E-novice

Novica

Roman atenske pisateljice Amande Mihalopulu v letu, ko so Atene svetovna prestolnica knjige

25.06.2018

Septembra 2016, le nekaj ur po tistem, ko je tedanja generalna direktorica Unesca Irena Bokova razglasila Atene za svetovno prestolnico knjige 2018, je odjeknila vest, da zapira vrata še zadnja izmed knjigarn Elefterudakis. To je bila največja knjigarna v Grčiji, v osemnadstropni zgradbi na Univerzitetni ulici (Panepistimiu) v Atenah – če ste bili tam od sredine devetdesetih, je niste mogli spregledati – je ponujala več kot 200.000 naslovov, v grščini in drugih jezikih, prirejala je literarne dogodke, seveda je imela tudi kavarnico. Ustanovitelj knjigarne je bil Kostas Elefterudakis, svojo prvo knjigarno je odprl leta 1898 na trgu Sintagma. V zgodnjih šestdesetih letih 20. stoletja se je preselila na Nikisovo ulico, nedaleč od Sintagme, leta 1995 pa na ulico Panepistimiu. Samo v Atenah je bilo še več kot 20 knjigarn Elefterudakis. Družbo je – po 118 letih delovanja – zlomila kriza (’The Age of Discontent’ – Greek publishing through six years of austerity) zdaj družina vodi spletno knjigarno books.gr.

118 let Elefterudakisa, svetovna prestolnica knjige 2018, številka 118 v zbirki Bralec. To je le naključje, ni pa naključje, da je v tem letu, ko so v Atenah »knjige vsepovsod« (βιβλία παντού), izšel roman atenske pisateljice Amande Mihalopulu (naglasite: Mihalopúlu) Zakaj sem ubila najboljšo prijateljico. Naj vas naslov ne preslepi: roman ni ne kriminalka ne srhljivka, in če boste to poletje letovali v Grčiji in obiskali tudi Atene, svetovno prestolnico knjige, ga vzemite s seboj – naj vam krajša čas na plaži, med vožnjo ali po dobri grški večerji – nato pa ga »pozabite« tam in si v kateri izmed atenskih knjigarn – na primer v knjigarni IANOS (Σταδίου) – kupite kakšno drugo knjigo.

Roman Zakaj sem ubila najboljšo prijateljico je prevedla Klarisa Jovanović.

objavljeno v rubriki: Bralec

Sorodne novice

na vrh strani

10.09.2015

»To je zgodba, ki se piše vsak dan, v vsakem mestu tega sveta.« – Psi brezčasja na filmskem platnu »

Leta 2011, ko so izšli Psi brezčasja, prvenec Zorana Benčiča, dotlej znanega kot frontmana velenjskega benda Res Nullius, niti slutili nismo, da bo roman, sicer dobro sprejet med bralci, doživel tudi ekranizacijo. Sodobne slovenske romane, ki bi se s knjižnih listov preselili na filmsko platno, lahko preštejemo na prste ene roke; avtorji si ne upajo pomisliti ne na katero izmed mest na lestvicah najbolje prodajanih ali najbolj branih knjig ne na nagrado, kaj šele na film. Zoran Benčič je najbrž pomislil tudi nanj, po tihem, kajti vest o tem, da utegnemo zgodbo o Roku Osterbergu tudi gledati, je prišla že januarja 2013, z vabilom na avdicijo. Filma se je lotila zanesenjaška ekipa z režiserjem Matejem Nahtigalom na čelu, za katerega so Psi, tako kot tudi za nekatere druge člane ekipe, prvi celovečerni film doslej. Nahtigal, ki je skupaj z Benčičem tudi soscenarist, direktor fotografije Vladan Janković in izvršni producent filma Tomi Matič so sicer že stari pisateljevi znanci, le da jih je v preteklosti družil Res Nullius, ki podpisuje tudi glasbo za film.

objavljeno v rubriki: Bralec

23.08.2015

V zbirki Bralec je izšel roman Kinderland Liliane Corobca, lani dobitnice vileniškega kristala »

Prvega septembra se začne jubilejni, 30. mednarodni literarni festival Vilenica. Kdo je letošnji vileniški zmagovalec, smo izvedeli že maja, manj pozornosti pa pritegne druga nagrada festivala, kristal. Njegovega dobitnika izbere mednarodna žirija – sestavljajo jo gostje vileniškega festivala – izmed avtorjev, ki so predstavljeni v zborniku in sodelujejo na literarnem branju, nagrado pa podelijo na literarni matineji na gradu Štanjel. Kristal je od leta 1987, ko so ga podelili prvič, prejelo pet slovenskih avtorjev, nazadnje, leta 2010, Goran Vojnović. Na zadnjih štirih festivalih so bili nagrajeni književniki iz Romunije, Bolgarije, Ukrajine in Moldavije.
Vsako leto med festivaloma izide slovenski prevod vileniškega nagrajenca – lani je bil to madžarski pisatelj László Krasznahorkai – dobitnik kristala pa se mora zadovoljiti le z objavo krajšega besedila v zborniku. Zadnja nagrajenka, Liliana Corobca iz Moldavije, pa je ena redkih, morda celo prva »nosilka« kristala, ki je v letu po prejemu nagrade dobila tudi prevod v slovenščino. Zahvalo za to dolguje predvsem »svojemu« prevajalcu Alešu Mustarju, ki se je zavzel za prevod in izid njenega romana Kinderland v slovenščini. Izdali smo ga pri Modrijanu v zbirki Bralec.

