Izšlo je

Razvrsti po: datumu objave abecedi

06.11.2015

Kruh, pogače in sladice, deseta kuharska knjiga priznane raziskovalke tradicionalne kuhinje Marije Fras »

Marija Fras, upokojena učiteljica gospodinjstva in kemije, že poldrugo desetletje spremlja in raziskuje kulinariko Prlekov, Prekmurcev in Porabcev ter skrbno beleži, kako se tradicionalna kuhinja ohranja v sodobnem času. V knjigi Kruh, pogače in sladice, svoji deseti kuharski knjigi, se je posvetila pripravi kruha, kvašenih pogač in jedi iz vlečenega ter biskvitnega testa. V priročniku boste našli skoraj 200 receptov, ki so ji jih zaupale gospodinje in so pripravljene s pridihom sodobnosti. To je tudi največji čar zapisanih receptov, saj upoštevajo sodobna kulinarična dognanja in hkrati ohranjajo vez s tradicijo.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

30.10.2015

Pri Modrijanu je izšel že osmi izletniški vodnik Željka Kozinca – Loške poti »

Izšel je nov izletniški vodnik Željka Kozinca, že osmi po vrsti! Namenjen je Škofji Loki in njenemu širšemu naravnemu, gravitacijskemu in tudi izletniškemu zaledju. Avtor je v vodniku Loške poti združil 50 izletov po znanih in manj znanih delih predalpskih hribovij v porečju obeh Sor, pri čemer je včasih pokukal tudi nekoliko čez meje pokrajin, ki jih domačini in tudi širša javnost poznajo kot Selško in Poljansko dolino ter Žirovsko. Posebno mesto v vodniku seveda zavzema sama Škofja Loka kot eden največjih slovenskih kulturnozgodovinskih biserov. Na številnih izletih nas »spremlja« tudi »domačin« iz Poljanske doline, znani pisatelj Ivan Tavčar. Idilika narave in dramatika zgodovine iz njegovih loških povesti se namreč kakor nekakšna rdeča nit vpletata v številne izlete in na ta način dajeta zadnjemu Kozinčevemu vodniku prav poseben literarni pečat.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

28.10.2015

Igre brez meja – obetajo, da nemara tudi kaj premaknejo; ko jih prebereš, ne moreš več zamahniti z roko »

Leta 2009 je takratni italijanski notranji minister Roberto Maroni zagotovil, da bo Lampedusa še istega leta ponovno dobila status »enega najlepših mediteranskih otokov«, saj naj bi Italija učinkovito zajezila nezakonito priseljevanje – pribežnike bo nemudoma začela pošiljati nazaj v njihovo domovino. Konec leta 2013 je svet obkrožil posnetek prosilcev za azil na Lampedusi, ki so se morali kljub zimskim temperaturam sleči do golega, nato pa so jih javno spirali z vodo. Aprila 2015 je ob obali Libije na poti proti italijanski obali potonil čoln z okoli 700 begunci, le malo se jih je rešilo; ocenjujejo, da je v prvi tretjini leta na tej morski poti umrlo že okoli 1500 ljudi.
Migrantska kriza v Sredozemlju traja približno deset let, kar se ob aktualnih dogodkih, zdaj ko so pljusknili tudi v Slovenijo, zdi skorajda nepredstavljivo. Ko je Andrej E. Skubic pisal Igre brez meja, ni mogel vedeti, kakšne razsežnosti bo ta nevralgična točka sodobne Evrope dobila ob izidu njegovega novega dela.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

28.10.2015

Newtonovo pismo – vrhunsko literarno delo, obenem pa svojevrstna bralna avantura, ki jo velja doživeti »

Poznate irskega igralca Gabriela Byrna? Blestel je v vrsti imenitnih filmov – najbolj smo si ga zapomnili po vlogi v filmu Osumljenih pet (1995) –, lani pa je zaslovel kot dublinski patolog Quirke v istoimenski televizijski seriji v treh delih. Serija je bila posneta po knjižnih predlogah Benjamina Blacka. Nikoli slišali zanj?
Benjamin Black je psevdonim slavnega irskega pisatelja Johna Banvilla. »Upam, da so moje knjige Benjamina Blacka zmagoslavje poguma in spontanosti,« je, kot so zapisali v Guardianu, povedal Banville, »medtem ko Banville dolga leta tiho gnete stvari na dnu, v temi, ker upa, da bo navsezadnje prišel do nekakšne svetlobe.«

Koliko se je samemu Banvillu uspelo prebiti do svetlobe, težko rečemo, zagotovo pa je svetloba izdatno obsijala številna Banvillova dela, saj se le redki avtorji ponašajo s toliko uglednimi literarnimi nagradami, velja pa tudi za enega izmed »dežurnih« favoritov za Nobelovo nagrado.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

