Novica

Simfonija v belem Adriane Lisboa, brazilske »pisateljice za sedanjost in prihodnost« – Bralec 107

10.03.2017

Brazilija je največja južnoameriška država – obsega 8,5 milijona kvadratnih kilometrov, kar je krepko čez 80 odstotkov površine Evrope, prebivalcev pa ima več kot 200 milijonov, kar je več, kot jih ima celotna Rusija. Jezik Brazilcev je portugalščina, in to je morda razlog, da je brazilska književnost pri nas med najmanj znanimi južnoameriškimi književnostmi, kljub temu da spada založništvo v Braziliji med deset najmočnejših na svetu. V slovenskem prevodu izide na leto manj luzofonskih del – knjig, napisanih v portugalščini –, kot je prstov na roki, v statistiki pa so zajeta celo skupaj z deli, prevedenimi iz španščine. Koliko izmed njih je potemtakem brazilskih?
Izbrati najboljše v širnem morju brazilske proze je zato za slovenskega založnika velik izziv. Prvi na seznamu brazilskih pisateljev, ki pride na misel največ bralcem, utegne res biti Paolo Coelho, saj spada med največ prevajane in najbolje prodajane brazilske avtorje, a vrh sodobnega brazilskega romanopisja predstavljajo čisto druga imena: pisatelji, kot so João Gilberto Noll, Milton Hatoum, João Almino, Bernardo Carvalho in Cristóvão Tezza, med pisateljicami pa je najbolj cenjena Adriana Lisboa.

Pri založbi Modrijan smo ta izziv sprejeli že pred leti, ko smo izdali prevoda romanov Bernarda Carvalha (Devet noči) in Cristóvãa Tezze (Večni sin). Tretje ime z gornjega seznama pa je Adriana Lisboa. Napisala je šest romanov, drugi, Simfonija v belem (Sinfonia em branco, 2001), pa je njeno prvo delo, ki je prevedeno v slovenščino. Za roman je leta 2003 prejela nagrado Joséja Saramaga, ki jo vsaki dve leti podeljujejo mladim luzofonskim avtorjem. Saramago, utemeljitelj nagrade in Nobelov nagrajenec, je Lisboo označil kot »pisateljico za sedanjost in prihodnost«, in imel je prav – Saramagovi nagradi se je pozneje pridružila še vrsta drugih nominacij in nagrad. Simfonija v belem je izšla v številnih drugih jezikih, lani tudi v hrvaščini.

Kar na prvih straneh romana Simfonija v belem bralec najprej opazi, je izbrušena pisava z občutkom za vsakovrstne odtenke, detajle in vzgibe, za katero začne slutiti nedoločno breme preteklosti. In res se skozi trezno in zadržano, a tudi precizno in poetično pripoved počasi razkriva zgodba, ki je mračna in brutalna, skrajno intimna in obenem družbeno pereča. V njenem središču so skrivnosti neke družine, nasilje, obdano z molkom, s prepovedjo besede ...

Roman je izšel v zbirki Bralec, prevedla ga je Katja Zakrajšek.

Argentinski režiser Eduardo Montes-Bradley je leta 2012 o pisateljici posnel dokumentarni film Lisboa.
 
objavljeno v rubriki: Bralec

Sorodne novice

na vrh strani

29.03.2013

»Zapišite to knjigo na seznam. Na nakupovalni seznam.« – Erik Fosnes Hansen »

Ocenjevalec je začel pisati sezname. Tudi bralci bi jih morali. Zapišite to knjigo na seznam. Na nakupovalni seznam.

Ocenjevalec ni nihče drug kot popularni norveški pisatelj Erik Fosnes Hansen, avtor romana Psalm na koncu poti, ki smo ga lani, ob stoti obletnici Titanikovega potopa, naposled dobili tudi v slovenskem prevodu. Toda Psalm je bil šele drugi norveški roman, ki je izšel pri naši založbi – naš prvi Norvežan pač za vselej ostaja Erlend Loe z nenavadnim romančkom Tihi dnevi v Mixing Partu.
Pisatelja sta vrstnika in poleg let jima je skupno dejstvo, da nista zaslovela s kriminalkami. Bralci, ki norveško književnost spremljajo le po prevodih, utegnejo namreč dobiti vtis, da na severu Evrope pišejo samo kriminalke. Pa ni tako. Pri Modrijanu je pravkar izšel že četrti norveški roman* – Loejev Naiven.Super. – in ni kriminalka.

objavljeno v rubriki: Bralec

20.11.2012

Nekateri pravijo, da je najhuje napisati drugo knjigo – in Golobov Raclette je res hud »

Lastniki so ovce nalašč puščali na milost in nemilost medvedu, ker jim je država za vsako raztrgano ovco plačala višjo odškodnino od nabavne cene ovce. Lastniki ovac so hitro dojeli lepoto vrtoglavih kapitalskih donosov. Ovce o ekonomiji niso imele pojma. Vdano so plačevale krvni davek. Taka je zgodovina. Krvava.

Ko sem prijel v roke t. i. resni časopis, sem opazil, da se je tresavica v dlaneh zaradi visokega odstotka kofeina v telesu končno le pojavila. Pomirjen sem nadaljeval z branjem. Telo je očitno protestiralo zaradi predoziranja poživil, kar obenem pomeni, da je normalno funkcioniralo. Politiki, ekonomisti, moralni teologi in amoralni sociologi so v časopisnih prispevkih pojasnjevali svetu, da smo se znašli sredi velikega sranja. Res je. Tudi Mojzesovo peteroknjižje se začne enako.

Vam to zveni znano? Nekateri se boste morda spomnili knjige SMREKA BUKEV LIPA KRIŽ, odmevnega prvenca Boruta Goloba izpred treh let, od koder je prvi odlomek. Z lahkoto lahko uganete, da je drugega spisal isti avtor, nahaja pa se v njegovem čisto novem delu Raclette.

objavljeno v rubriki: Bralec