Novica

Pri snovanju zgodbe je sprva vedela le to, da bo imela opravka s seksualnostjo in da bo boleče

24.12.2016

Kaj je ljubezen? Sodobna norveška pisateljica Hanne Ørstavik je v nekem intervjuju pojasnila, da je bilo iskanje odgovora na to vprašanje izhodišče njenega romana Ljubezen (1997), s katerim je v svoji pisateljski karieri dosegla literarni preboj, porodilo pa se ji je ob rojstvu otroka. V romanu V Bordeauxu je odprt prostor (2013) ostaja vprašanje dobrih petnajst let pozneje enako aktualno, le da iztočnica ni več odnos med otrokom in staršem, temveč odnosi med odraslimi. Protagonistki romana, umetnici srednjih let, se zamaje življenje, ker se moški, v katerega je zaljubljena, ne odziva, kot bi si želela. Ko poskuša sebe in svoje bližnje umestiti v zapleteno mrežo ljubezni, povezano z vprašanji bližine, drugega, želje, čutnosti in seksualnosti, se znajde v osebni krizi.
Sprožilni moment je bila ravno seksualnost, pravi sama pisateljica, saj je pri snovanju zgodbe sprva vedela le to, da bo imela opravka s seksualnostjo in da bo boleče. Oziroma da bo v tem smislu šlo za »mračno seksualno zadevo. In potem me je hipoma začelo zanimati vse, kar je s tem povezano, nenadoma so me izjemno privlačili striptiz klubi, izjemno me je privlačila pornografija oziroma raziskovanje vsega, pred čemer sem se prej skrivala; sledila sem tej sli, saj sem vedela, da želim raziskati prav to.«
Pri vsem tem – in tudi v celotnem opusu Hanne Ørstavik – pomembno mesto zavzema jezik pripovedi, način, kako je zgodba podana. Pisateljica želi, da je odprt, da bralca posrka vase in vodi skozi pripoved skoraj še bolj kot sam potek zgodbe. Tako v romanu V Bordeauxu je odprt prostor sledimo toku zavesti, ki se ne ozira na standardne jezikovne strukture, ampak organsko sledi nizu misli in asociacij, s čimer pisateljica doseže, da bralec zleze v glavo pripovedovalke, roman pa s tem postane intimno bralsko doživetje. Ni odveč pripomniti, da prevod takšnega dela – knjigo je prevedla Marija Zlatnar Moe – zahteva pretanjen jezikovni posluh in izjemno subtilnost.

objavljeno v rubriki: Bralec

Sorodne novice

na vrh strani

24.03.2017

»O, tudi knjige pišete?« Ja, jih. To počnem že večji del življenja. – Neil Jordan drugič v zbirki Bralec »

Ob imenu danes sedeminšestdesetletnega irskega pisatelja Neila Jordana občinstvo doma in po svetu najprej pomisli na njegove filmske stvaritve, in to ga kar malo jezi. Iz intervjuja za časopis The Herald ob izidu Utopljenega detektiva: »Ne vem, zakaj. Tisto minuto, ko sem začel delati filme, so ljudje popolnoma pozabili, da pišem knjige. Promocije knjig so prav čudne. Ljudje sprašujejo: ›O, tudi knjige pišete?‹ Ja, jih. To počnem že večji del življenja. Filme sem začel snemati zgolj po naključju.« A je pač tako, da so oskarji in srebrni medvedi (Jordan je prvega dobil za scenarij za Igro solz, drugega pa za režijo Mesarčka) odmevnejši od literarnih nagrad, čeprav ima Jordan tudi teh kar nekaj (med drugim za roman V koži drugega, ki je leta 2014 izšel v slovenskem prevodu prav v zbirki Bralec).

objavljeno v rubriki: Bralec

20.03.2017

Črna mati zemla Kristiana Novaka na odru Zagrebškega gledališča mladih – premiera bo v soboto, 1. aprila »

