Novica

Marijina zgodba Colma Toíbína kot Brezmadežna/Immaculata Tomaža in Livije Pandur septembra v Drami SNG Maribor

23.08.2016

Tomaž Pandur se je poslovil sredi snovanja še ene izmed gledaliških predstav, ki priklicujejo velike zahodne zgodbe oziroma like: v svojem poslednjem delu je po navdihu romana Marijin testament irskega pisatelja Colma Toíbína v fokus postavil Jezusovo mater Marijo – »pretresljivo, pomenljivo naključje lahko vidimo v tem,« pripominja Petra Vidali v zapisu o knjigi v Večeru. Pretresljivo in pomenljivo nemara prav v pomenu, ki ga režiserjeva sestra in dramaturginja Livija Pandur pripiše Brezmadežni/Immaculati, kakor je predstava dobila naslov, ko jo označi kot »oltar ljubezni, izgube, samote, iskanja smisla v ranah, ki jih ne more nič zaceliti«. Da je roman Marijin testament v slovenskem prevodu – prevedel ga je Jure Potokar – izšel ravno na dan, ko smo izvedeli, da nas je Pandur zapustil, smo na založbi Modrijan doživeli kot še eno pretresljivo naključje.

Marijin testament je kratka, a močna Marijina izpoved, ki pusti pečat ne glede na versko prepričanje, saj zadeva materinsko ljubezen – v kateri lahko najdemo izčiščene podobe ljubezni sploh –, a izostreno s tragično izkušnjo, bolečino, ki jo je težko ubesediti. Preliva se skozi nemoč, da bi posegla v tok dogodkov, ki vzbujajo slutnjo tragičnega izteka, sprejemanje sinovih odločitev, občutke krivde zaradi lastnih šibkosti, premlevanje spominov, nasprotovanje ustvarjanju mita, ki zahteva prirejanje dejstev, in neznosno praznino izgube.
Zdi se, da prav zaradi tragične izkušnje Toíbínova Marija lahko pogleda resnici v obraz – na koncu brez olepšav in iluzij (tudi za nazaj) prebira svet okoli sebe. Takšna opcija ponuja tudi samosvojo reinterpretacijo svetopisemskih dogodkov in oseb, zaradi česar so gledališko izvedbo leta 2013 na Broadwayu nekateri ogorčeno označili za heretično.

Tomaž Pandur je odšel, preden je Brezmadežno/Immaculato pripeljal do premiere, a zahvaljujoč Drami SNG Maribor in Liviji Pandur, ki je predstavo po njegovi zamisli dokončala, bo vendarle kmalu znano, kako je Toíbínovo Marijo doživel, razumel in videl. Predstava, v kateri bo Marijo odigrala Nataša Matjašec Rošker, bo 23. septembra 2016 odprla novo gledališko sezono v Mariboru, kar bo prav gotovo nepozaben in memoriam velikemu slovenskemu umetniku.

Skratka, gre za do skrajnosti iskreno pripoved, ki kaže Marijo v popolnoma drugi luči, kot jo opisujejo uradna cerkvena besedila. Ponižna, ljubeča, molčeča, trpeča, vdana Kristusova mati postane tragična junakinja z elokventnostjo Elektre ali Medeje ali Antigone, beremo na platnicah angleške izdaje. Da imajo nekateri verniki, zlasti pa cerkvene institucije, knjigo za blasfemično, ni presenečenje.

Romana Dobnikar Šeruga, Delo, 24. 5. 2016

**
**
Saj, bolj kot razgrajujemo ta mit, bolj jasno postaja, zakaj je neizčrpen. Tóibín ga razstavi in sestavi na slabih stotih ne preveč natrpanih straneh, v mojstrskem, atmosfersko nabitem monologu. Da je tak tudi v slovenščini, je zaslužen Jure Potokar. Dobra knjiga, vsekakor. Za tiste, ki si spoznavno dimenzijo literature predstavljajo zelo konkretno, ki imajo radi velike zgodbe, velika vprašanja in nič manjše in manj konkretne odgovore, pa najbrž odlična knjiga.

Petra Vidali, Večer, 1. 8. 2016

objavljeno v rubriki: Bralec

Sorodne novice

na vrh strani

26.09.2014

Po šestih letih izhajanja nova podoba zbirke Bralec, Modrijanove največje literarne zbirke »

V trenutku, ko založba zasnuje novo zbirko, še sluti ne, kako dolgo bo njeno življenje. Bo izšlo deset, dvajset, petdeset naslovov? Marsikatera zbirka ugasne v letu ali dveh, nekatere ugasnejo skupaj z založbo, so pa tudi takšne, ki izhajajo desetletja.
Modrijanova zbirka Bralec je nastala leta 2008, skoraj hkrati z izidom zbirke Euroman, verjetno prve in zadnje literarne zbirke na Slovenskem, ki je izšla v enem dnevu in je obsegala kar 27 naslovov. Tako izjemnega dosežka ne bo lahko ponoviti, vsekakor pa je Euroman dokaz, da je mogoče.

