Novica

Slovenska dramatizacija romana Kinderland moldavske pisateljice Liliane Corobca na odru Mestnega gledališča ljubljanskega

05.03.2017

Si lahko romanopisec želi več kot hvaležne bralce? Lahko. Gledalce. A le redki imajo to srečo, da bi svoj roman videli na odru ali filmskem platnu, da bi bili deležni ne le njegove recepcije pri bralcih in literarnih kritikih, temveč tudi pri režiserjih, scenaristih, kostumografih, scenografih, igralcih in nazadnje pri gledalcih.
V zbirki Bralec je izšlo veliko romanov, ki so dobili tudi filmsko upodobitev – nekateri že pred izidom, drugi pozneje –, precej manj pa je takih, ki so našli pot na gledališki oder. Norveška pisateljica Kjersti Annesdatter Skomsvold je sama pripravila dramatizacijo svojega romana Hitreje ko grem, manj me je in leta 2014 ga je uprizorilo Narodno gledališče v Oslu. Letos bo Zagrebško gledališče mladih (Zagrebačko kazalište mladih) uprizorilo dramatizacijo romana Črna mati zemla hrvaškega pisatelja Kristiana Novaka. Tu in tam pa kak roman zaživi tudi na slovenskem odru. Lani, denimo, smo si lahko ogledali predstavo Brezmadežna po romanu Marijin testament irskega pisatelja Colma Tóibína. (Med snovanjem predstave je režiser Tomaž Pandur umrl in na oder mariborske Drame je roman postavila njegova sestra Livia Pandur.)

Te dni na oder Mestnega gledališča ljubljanskega (MGL) prihaja Kinderland, dramatizacija romana moldavske pisateljice Liliane Corobca. Corobca slovenskim bralcem ne bi smela biti neznana, leta 2014 je bila namreč gostja Mednarodnega festivala Vilenica, in to ena najbolj opaženih, saj je s festivala odnesla kristal Vilenice. Žirijo je prepričala z odlomkom iz romana Kinderland, ki ga je za festival prevedel pesnik in prevajalec Aleš Mustar. Mustar je pozneje prevedel cel roman, poleti 2015 smo ga izdali v zbirki Bralec.
»Odrska priredba romana,« so zapisali na spletni strani MGL, »stavi na igriv in odrsko poraben dogajalni okvir. V življenje Cristine in njenih bratcev, osemletnega Dana in štiriletnega Marcela, namreč vstopamo skozi igro iz naslova romana, ki v gledališkem kontekstu dobi povsem nove razsežnosti. /.../ Dramatizacija sledi toku romana, vendar njegova poglavja zgošča in prepleta, jih prevaja v dialog in prilagaja pravilom igre v igri. Na ta način vzpostavi zanimivo odrsko zgodbo o treh otrocih, ki v vlogah odraslih delijo vsakdanje radosti in skrbi, skrbijo drug za drugega, premoščajo pasti odraščanja in hrepenijo po vrnitvi svojih staršev.« Avtor dramatizacije je Andrej Jaklič, režiser pa Daniel Day Škufca. Kinderland bo premierno uprizorjen 8. marca 2017, za dan žena.

objavljeno v rubriki: Bralec

Sorodne novice

na vrh strani

08.06.2016

Črna mati zemla Kristiana Novaka na seznamu neželenih v šolski lektiri mladih Hrvatov »

Sliši se tako znano: »U ime obitelji« – V imenu družine. Sredi aprila smo na Modrijanovi FB strani objavili povezavo do članka na hrvaškem tportalu Novi seznam lektire razdelil profesorje – od navdušenja do zgražanja in pripisali: »Kar ni mogoče pri nas, je mogoče pri sosedih.«. Nacionalni kurikulum za predmet hrvaški jezik je namreč na seznam knjig za osemnajstletnike uvrstil tudi roman Črna mati zemla pisatelja Kristiana Novaka (maja je gostoval v Ljubljani), ki smo ga v prevodu izdali pri Modrijanu, tisto »kar je mogoče« pa seveda ni imelo prav nobene povezave s tem, o čemer pišemo v nadaljevanju. Novi seznam nas je pač navdušil, na njem je veliko avtoric in videti je tudi, da so Hrvati, v nasprotju z nami, celo opazili, da je zadnjih 30, 40 let izšlo veliko odličnih knjig in da jih je veliko primernih tudi za branje v šolah. Vendar je nekdo pod objavo pritisnil samo »ha ha« ... Le kaj je imel v mislih?

Pogrom proti knjigam, ki jih strokovnjaki izberejo za obvezno branje, in medijski linč njihovih avtorjev, kar se zdaj dogaja pri sosedih – sporni niso le Hrvati Kristian Novak, Silvija Šesto, Zoran Ferić, Dubravka Ugrešić in Slavenka Drakulić, ampak tudi tuji avtorji, kot so Haruki Murakami, Patrick Süskind in Marquerite Duras –, smo že večkrat doživeli tudi pri nas.

objavljeno v rubriki: Bralec

06.06.2016

Joyce Carol Oates – njene teme niso lahke, vedno je v njih kritika družbe, oblasti, človeških slabosti »

