E-novice

Novica

Roman atenske pisateljice Amande Mihalopulu v letu, ko so Atene svetovna prestolnica knjige

25.06.2018

Septembra 2016, le nekaj ur po tistem, ko je tedanja generalna direktorica Unesca Irena Bokova razglasila Atene za svetovno prestolnico knjige 2018, je odjeknila vest, da zapira vrata še zadnja izmed knjigarn Elefterudakis. To je bila največja knjigarna v Grčiji, v osemnadstropni zgradbi na Univerzitetni ulici (Panepistimiu) v Atenah – če ste bili tam od sredine devetdesetih, je niste mogli spregledati – je ponujala več kot 200.000 naslovov, v grščini in drugih jezikih, prirejala je literarne dogodke, seveda je imela tudi kavarnico. Ustanovitelj knjigarne je bil Kostas Elefterudakis, svojo prvo knjigarno je odprl leta 1898 na trgu Sintagma. V zgodnjih šestdesetih letih 20. stoletja se je preselila na Nikisovo ulico, nedaleč od Sintagme, leta 1995 pa na ulico Panepistimiu. Samo v Atenah je bilo še več kot 20 knjigarn Elefterudakis. Družbo je – po 118 letih delovanja – zlomila kriza (’The Age of Discontent’ – Greek publishing through six years of austerity) zdaj družina vodi spletno knjigarno books.gr.

118 let Elefterudakisa, svetovna prestolnica knjige 2018, številka 118 v zbirki Bralec. To je le naključje, ni pa naključje, da je v tem letu, ko so v Atenah »knjige vsepovsod« (βιβλία παντού), izšel roman atenske pisateljice Amande Mihalopulu (naglasite: Mihalopúlu) Zakaj sem ubila najboljšo prijateljico. Naj vas naslov ne preslepi: roman ni ne kriminalka ne srhljivka, in če boste to poletje letovali v Grčiji in obiskali tudi Atene, svetovno prestolnico knjige, ga vzemite s seboj – naj vam krajša čas na plaži, med vožnjo ali po dobri grški večerji – nato pa ga »pozabite« tam in si v kateri izmed atenskih knjigarn – na primer v knjigarni IANOS (Σταδίου) – kupite kakšno drugo knjigo.

Roman Zakaj sem ubila najboljšo prijateljico je prevedla Klarisa Jovanović.

objavljeno v rubriki: Bralec

Sorodne novice

na vrh strani

24.07.2014

Nikar ne berite tega, kar drugi pišejo o Gromači, predvsem pa ne poslušajte tega, kar o njej govorijo »

»Kdor ni bral njenih knjig ali kdor jih ne more brati, ker je, na primer, neumen, ker ni nadarjen za branje ali ker je žrtev pretiranega konzumiranja slabe hrvaške književnosti, vam bo najbrž povedal, da Gromača nenehno piše o istih stvareh. Težavne ljubezni, resničnostna proza in poezija, odraščanje v provinci, emocionalna preobčutljivost, siromaštvo, avtobiografski diskurz ... Neumnosti, neumnosti, same neumnosti; nikar ne berite tega, kar drugi pišejo o Gromači, predvsem pa ne poslušajte tega, kar o njej govorijo. Če se bo komu zazdelo, da Gromača vedno piše o istem, to ni nič drugega kot posledica splošno znanega dejstva, da dober pisatelj tako ali tako vedno piše le o tistem, kar se ga resnično tiče. Človeka pa, veste, se v njegovem lajfu tiče samo omejeno število stvari. Gromače, na primer, se ne tičejo petelinjenje za šankom, turopoljska distopija in življenje v kitovem trebuhu. In čeprav bi zares že napisala trideset knjig o tem, kar se je tiče, od bralca ne bi bilo modro, očitati ji, da piše – o istem.«

O romanu Božanska dječicaBožji otročički, zadnjem romanu hrvaške pisateljice Tatjane Gromače smo pisali že večkrat, eno najboljših ocen, kar jih je bilo mogoče prebrati o njej, pa smo prihranili za najboljši čas – trenutek izida prevoda Božji otročički. Napisal jo je kdo drug kot Miljenko Jergović – kdo ne pozna Miljenka Jergovića? – iz ocene ali, bolje povedano, razmišljanja pa smo izbrali enega boljših odlomkov in ga prevedli za vas.

objavljeno v rubriki: Bralec

02.06.2014

Stavek za stavkom v vrtinec misli, vse globlje v brezno, iz katerega ni izhoda »