28.10.2015

Ples francoske predvojne pisateljice Irène Némirovsky – Lov na izmuzljivo srečo »

Da je pehanje za srečo staro toliko kot človeštvo, ni nič novega. Niti to ne, da ljudje ubirajo najrazličnejša pota pri njenem iskanju. Maloštevilni so tisti srečneži, ki svojo fortuno sprejmejo v srce in lahko dolgo uživajo v njeni plemenitosti. Mnogim se namreč ›od višine zvrti‹ in v svojem nenadno vzniklem napuhu ne poznajo zavor. Eno od takih zgodb prinaša novela francoske predvojne pisateljice Irène Némirovsky (1903–1942) Ples, ki je pravkar izšla v knjižni zbirki Svila.
Ta novela je kmalu po izidu doživela tolikšno popularnost, da je bil po njej že leta 1930 posnet film z istim naslovom (Le Bal/Der Ball). Govori o pariški družini judovskega bankirja Kampfa, ki mu sredi dvajsetih let 20. stoletja po dolgoletnem zagrizenem prizadevanju končno pade sekira v med in obogati. Selitev iz tesnega stanovanjca v razkošno meščansko hišo seveda ne zadošča, zato zakonca Kampf skleneta vsej vesoljni pariški prominenci razkazati svoje še čisto sveže, bleščeče perje. Kako drugače kot z organizacijo bahavo razkošnega plesa! Na ta veličastni družbeni dogodek povabita množico bogatašev, povzpetnikov in snobov – druščino, v katero bi bila z največjim veseljem rada končno sprejeta.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

28.10.2015

Gospa Marta Oulie Sigrid Undset – Nezvestoba kot nerešljiv labirint duše »

Čeprav imajo ponekod s tem še rahle težave, pa smo pri Modrijanu v zadnjem času kar lepo poskrbeli za ›žensko kvoto‹ … pri nobelovkah. V začetku oktobra smo med slavne pospremili ›svojo‹ belorusko avtorico Svetlano Aleksijevič, mesec dni kasneje pa ponovno predstavljamo Nobelovo nagrajenko za književnost, tokrat tisto iz leta 1928 – norveško pisateljico Sigrid Undset (1882–1949).
V knjižni zbirki Svila je pravkar izšel prevod njenega prvega romana Gospa Marta Oulie (Fru Marta Oulie, 1907). To je kratek roman v obliki dnevnika, ki ga piše razočarana, obupana in v zakonu nesrečna ženska. Tej nesreči je že skušala ubežati, in sicer s tem, kar pove v prvem stavku romana: »Svojemu možu sem bila nezvesta.« Kar pa bi lahko bil konec ali posledica zakonske nesloge, je tukaj postalo šele njen izvir. Dnevniški zapisi namreč razgaljajo vse globljo nesrečo in brezizhodnost, v katero je prešuštnico pahnilo njeno dejanje. In čeprav se s kasnejšo moževo smrtjo pokaže celo nekaj takega kot možna rešitev, je za to že davno prepozno. Psihološki razkroj osebnosti stopa pred bralca kot neprizanesljiva samoanaliza, razgaljenje človeških najintimnejših želja in strahov je dokončno.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

17.10.2015

Naj se mit o Édith Piaf otrese mistifikacij in druge navlake in zažari še veličastneje in bolj živo kot kadarkoli »

Svojega življenja ne ločujete od svojih šansonov ...
Ne, mislim, da je to celota. To potrebujem. To je ventil, tako se spet najdem, nekateri se razjočejo, jaz pa se poberem s petjem.
Kaj bi se zgodilo, če bi morali nehati?
Izrekla bom zelo strašno besedo ... ampak mislim, da bi se ubila ...

Izid knjige Piaf, francoski mit malo pred stoletnico rojstva Édith Piaf domala sovpada z dvainpetdesetletnico njene smrti (10. oktobra 1963 – uradno je obveljal datum 11. oktober, a to je bila Édithina poslednja prevara: želela si je počivati na pokopališču Père-Lachaise, zato so jo domači na skrivaj prepeljali z juga Francije v Pariz in ob pomoči zdravnika preslepili javnost, češ da je umrla tam, v svoji postelji) – o kateri, kot pravi avtor, mislimo, da vemo vse. »Legenda« pariškega vrabčka namreč že pol stoletja polni knjige (samo v francoščini jih je več kot štirideset) in filme, dokumentarne in umetniške, ki vsi po vrsti idealizirajo njeno podobo in burijo čustva gledalcev z zgodbami o nesrečnem otroštvu, o slepoti, o neponovljivi ljubezni do moškega njenega življenja … »V nasprotju s temi prekipevajočimi zgodbami, ki so pogosto fragmentarne, ker dajejo prednost zumu pred panoramskim pogledom, smo tu skušali celostno zajeti in obnoviti življenje in kariero Édith Piaf, popraviti nekaj stvari in jo postaviti na pravo mesto, seveda na vrh, pa tudi v nekaj brezen,« pravi Robert Belleret.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