»Koža pisatelja, ki je izdal toliko knjig kot jaz, mora biti debela kot nosorogova, a pod njo še vedno biva kot metuljček krhek in upajoč duh.« Tako je tvitnila danes oseminsedemdesetletna ameriška pisateljica Joyce Carol Oates in v enem stavku povzela bistvo svojega osupljivega opusa.
Kariera dekleta z revnega podeželja na severu države New York se je začela zelo zgodaj: nadarjenost in veselje do pisanja je pokazala že v osnovni šoli in od takrat, ko ji je babica pri štirinajstih letih podarila prvi pisalni stroj, ni odnehala. Bila je izjemno uspešna študentka in prav kmalu zatem profesorica na več univerzah (najdlje na Princetonu), mentorica mnogim mladim literatom, urednica, kritičarka … ob vsem tem pa pisala in pisala in pisala, po dve do tri knjige na leto.

objavljeno v rubriki: Bralec

04.06.2016

Soba 2 – pretanjeno izpisan »ženski« roman, ki neposredno, pa vendar z izjemno rahločutnostjo izrazi različne plasti ženske duše »

Julie Bonnie (tudi Julie B. Bonnie) je francoska pevka, kitaristka, violinistka in plesalka, od leta 2013 pa tudi pisateljica: tega leta je izšel njen romaneskni prvenec Soba 2 (Chambre 2), pozneje je napisala še tri romane. V zadnjem, s tematsko nedvoumnim naslovom Mon amour,, se posveča različnim oblikam ljubezni, s čimer ni presenetila, saj se je že v Sobi 2 razkrila kot izjemno senzibilna osebnost, globoko dovzetna za vse odtenke odnosov z drugimi, ki se jim predaja scela in jo tako tudi kar najgloblje prizadevajo. Plemenita ženska pisava v najboljšem pomenu z izrazito avtobiografsko podlago. Julie Bonnie je namreč že pri štirinajstih prestopila tradicionalne okvire najstniškega življenja, ki so ji bili namenjeni in sta jih pričakovali tako njena družina (starša učitelja) in širša okolica. Tako se tudi Béatrice, junakinja Sobe 2, kot najstnica prepusti svoji ljubezni, mlademu nemškemu violinistu Gaborju, in se z njegovo skupino odpravi na večletno glasbeno turnejo.

objavljeno v rubriki: Bralec

17.05.2016

Kristian Novak, Kruno Lokotar in Đurđa Strsoglavec – 23. maja v Klubu Cankarjevega doma v Ljubljani »

Črna mati zemla, roman hrvaškega pisatelja in jezikoslovca Kristiana Novaka, velja na Hrvaškem za pravo senzacijo, saj je na tamkajšnji literarni zemljevid vpisal novo področje: Medžimurje. Gre za literarno krajino, ki slovenskemu bralcu ni neznana, saj ga Novak v kombinaciji napete srhljivke, krimiča in psihološkega romana popelje med panonske meglice, k mistični Muri, in murskim deklicam, ki vabijo v svojo fatalno družbo. Novak se pri tem oddalji od »doma prevladujočega ravničarskega patosa«, kot je v Mladini zapisal Matej Bogataj, saj se bolj kot romantiziranju krotke skupnosti posveti njenim temnim platem, pri čemer je še »duhovit in posmehljiv«.
Črna mati zemla v glavno vlogo postavi otroškega junaka, ki se sooča s travmo očetove smrti, svoje dojemanje stvarnosti pa tesno poveže z medžimurskimi legendami. Ko se v vasi odvije veriga nepojasnjenih samomorov, se pokaže, da tudi odrasli najdejo zatočišče v nadnaravnem, lastno vest pa radi lajšajo z iskanjem grešnega kozla. Celotno pripoved zaokroži zavedanje o krhkem in varljivem spominu, ki si dogodke vedno prilagaja po svoje.

objavljeno v rubriki: Bralec

01.05.2016

Bonsaj Alejandra Zambre – najboljši roman leta 2006 po izboru čilskih literarnih kritikov »

Čile je tista zelo razpotegnjena država v Južni Ameriki, ki jo z zahoda obliva Tihi ocean, na vzhodu pa meji na Argentino in Bolivijo in na severu na Peru. Ob omembi Čila marsikdo najprej pomisli na diktatorja Pinocheta pa na pogoste potrese, denimo na tistega leta 2010 in še posebno na potres februarja 1960 (Valdivia), ki velja še danes za najmočnejšega med vsemi, kar jih je zabeležila zgodovina.
Nekateri pa pomislimo na literaturo. Čilska zavzema med književnostmi Južne Amerike zelo posebno mesto. Nobelovo nagrado sta prejela kar dva Čilenca – Gabriela Mistral (1945) in Pablo Neruda (1971); nikoli je ni dobil ne Argentinec in ne Brazilec. Nobelovca – oba pesnika – sta čilsko literarno umetnost ponesla širom sveta in čilski literati so tudi danes med najbolj prevajanimi južnoameriškimi avtorji, ki ustvarjajo ali so ustvarjali v španščini: Roberto Bolaño, Isabel Allende, Antonio Skármeta, Marcela Serrano (njihove romane beremo tudi v slovenščini), morda pa še bolj slovijo pesniki kot Gonzalo Rojas, Nicanor Parra, Óscar Hahn, Sergio Badilla Castillo ...

Pesnik je tudi Alejandro Zambra (1975), avtor romana Bonsaj, ki je pred kratkim izšel v zbirki Bralec.

objavljeno v rubriki: Bralec

Vaša košarica


Vaša košarica je prazna.