Če bi za kakega pisatelja lahko rekli, da ima pogum pogledati življenju v oči, je to gotovo Fernando Vallejo. V svojih delih združuje številne teme, ki se jim mnogi izogibajo in pogosto veljajo za tabu: homoseksualnost, aids, nasilje, kritika Katoliške cerkve, papežev, politikov. S kritiko družbenih razmer, ki so ga obdajale, pa Vallejo ni ostal le pri besedah: svoji rodni državi Kolumbiji se je javno odrekel in prevzel mehiško državljanstvo. Kljub temu je Kolumbija ostala glavno prizorišče njegovega ustvarjanja in njegovo življenje v njej glavno izhodišče za literarno pripoved. To velja tudi za roman Brezno iz leta 2001, za katerega je prejel nagrado Rómula Gallegosa.

objavljeno v rubriki: Bralec

30.05.2014

Nemir – nov roman pesnice, pisateljice, prevajalke in publicistke Miriam Drev »

Roman Nemir je sestavljen iz treh delov, v katerih Slovenka Ema in Indijka Sangita spregovorita o sebi in svojem odnosu s Tiborjem, madžarskim beguncem, ki živi in dela v Avstriji in čigar družinske zagate v Budimpešti spodmikajo njegovo ravnotežje. Novinarka Ema, ločena mati dveh deklic, je vpeta med svoje družinske obveznosti ter razmerje s Tiborjem, s katerim se dobivata v Gradcu, na pol poti med njenim in njegovim domom. Sangita, ki v Avstriji študira glasbo in postaja vse bolj razpeta med zapovedmi tradicionalne vzgoje in prilagoditvijo drugačni kulturi, najde v Tiborju prijatelja, s katerim skupaj iščeta »iskro smisla v mraku kaotičnih dogodkov, ki so že silili izza vogala«.

objavljeno v rubriki: Bralec

08.11.2013

Izšla je knjiga Knjiga – v zbirki Bralec knjige s tako imenitnim naslovom še ni bilo »

Že dolgo ni bilo primernejšega trenutka za izide takih knjig, kot je Knjiga. Naslov 72. knjige v zbirki Bralec tudi ne bi mogel biti preprostejši in imenitnejši – Knjiga. In kaj se skriva za njim?
To je delo enega najbolj cenjenih sodobnih poljskih pisateljev mlajše generacije Mikołaja Łozińskega. Je preprosta in obenem zapletena knjiga o družini, ki izmed drugih knjig na podobno temo izstopa tako po preprostosti pripovedi kot po zapletenosti družinske zgodovine. Zgodba o treh generacijah pisateljeve družine na ozadju novejše poljske zgodovine je pripovedovana bodisi iz zožene, otroške perspektive, ali sestavljena iz fragmentov, drobcev, okruškov, ki so samo sled ohranjenega v spominu, samo spominski odtis zgodbe, ki se je nekoč res zgodila. Družinska zgodovina je pomembnejša od tiste, ki se odvija zunaj, za stenami stanovanja, na ulici in ki je samo bežno nakazana, čeprav marsikdaj zareže v družinsko življenje. Pripoved o njej je organizirana okrog preprostih predmetov, tistih, ki so se ohranili, preživeli metež burne družinske zgodovine, razhodov in ločitev ... Motiv zapuščenosti, predvsem odhoda očeta, se ciklično ponavlja in prenaša iz generacije v generacijo, toda družina ostaja kljub tovrstnim brodolomom tesno povezana in preživi vse viharje.

objavljeno v rubriki: Bralec

26.06.2013

Imajo Srečni konci srečen konec? – Izšel je nov roman Željka Kozinca »

»Po duši in srcu sem ostal novinar,« je Željko Kozinc povedal v odličnem dokumentarnem filmu nacionalne televizije Na poti: Z Željkom Kozincem. Ki je kot človek potepuške narave imel to srečo, da je služboval kot reporter. To pomeni, da je tako po službeni dolžnosti kot v svojem prostem času Slovenijo prekrižaril podolgem in počez – nekoč si je naivno zadal nalogo, da bo obiskal vsak slovenski kraj, izvemo iz oddaje – svoje nabrano znanje in izkušnje pa pretočil tudi v priljubljeno serijo izletniških vodnikov. Povsod, kamor je prišel, je poklepetal z domačini in prisluhnil njihovim zgodbam. Gledalcu oddaje kmalu postane jasno, koliko so zgodbe Kozincu lastne, in zdi se, da so preprosto morale poiskati še eno pot, da pridejo na plano. V mislih imamo seveda njegovo leposlovje.

objavljeno v rubriki: Bralec