objavljeno v rubriki: Bralec

21.07.2015

Črna mati zemla Kristiana Novaka bo tudi film – premiera bo predvidoma konec leta 2018 »

Hrvaški Tportal je pred kratkim poročal, da bo Črna mati zemla, roman Kristiana Novaka, doživel tudi filmsko adaptacijo. Roman, za katerega je Kristian Novak lani prejel književno nagrado roman@tportal.hr, časopis Večernji list pa ga je uvrstil med deset najboljših hrvaških romanov zadnjih petdeset let, si bo na filmskem platnu prvič mogoče ogledati predvidoma konec leta 2018. Pravice je kupila Antitalent Produkcija, pisatelj pa je na vprašanje, kako vidi svojo vlogo v tem procesu, odgovoril: »Pri vsem tem nameravam biti konstruktiven in kooperativen, kakor bom pri projektu pač potreben. Ali bom svetovalec ali bom sodeloval tudi pri scenariju, je zame pravzaprav postranska stvar. Ne pričakujem, da bi se scenaristi kompulzivno držali mojega besedila, menim, da je glavni cilj narediti močan film, a prepričan sem, da to ni mogoče zgolj s prevajanjem iz književnega v filmski medij.

objavljeno v rubriki: Bralec

14.07.2015

Roman o Romih skozi oči posvojiteljice – Leto petelina češke pisateljice Tereze Boučkove »

Obravnava romske problematike običajno v javnosti dvigne precej prahu, kar se je zgodilo tudi v tem primeru. Izid romana Leto petelina (2008) je na Češkem sprožil kar nekaj polemičnih odzivov, predvsem pa veliko zanimanja – prodali so več kot 50 000 izvodov. Eden od razlogov za tak uspeh je verjetno ta, da je avtorica na Češkem znana oseba, tako zaradi svojega literarnega ustvarjanja kot zaradi osebne družinske zgodbe, o kateri so se češki mediji razpisali že pred izidom romana. Posvojila je namreč dva romska fantka z željo, da bi jima omogočila dostojno življenje. Ko sta se otroka začela bližati polnoletnosti, pa sta z možem zaradi njiju vse bolj čutila le svoj neuspeh kot starša. Kljub vsemu trudu in požrtvovalnosti so njuno življenje zaznamovali predvsem klici socialnih delavk, obiski policistov in zaslišanja na sodišču.

objavljeno v rubriki: Bralec

30.05.2015

Hitreje ko grem, manj me je – norveška pisateljica Skomsvold prvič v slovenskem prevodu »

Ne zgodi se pogosto, da bi avtor v romanesknem prvencu zlezel v kožo starke, kar je storila Kjersti Annesdatter Skomsvold. In ne le to: roman Hitreje ko grem, manj me je, ki je izšel leta 2009, je takrat tridesetletni norveški pisateljici prinesel tudi slavo. Glavni lik, ostarela Mathea, se povsem osamljena poskuša soočiti s smrtjo, s tem pa s preteklim življenjem – no, morda bi bil ustreznejši obrnjen vrstni red. Roman pri tem živo karakterizira ne le njen čudaški značaj (in čudaškost, kot nam je z branjem vse bolj jasno, mojstrsko niansira bivanjsko stisko), ampak tudi svojstven smisel za humor, in to humor, ki se napaja iz žalosti.
Nič čudnega, da so se nekateri spraševali, od kod mladi avtorici takšno izhodišče, pa tudi, od kod njene prepričljivost, slogovna izvirnost in pisateljska zrelost. Tako so na dan prišle okoliščine, ki so Mathei vdahnile notranje življenje. V času pred pisanjem je Skomsvoldova namreč hudo zbolela in se zato preselila k staršem, kjer je na postelji v kleti brez vsakršnih aktivnosti in socialnih stikov – šole, prijateljev, simpatij – prebila dve leti in se spopadala z vprašanji nemoči, samote in smrti. Kot kaže, so prav te okoliščine iz Skomsvoldove, ki poprej ni imela velikih pisateljskih ambicij, naredile pisateljico.

objavljeno v rubriki: Bralec