijateljeval z medicinsko sestro Gertrudo Spick, torej nekaj Leonidasa je že bilo v njem.«
Kristina Jurkovič se sprašuje tudi: »Le kdo že kdaj ni bil v koži Leonidasa Tachezyja?« Ga lahko obsojamo ali se mu postavljamo v bran? Ta in še mnoga vprašanja ostajajo po branju novele Bledomodra ženska pisava, kajti Werfel nam v zelo prodornem pripovednem tonu, z nevsiljivimi, a globoki uvidi izriše psihogram v človeški velikosti.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

18.12.2015

Življenje žensk se ni kaj prida spremenilo, pa naj še tako govorimo o feminizmu in emancipaciji »

Romanopisec George Gissing je zapisal, »da edine dobre biografije najdemo v romanih«, o čemer je bila prepričana tudi ameriško-kanadska pisateljica Carol Shields (1935–2003). Čeprav se leta 1999 ni mogla upreti uredniškemu povabilu, da za zbirko Penguine Lives (zanjo so kratke biografije o pisateljih napisali večinoma drugi pisatelji, in ne poklicni biografi) obdela življenje tako ljube ji pisateljice Jane Austen, ji je šlo delo težko od rok. Ne samo, da so ji malo pred tem odkrili agresivnega, neozdravljivega raka dojk (za rakom dojk je domnevno umrla tudi Austenova), ampak se ji je zdelo sestavljanje dejstev, kjer se ni mogla poigravati z lastnim slogom in domišljijo, preveč dolgočasno. Pa vendar se je biografije lotila po svoje in iz že tolikokrat obdelanega gradiva izluščila nekaj zanimivih vprašanj. Prvo od njih je gotovo o vlogi spomina v leposlovju. Kaj je res in kaj izmišljeno? Do kod je napisano še avtobiografija in od kod roman? Je pisanje Jane Austen le reportaža o družbi določene preteklosti ali modro raziskovanje človeške narave, podkrepljeno z lastnimi izkušnjami, zapažanji in hrepenenji?

objavljeno v rubriki: Izšlo je

21.11.2015

Jeremy Rifkin: napoved pravične družbe, kulture souporabe in okoljske zdržnosti »

V naši sodobni stvarnosti je to sicer dokaj težko, a vseeno si zamislimo svet, v katerem so temeljne medčloveške krivice odpravljene, osnovne ekonomske potrebe ljudi zadovoljene, človeštvo pa živi v sonaravni skladnosti s svojim okoljem. Da naloga ne bi bila pretežka, nam lahko pomaga ameriški ekonomist Jeremy Rifkin, čigar najnovejša knjiga Družba ničelnih mejnih stroškov je pravkar izšla.
V tej knjigi nam avtor s filigransko natančnostjo, izčrpno in sistematično po področjih našteva spremembe, ki bodo doletele našo vsakdanjo življenjsko stvarnost po dokončni uveljavitvi interneta stvari kot sinteze sedanjih komunikacijskega, energetskega in logističnega interneta v mogočno, enotno svetovno omrežje.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

20.11.2015

Bog, podari mi pogum, da spremenim, kar lahko – drugi del trilogije Sanje Rozman govori o psihoterapiji in okrevanju od posledic travme  »

Kaj je travma? Huda poškodba? Huda nesreča? Naravna katastrofa? Vojna? Da, vse to so travme, a le tiste najbolj znane. O katerih se javno na vso moč in na ves glas govori. Obstaja pa še orjaško polje manj vidnih, predvsem pa neprimerljivo manj slišnih travm, ki se porajajo v okviru medčloveških odnosov ali – drugače rečeno – za štirimi stenami, v okrilju (svete in nedotakljive) družine. O teh travmah se je dolgo strogo molčalo – in še danes so močno prikrite. Deklica, ki se reže, da bi zadušila neznosno bolečino, stisko in tesnobo ob tem, da jo oče nenehno spolno zlorablja, očitno po današnjih družbenih merilih (še) ni »material za naslovnico«. V šolah otroke učimo o varnosti v prometu, celo pouk o varnosti na internetu končno kaplja v šolske učilnice; in seveda o osnovah varne spolnosti (kondom). A promet, internet in kondom so sodobne »iznajdbe« oziroma pojavi. Kakršno koli nasilje v družini pa je, nasprotno, staro verjetno toliko kot sodobni človek sam. Pa vendar – kljub nekaterim pobudam, kot je telefon TOM – v šolah, ki so vrsto let otrokov drugi dom in kraj, kjer poleg doma preživlja največ svojega časa, ne obstaja predmet »družinsko nasilje« ali kaj podobnega. Ker je to še vedno nedotakljivo. Ker je to, kar se dogaja za zaprtimi vrati stanovanja in hiše, zasebna stvar in se nas ne tiče.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