15.10.2015

Parlamenta ne vidimo več zgolj kot zakonodajalca, vse bolj vidimo teater, ki hkrati izobražuje in zabava in ki je pod lupo javnosti »

Ko je češki filozof in državnik T. G. Masaryk v letih pred prvo svetovno vojno razvijal svojo idejo demokracije, je vse misli povzel v znamenit, a zares pogosto napačno doumljen stavek: »Demokracija, to je diskusija«. S tem je želel povedati, da demokracija ni zgolj formalna, zaobjeta v splošni in enaki volilni pravici, temveč veliko več. Demokracija je način družbene komunikacije, ki ne velja le v političnem, marveč tudi v vsakodnevnem življenju. Toda Masaryk se je hkrati zavedal, da demokracija ni samoumevna in da za svoj obstoj potrebuje dokaj zahteven pogoj – tolerantno družbo. Če tega ni, kulturnega dialoga pač ni mogoče voditi.
Parlament ni le osrednje predstavniško in zakonodajno telo v državi s sistemom parlamentarne demokracije, temveč tudi in zlasti izrazito politična institucija. Hkrati je stičišče političnih konceptov, strinjanj in nestrinjanj, zrcalo vsega, kar ljudje razumemo pod pojmom politika. Pisanje zgodovine parlamenta je v prvi vrsti pisanje o politiki, pisanje o zgodovini politike pa je pisanje o zgodovini moči. Toda zgodovina moči ni več le zgodovina dvignjenih rok ob glasovanju, marveč bolj in bolj spopad različnih praks, načinov, mentalitet. In to je tudi v ospredju knjige Izza parlamenta, ki jo je napisal dr. Jure Gašparič.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

12.10.2015

Pripoved o profesorju Hilariju Tofanu in kulturnozgodovinski prerez Maribora v dvajsetih letih 20. stoletja »

Evropo vznemirjajo begunci. Se bodo vključili v novo kulturno okolje ali bo njihova spodletela integracija preoblikovala Evropo? Premorejo evropski voditelji dovolj bistrega uma za zmago razuma ali pa bo strah pred neznanim še enkrat uničujoče mobiliziral množice? S podobnimi vprašanji so se ukvarjali sodobniki ob koncu prve svetovne vojne, ko je razpad dveh velikih imperijev – ruskega in avstro-ogrskega – povzročil velikanske premike prebivalstva. Med njimi so bili ruski emigranti, ki so se umaknili v Kraljevino SHS pred boljševiki. Delček njihovega življenja na slovenskih tleh v osrčju Prlekije osvetljuje knjiga Ruski diptih, ki jo je zgodovinarka dr. Mateja Ratej objavila leta 2014.

Med tistimi, ki jim je spodrezal korenine razpad Avstro-Ogrske, pa sta bila zakonca Hilarij in Konstanca Tofan iz Bukovine, ki sta dvajseta leta 20. stoletja preživela v Mariboru. Hilarij, profesor zgodovine in geografije, je leta 1919 dobil službo na mariborski realni gimnaziji v Mariboru, saj so morali mesto po prevratu zapustiti številni nemštvu privrženi javni uslužbenci.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

19.09.2015

V zbirki Bralec izšli Glasovi, nova zbirka kratkih zgodb Mirane Likar »

Čudežna juha, ki je leta 2006 zmagala na natečaju Delove priloge Ona, je ena prvih zgodb, ki jih je napisala Mirana Likar. Pisateljica je postala skoraj čez noč prepoznaven glas sodobne slovenske literature in se s prvencem, zbirko Sobotne zgodbe (2009), kar dvakrat uvrstila med finaliste Dnevnikove nagrade Fabula. Tri leta pozneje je objavila novo zbirko zgodb (Sedem besed) in še naprej sodelovala na različnih natečajih, na katerih je tudi zmagovala, nazadnje na letošnjem mednarodnem natečaju Lapis Histriae.
Izid Miranine knjige je torej dogodek, ki ga z zanimanjem pričakujemo, in tokrat so minila spet tri leta, da smo ga dočakali: njena tretja zbirka zgodb, Glasovi, je tu.

objavljeno v rubriki: Izšlo je