Novica

Simfonija v belem Adriane Lisboa, brazilske »pisateljice za sedanjost in prihodnost« – Bralec 107

10.03.2017

Brazilija je največja južnoameriška država – obsega 8,5 milijona kvadratnih kilometrov, kar je krepko čez 80 odstotkov površine Evrope, prebivalcev pa ima več kot 200 milijonov, kar je več, kot jih ima celotna Rusija. Jezik Brazilcev je portugalščina, in to je morda razlog, da je brazilska književnost pri nas med najmanj znanimi južnoameriškimi književnostmi, kljub temu da spada založništvo v Braziliji med deset najmočnejših na svetu. V slovenskem prevodu izide na leto manj luzofonskih del – knjig, napisanih v portugalščini –, kot je prstov na roki, v statistiki pa so zajeta celo skupaj z deli, prevedenimi iz španščine. Koliko izmed njih je potemtakem brazilskih?
Izbrati najboljše v širnem morju brazilske proze je zato za slovenskega založnika velik izziv. Prvi na seznamu brazilskih pisateljev, ki pride na misel največ bralcem, utegne res biti Paolo Coelho, saj spada med največ prevajane in najbolje prodajane brazilske avtorje, a vrh sodobnega brazilskega romanopisja predstavljajo čisto druga imena: pisatelji, kot so João Gilberto Noll, Milton Hatoum, João Almino, Bernardo Carvalho in Cristóvão Tezza, med pisateljicami pa je najbolj cenjena Adriana Lisboa.

Pri založbi Modrijan smo ta izziv sprejeli že pred leti, ko smo izdali prevoda romanov Bernarda Carvalha (Devet noči) in Cristóvãa Tezze (Večni sin). Tretje ime z gornjega seznama pa je Adriana Lisboa. Napisala je šest romanov, drugi, Simfonija v belem (Sinfonia em branco, 2001), pa je njeno prvo delo, ki je prevedeno v slovenščino. Za roman je leta 2003 prejela nagrado Joséja Saramaga, ki jo vsaki dve leti podeljujejo mladim luzofonskim avtorjem. Saramago, utemeljitelj nagrade in Nobelov nagrajenec, je Lisboo označil kot »pisateljico za sedanjost in prihodnost«, in imel je prav – Saramagovi nagradi se je pozneje pridružila še vrsta drugih nominacij in nagrad. Simfonija v belem je izšla v številnih drugih jezikih, lani tudi v hrvaščini.

Kar na prvih straneh romana Simfonija v belem bralec najprej opazi, je izbrušena pisava z občutkom za vsakovrstne odtenke, detajle in vzgibe, za katero začne slutiti nedoločno breme preteklosti. In res se skozi trezno in zadržano, a tudi precizno in poetično pripoved počasi razkriva zgodba, ki je mračna in brutalna, skrajno intimna in obenem družbeno pereča. V njenem središču so skrivnosti neke družine, nasilje, obdano z molkom, s prepovedjo besede ...

Roman je izšel v zbirki Bralec, prevedla ga je Katja Zakrajšek.

Argentinski režiser Eduardo Montes-Bradley je leta 2012 o pisateljici posnel dokumentarni film Lisboa.
 
objavljeno v rubriki: Bralec

Sorodne novice

na vrh strani

10.11.2016

Ljubezen na meji vzdržnosti, a vendar z vsemi potrebnimi občutji pripadnosti, lojalnosti in, naposled, strasti »

»Zakaj ste ga poimenovali Ljubezenski roman? Namigujete, da depresija in pesimistično ozračje na Hrvaškem ubijata sleherno razmerje, sleherno ljubezen?« je kulturna novinarka Nina Ožegović (tportal.hr) vprašala Ivano Sajko kmalu po izidu njenega kratkega romana Ljubezenski roman jeseni 2015. Je naslov dvoumen, zavajajoč? Si lahko roman, ki ga kulturno ministrstvo izbere za enega najboljših v letu in nagradi avtorico, zatem pa se uvrsti še v polfinale za eno najpomembnejših literarnih nagrad v državi, sploh predstavljamo kot »ljubezenski roman«? A Ljubezenski roman to vsekakor je, čeprav je Sajko želela poudariti predvsem socialno-politični vidik, s katerega je mogoče neko ljubezen opazovati in nanjo tudi vplivati. »V primeru družinice, ki jo ta roman obravnava, so bile to tipične razmere prekarcev, v kakršnih živi in se preživlja velik odstotek ne le hrvaških državljanov.

objavljeno v rubriki: Bralec

10.11.2016

Tudi o tako mučni temi, kot je samomor, je mogoče razpravljati odkrito in človeško »