»Črna mati zemla je očarljiva žanrska mešanica; protagonist, kot da misli, da je Carrie, in je nekaj prav stephenkingovskih obratov, zraven pa je nekaj dobrodušne gruntovčanovske suicidalne frivolnosti, vredne kakšnega boljšega Paasilinne.« Matej Bogataj (Mladina) – »Črna mati zemla, roman z izvrstnim naslovom, ki evocira eno najsočnejših kletvic znotraj kajkavščine in medžimurskega dialekta, pod črto ni tradicionalna kriminalka o iskanju storilca in reševanju zapletenega primera, temveč predvsem roman izjemno prepričljive atmosfere; je odslikava ruralne umazanije, portret zabite, ksenofobne skupnosti, ki ji človek lahko uide samo na dva načina, da umre ali se preseli drugam.« Simon Popek (Rtv Slo) – »Pod vtisom prebranega se podobe same od sebe začnejo sestavljati v dogajanje na filmskem platnu, ki je mešanica Kusturičevega Očeta na službenem potovanju in Lynchevega Twin Peaksa – seveda v medžimurski izdaji.« Agata Tomažič (Delo)

objavljeno v rubriki: Bralec

10.03.2017

Simfonija v belem Adriane Lisboa, brazilske »pisateljice za sedanjost in prihodnost« – Bralec 107 »

Brazilija je največja južnoameriška država – obsega 8,5 milijona kvadratnih kilometrov, kar je krepko čez 80 odstotkov površine Evrope, prebivalcev pa ima več kot 200 milijonov, kar je več, kot jih ima celotna Rusija. Jezik Brazilcev je portugalščina, in to je morda razlog, da je brazilska književnost pri nas med najmanj znanimi južnoameriškimi književnostmi, kljub temu da spada založništvo v Braziliji med deset najmočnejših na svetu. V slovenskem prevodu izide na leto manj luzofonskih del – knjig, napisanih v portugalščini –, kot je prstov na roki, v statistiki pa so zajeta celo skupaj z deli, prevedenimi iz španščine. Koliko izmed njih je potemtakem brazilskih?
Izbrati najboljše v širnem morju brazilske proze je zato za slovenskega založnika velik izziv.

objavljeno v rubriki: Bralec

05.03.2017

Slovenska dramatizacija romana Kinderland moldavske pisateljice Liliane Corobca na odru Mestnega gledališča ljubljanskega »

Si lahko romanopisec želi več kot hvaležne bralce? Lahko. Gledalce. A le redki imajo to srečo, da bi svoj roman videli na odru ali filmskem platnu, da bi bili deležni ne le njegove recepcije pri bralcih in literarnih kritikih, temveč tudi pri režiserjih, scenaristih, kostumografih, scenografih, igralcih in nazadnje pri gledalcih.
V zbirki Bralec je izšlo veliko romanov, ki so dobili tudi filmsko upodobitev – nekateri že pred izidom, drugi pozneje –, precej manj pa je takih, ki so našli pot na gledališki oder. Norveška pisateljica Kjersti Annesdatter Skomsvold je sama pripravila dramatizacijo svojega romana Hitreje ko grem, manj me je in leta 2014 ga je uprizorilo Narodno gledališče v Oslu. Letos bo Zagrebško gledališče mladih (Zagrebačko kazalište mladih) uprizorilo dramatizacijo romana Črna mati zemla hrvaškega pisatelja Kristiana Novaka.

objavljeno v rubriki: Bralec

16.02.2017

Zgodba o Diani – Neroda Alexandra Seurata – nagovori tako samotnega bralca kot družbo »

Leta 2012 je francosko javnost pretresala »afera Marina«. Sodišče je Érica Sabatiera in Virginio Darras spoznalo za kriva smrti njune osemletne hčerke Marine ter ju obsodilo na tridesetletno zaporno kazen. Deklica je leta 2009 umrla za posledicami močnega udarca v glavo, in ugotovili so, da je že pred tem utrpela številne poškodbe. Na šoli, ki jo je obiskovala, so na trpinčenje kmalu posumili, a čeprav so poskušali ukrepati in so se v razreševanje problema postopoma vključevali tudi pristojni s področij socialnega dela, medicine in policije, je sistem, ob spretnem izmikanju staršev, vendarle odpovedal. V prevpraševanja o delovanju pristojnih služb in odgovornosti, ki jih je sprožil ta primer, so se aktivno vključila tudi najpomembnejša francoska civilna združenja za zaščito otrok.
Primer je začel skoraj obsedeno preučevati Alexandre Seurat, profesor književnosti na univerzi v Angersu, potem ko je v medijih zasledil izjavo Marininega starejšega brata, ki je bil potisnjen v nemogočo vlogo tako priče in žrtve kot sostorilca dogajanja za štirimi stenami.

objavljeno v rubriki: Bralec