12.11.2015

Svet ima tisoč obrazov, in večinoma so odvisni od tega, kakšen in kdo si, ko vstopiš vanj – Okrutni svet »

Svet ima tisoč obrazov, in večinoma so odvisni od tega, kakšen in kdo si, ko vstopiš vanj. Portoriški pisatelj Luis Negrón nam ga v »kratki zbirki kratkih zgodb« Okrutni svet predstavi skozi oči gejev v Santurceju, primestju San Juana. V začetnih zgodbah – tako se zdi – avtor bralca najprej uvede »v dušo in telo« gejev, ki so seveda – te duše in telesa – prav take kot kogar koli drugega. Nezapisano, celo med vrsticami neulovljivo, pa vendarle pri vse več ljudeh ozavesteno je namreč dejstvo, da človeka pač ne definira niti njegov spol niti njegova spolna usmerjenost. Junaki Negrónovih zgodb ljubijo, (po)želijo, sanjarijo, upajo, se iščejo, iščejo zase boljši svet, sprejemajo nenadne, impulzivne, pa tudi premišljene in tehtne odločitve – kot vsakdo, ki je kdaj pomočil prst na nogi v valove življenja. Zaletavi so in strastni, a tudi umirjeni – vendar nikoli vdani v usodo, čeprav avtor okoli njih izriše nič kaj zavidljivo okolje revščine, predsodkov, bolezni ali česa tretjega.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

06.11.2015

Kruh, pogače in sladice, deseta kuharska knjiga priznane raziskovalke tradicionalne kuhinje Marije Fras »

Marija Fras, upokojena učiteljica gospodinjstva in kemije, že poldrugo desetletje spremlja in raziskuje kulinariko Prlekov, Prekmurcev in Porabcev ter skrbno beleži, kako se tradicionalna kuhinja ohranja v sodobnem času. V knjigi Kruh, pogače in sladice, svoji deseti kuharski knjigi, se je posvetila pripravi kruha, kvašenih pogač in jedi iz vlečenega ter biskvitnega testa. V priročniku boste našli skoraj 200 receptov, ki so ji jih zaupale gospodinje in so pripravljene s pridihom sodobnosti. To je tudi največji čar zapisanih receptov, saj upoštevajo sodobna kulinarična dognanja in hkrati ohranjajo vez s tradicijo.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

30.10.2015

Pri Modrijanu je izšel že osmi izletniški vodnik Željka Kozinca – Loške poti »

Izšel je nov izletniški vodnik Željka Kozinca, že osmi po vrsti! Namenjen je Škofji Loki in njenemu širšemu naravnemu, gravitacijskemu in tudi izletniškemu zaledju. Avtor je v vodniku Loške poti združil 50 izletov po znanih in manj znanih delih predalpskih hribovij v porečju obeh Sor, pri čemer je včasih pokukal tudi nekoliko čez meje pokrajin, ki jih domačini in tudi širša javnost poznajo kot Selško in Poljansko dolino ter Žirovsko. Posebno mesto v vodniku seveda zavzema sama Škofja Loka kot eden največjih slovenskih kulturnozgodovinskih biserov. Na številnih izletih nas »spremlja« tudi »domačin« iz Poljanske doline, znani pisatelj Ivan Tavčar. Idilika narave in dramatika zgodovine iz njegovih loških povesti se namreč kakor nekakšna rdeča nit vpletata v številne izlete in na ta način dajeta zadnjemu Kozinčevemu vodniku prav poseben literarni pečat.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

28.10.2015

Igre brez meja – obetajo, da nemara tudi kaj premaknejo; ko jih prebereš, ne moreš več zamahniti z roko »

Leta 2009 je takratni italijanski notranji minister Roberto Maroni zagotovil, da bo Lampedusa še istega leta ponovno dobila status »enega najlepših mediteranskih otokov«, saj naj bi Italija učinkovito zajezila nezakonito priseljevanje – pribežnike bo nemudoma začela pošiljati nazaj v njihovo domovino. Konec leta 2013 je svet obkrožil posnetek prosilcev za azil na Lampedusi, ki so se morali kljub zimskim temperaturam sleči do golega, nato pa so jih javno spirali z vodo. Aprila 2015 je ob obali Libije na poti proti italijanski obali potonil čoln z okoli 700 begunci, le malo se jih je rešilo; ocenjujejo, da je v prvi tretjini leta na tej morski poti umrlo že okoli 1500 ljudi.
Migrantska kriza v Sredozemlju traja približno deset let, kar se ob aktualnih dogodkih, zdaj ko so pljusknili tudi v Slovenijo, zdi skorajda nepredstavljivo. Ko je Andrej E. Skubic pisal Igre brez meja, ni mogel vedeti, kakšne razsežnosti bo ta nevralgična točka sodobne Evrope dobila ob izidu njegovega novega dela.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

Vaša košarica


Vaša košarica je prazna.