V vseh šolah so nam tako prepričano zatrjevali, da nam je, vsaj odraslim bralcem, že zdavnaj postalo samoumevno: pisatelj in literarni pripovedovalec nikakor nista ena in ista oseba, ne smemo ju enačiti, avtor vedno piše distancirano, in če se nam zdi, da piše dejansko o sebi, to le pomeni, da smo mu naivno nasedli … Kajti dejstva so neizpodbitna, literatura je pa le fikcija.
Švicarski pisatelj Lukas Bärfuss to samoumevnost vseeno nekoliko postavlja na glavo. Potem ko je roman Koala izšel v izvirniku (leta 2014), je v neštetih intervjujih pojasnjeval prav te dileme, to – v tem primeru – nadležno zapovedano dvojnost avtorja in pripovedovalca. On kot pisatelj zares piše o sebi. O sebi in svojih najbližjih. Razlog je seveda v vsebini romana. Ta je (resnično) kopanje za vzroki bratovega samomora.

objavljeno v rubriki: Bralec

10.10.2016

Bralec 101: Mladi volkovi – izjemen debi mladega irskega pisatelja Colina Barretta »

Manjša irska založba Stinging Fly Press izdaja revijo za poezijo in kratko prozo Stinging Fly (kar bi v slovenščino lahko prevedli kot Sitna muha), vsakih pet let organizira prestižno nagrado za kratko zgodbo David Byrne Short Story Award – doslej so bile podeljene šele tri, zadnja je leta 2014 v vrednosti 15.000 evrov romala v roke Anne Enright –, od leta 2005 pa tudi zbirke kratkih zgodb obetavnih irskih pisateljev.
Septembra leta 2013 je pri založbi svoj knjižni prvenec objavil tudi Colin Barrett, ki si verjetno niti v sanjarijah ni zamislil takšnega buma, kot ga je s knjigo povzročil. Začelo se je z dobrimi ocenami, zvrstile so se ugledne nagrade – Rooneyjeva nagrada za irsko literaturo, nagrada časnika Guardian za knjižni prvenec, mednarodna nagrada Franka O'Connorja za kratko zgodbo, ameriška državna nagrada za mlade avtorje (National Book Award 5 Under 35) –, kritiško navdušenje pa kar ni pojenjalo, ocene so knjigo pospremile s pridevki kot »sijajno«, »presenetljivo«, »močno«, »poetično«, pa tudi »samosvoje«, »subverzivno«, »ostro«, »provokativno«.

objavljeno v rubriki: Bralec

23.09.2016

Oblikovalki Rozinovega Zločina in ljubezni se na naslovnici ni zapisalo Zločin in kazen ... »

Pisatelja Romana Rozino je tlačila mora. Ob izidu njegovega romana Zločin in ljubezen objavljamo esej MORA.

***

Tlačila me je mora.

NI BILO nekaj iz arzenala velikih dvomov in še večjih strahov, ki se pisatelju radi postavijo za hrbet (prijazna gesta, pisateljevanje je vendarle samotno delo). Torej, uredniki niso eden za drugim molče odkimavali ali pa prijazno prazno sadili rožice Program je že poln, Zanimivo, ampak … Mimogrede, ni res, kot piše v svetovni uspešnici, Trkajte in se vam bo odprlo, veliko bližje resnici je Cankarjevo hlapca Jerneja neskončno popotovanje od vrat do vrat.

NI BILA pustolovščina, kakršna se zgodi, če površni knjigovez pomeša natisnjene pole Calvinove Če neke zimske noči popotnik s polami Bazakbalove Zunaj naselja Malbork. Prav tako se oblikovalki Rozinovega Zločina in ljubezni na naslovnici ni zapisalo Zločin in kazen, kar bi bila ustrezna kazen za domišljavo šaljenje. Roko na srce, mora ni imela nič z mojim zadnjim romanom, tu ga navajam izključno s propagandističnimi nameni.

objavljeno v rubriki: Bralec

21.09.2016

Takaši Hirajde: Pride mačka na obisk – prvi japonski roman v zbirki Bralec in prva japonska knjiga pri založbi Modrijan »

Če vas kdo vpraša za mnenje o sodobni japonski književnosti, ste najbrž – če je ne spremljate v katerem drugem jeziku ali ne znate japonsko – v precejšnji zadregi. Japonska književnost, tako klasična kakor sodobna, je pri nas slabo poznana in deli usodo še marsikatere druge književnosti, ki jo prevaja en sam ali kvečjemu dva, trije prevajalci. Najbolj znan sodobni norveški pisatelj je zato za slovenske bralce Jo Nesbø, finski Arto Paasilinna, turški Orhan Pamuk, japonski pa – kdo drug kot Haruki Murakami.

V zbirki Bralec je izšel prvi japonski roman, ki je hkrati prva iz japonščine prevedena knjiga pri Modrijanu na sploh. Odločitev, da izberemo prav roman Pride mačka na obisk, ki ga je napisal Takaši Hirajde, japonski pesnik in pisatelj Murakamijevih let, pravzaprav ni bila posebej tvegana.

objavljeno v rubriki: Bralec