Novica

Roman atenske pisateljice Amande Mihalopulu v letu, ko so Atene svetovna prestolnica knjige

25.06.2018

Septembra 2016, le nekaj ur po tistem, ko je tedanja generalna direktorica Unesca Irena Bokova razglasila Atene za svetovno prestolnico knjige 2018, je odjeknila vest, da zapira vrata še zadnja izmed knjigarn Elefterudakis. To je bila največja knjigarna v Grčiji, v osemnadstropni zgradbi na Univerzitetni ulici (Panepistimiu) v Atenah – če ste bili tam od sredine devetdesetih, je niste mogli spregledati – je ponujala več kot 200.000 naslovov, v grščini in drugih jezikih, prirejala je literarne dogodke, seveda je imela tudi kavarnico. Ustanovitelj knjigarne je bil Kostas Elefterudakis, svojo prvo knjigarno je odprl leta 1898 na trgu Sintagma. V zgodnjih šestdesetih letih 20. stoletja se je preselila na Nikisovo ulico, nedaleč od Sintagme, leta 1995 pa na ulico Panepistimiu. Samo v Atenah je bilo še več kot 20 knjigarn Elefterudakis. Družbo je – po 118 letih delovanja – zlomila kriza (’The Age of Discontent’ – Greek publishing through six years of austerity) zdaj družina vodi spletno knjigarno books.gr.

118 let Elefterudakisa, svetovna prestolnica knjige 2018, številka 118 v zbirki Bralec. To je le naključje, ni pa naključje, da je v tem letu, ko so v Atenah »knjige vsepovsod« (βιβλία παντού), izšel roman atenske pisateljice Amande Mihalopulu (naglasite: Mihalopúlu) Zakaj sem ubila najboljšo prijateljico. Naj vas naslov ne preslepi: roman ni ne kriminalka ne srhljivka, in če boste to poletje letovali v Grčiji in obiskali tudi Atene, svetovno prestolnico knjige, ga vzemite s seboj – naj vam krajša čas na plaži, med vožnjo ali po dobri grški večerji – nato pa ga »pozabite« tam in si v kateri izmed atenskih knjigarn – na primer v knjigarni IANOS (Σταδίου) – kupite kakšno drugo knjigo.

Roman Zakaj sem ubila najboljšo prijateljico je prevedla Klarisa Jovanović.

objavljeno v rubriki: Bralec

Sorodne novice

na vrh strani

12.06.2013

Le eden je Simon in Simon smo vsi – ob izidu romana Simonove priče Rudija Podržaja »

Predstavljal si je, da imajo Nebesa ustroj nekakšne biblioteke, pravi v Pesmi o darovih o sebi Jorge Luis Borges, eden izmed najslavnejših književnikov in knjižničarjev na svetu. Knjižnica je bila (vsaj) za Borgesa očitno nekaj nebeškega, če misel obrnemo, in ker so dobri literati praviloma tudi dobri bralci, ne bi presenečalo, če bi med knjižničarji in bibliotekarji našli več pesnikov in pisateljev kot v drugih poklicih. S tovrstno statistiko se bo morda pozabavala kakšna ustrezna strokovna raziskava, če se še ni, ne glede nanjo pa v Sloveniji hitro lahko najdemo nekaj znanih književnikov knjižničarjev, kot so Dane Zajc, Saša Vegri, Boris Jukič, Gorazd Kocijančič, Marjana Moškrič, Lidija Gačnik Gombač ali Marijan Pušavec, pa gotovo še zdaleč nismo našteli vseh. Mednje moramo vsekakor prišteti tudi Rudija Podržaja, ki je pred leti pri Modrijanu objavil roman Angelci padajo gor in pravkar izdal nov roman, in če boste Simonove priče vzeli v roke, boste zlahka razumeli, zakaj.

objavljeno v rubriki: Bralec

29.03.2013

»Zapišite to knjigo na seznam. Na nakupovalni seznam.« – Erik Fosnes Hansen »

Ocenjevalec je začel pisati sezname. Tudi bralci bi jih morali. Zapišite to knjigo na seznam. Na nakupovalni seznam.

Ocenjevalec ni nihče drug kot popularni norveški pisatelj Erik Fosnes Hansen, avtor romana Psalm na koncu poti, ki smo ga lani, ob stoti obletnici Titanikovega potopa, naposled dobili tudi v slovenskem prevodu. Toda Psalm je bil šele drugi norveški roman, ki je izšel pri naši založbi – naš prvi Norvežan pač za vselej ostaja Erlend Loe z nenavadnim romančkom Tihi dnevi v Mixing Partu.
Pisatelja sta vrstnika in poleg let jima je skupno dejstvo, da nista zaslovela s kriminalkami. Bralci, ki norveško književnost spremljajo le po prevodih, utegnejo namreč dobiti vtis, da na severu Evrope pišejo samo kriminalke. Pa ni tako. Pri Modrijanu je pravkar izšel že četrti norveški roman* – Loejev Naiven.Super. – in ni kriminalka.

objavljeno v rubriki: Bralec

20.11.2012

Nekateri pravijo, da je najhuje napisati drugo knjigo – in Golobov Raclette je res hud »

Lastniki so ovce nalašč puščali na milost in nemilost medvedu, ker jim je država za vsako raztrgano ovco plačala višjo odškodnino od nabavne cene ovce. Lastniki ovac so hitro dojeli lepoto vrtoglavih kapitalskih donosov. Ovce o ekonomiji niso imele pojma. Vdano so plačevale krvni davek. Taka je zgodovina. Krvava.

Ko sem prijel v roke t. i. resni časopis, sem opazil, da se je tresavica v dlaneh zaradi visokega odstotka kofeina v telesu končno le pojavila. Pomirjen sem nadaljeval z branjem. Telo je očitno protestiralo zaradi predoziranja poživil, kar obenem pomeni, da je normalno funkcioniralo. Politiki, ekonomisti, moralni teologi in amoralni sociologi so v časopisnih prispevkih pojasnjevali svetu, da smo se znašli sredi velikega sranja. Res je. Tudi Mojzesovo peteroknjižje se začne enako.

Vam to zveni znano? Nekateri se boste morda spomnili knjige SMREKA BUKEV LIPA KRIŽ, odmevnega prvenca Boruta Goloba izpred treh let, od koder je prvi odlomek. Z lahkoto lahko uganete, da je drugega spisal isti avtor, nahaja pa se v njegovem čisto novem delu Raclette.

objavljeno v rubriki: Bralec