Zbirka Bralec, katere prva knjiga je 25. ura ameriškega pisatelja Davida Benioffa – malo pozneje je v zbirki izšel še njegov odlični in za zdaj še vedno zadnji roman Mesto tatov – je literarna zbirka, v kateri izide na leto najmanj šest knjig. Pred kratkim smo poročali, da je izšla 80. knjiga v zbirki, kar je že občudovanja vredna številka – šlo je za izid romana Rezervno življenje slovensko-makedonske pisateljice Lidije Dimkovske.

objavljeno v rubriki: Bralec

20.08.2014

Obsežen in kompleksen roman, ki je med makedonskimi bralci požel veliko navdušenje, zdaj tudi v slovenščini »

To pomeni, da lahko zdaj navdušenje z njimi delite tudi vi. Roman Rezervno življenje makedonske pisateljice Lidije Dimkovske, ki že od leta 2001 živi in ustvarja v Sloveniji, je namreč odslej mogoče brati tudi v slovenščini, v prevodu Aleša Mustarja.
Objavljamo izbor odzivov kritikov in bralcev na izid romana v Makedoniji leta 2012. Prepričal pa je tudi strokovno javnost – Dimkovska je za roman prejela nagrado Društva pisateljev Makedonije za najboljše prozno delo leta, nagrado Evropske unije za književnost, postala pa je tudi »osebnost leta na področju književnosti« časnika Nova Makedonija.

objavljeno v rubriki: Bralec

13.08.2014

Filmski režiser, ki je tudi pisatelj, ali pisatelj, ki je tudi filmski režiser. Je to sploh pomembno? Roman V koži drugega je preprosto odličen »

Kako je v koži človeka, ki se včasih sprašuje, po kakšnem čudnem ključu je bil »dodeljen« svoji družini? In kako mora biti šele potem, ko ga začnejo ljudje zamenjevati z nekom drugim, nekom, ki živi precej drugačno življenje, morda tako, po katerem hrepeni prvi? Kdo je pravzaprav »prvi« in kdo »drugi«? Roman irskega pisatelja Neila Jordana Mistaken, ki ga bomo v slovenščini brali z naslovom V koži drugega – zanj je avtor prejel irsko književno nagrado – se spopada z vprašanji te vrste in obenem vzbuja vtis, da je na tem svetu mogoče vse, zlasti če živiš le nekaj metrov stran od hiše Brama Stokerja, avtorja slovitega Drakule, v okolju, v katerem ti lahko celo gredica tulipanov vzbudi kurjo polt. Zgodba, polna presenetljivih obratov, mestoma pretresljiva in občasno začinjena s srhljivostjo, je napisana s pisateljsko dovršenostjo in izpiljenim slogom, tako da nas kar preseneti, ko ugotovimo, da je njen avtor morda še bolj kot pisatelj znan in priljubljen kot režiser; med drugim je za Igro solz prejel oskarja za scenarij in nominacijo za režijo.

objavljeno v rubriki: Bralec

05.08.2014

Znanstvena kriminalka, ki na presenetljiv način oživlja v strokovnih revijah spečo zgodovino moderne medicine »

Ebola, aids, poliomielitis, tuberkuloza, lepra, kuga, kolera ... – strahotne bolezni, ki spreminjajo svet. In bogatijo svetovno književnost. Kdo ne pozna Camuseve Kuge, Mannove Čarobne gore, Márquezove Ljubezni v času kolere? Tudi med najmodernejšimi romani je najti mnogo takšnih, katerih zgodba se vrti okoli bolezni, tudi najstrašnejših kužnih bolezni v zgodovini medicine.
Prevodom Spahićevih Hansenovih otrok, Hollinghurstove Linije lepote, Rothove Nemeze, Vallejevega Brezna in še nekaterih drugih, ki so izšli v zadnjih letih, se zdaj pridružuje še Kuga & kolera francoskega pisatelja Patricka Devilla (1957), zdaj prvič predstavljenega slovenskim bralcem. A delo je – kljub zelo stvarnemu naslovu – mnogo več kot roman o boleznih. Pripoveduje namreč zgodbo velikega švicarsko-francoskega znanstvenika Alexandra Yersina, odkritelja bakterije kuge, ki je po njem dobila ime Yersinia pestis, in cepiva zoper njo.

objavljeno v rubriki: Bralec

24.07.2014

Nikar ne berite tega, kar drugi pišejo o Gromači, predvsem pa ne poslušajte tega, kar o njej govorijo »

»Kdor ni bral njenih knjig ali kdor jih ne more brati, ker je, na primer, neumen, ker ni nadarjen za branje ali ker je žrtev pretiranega konzumiranja slabe hrvaške književnosti, vam bo najbrž povedal, da Gromača nenehno piše o istih stvareh. Težavne ljubezni, resničnostna proza in poezija, odraščanje v provinci, emocionalna preobčutljivost, siromaštvo, avtobiografski diskurz ... Neumnosti, neumnosti, same neumnosti; nikar ne berite tega, kar drugi pišejo o Gromači, predvsem pa ne poslušajte tega, kar o njej govorijo. Če se bo komu zazdelo, da Gromača vedno piše o istem, to ni nič drugega kot posledica splošno znanega dejstva, da dober pisatelj tako ali tako vedno piše le o tistem, kar se ga resnično tiče. Človeka pa, veste, se v njegovem lajfu tiče samo omejeno število stvari. Gromače, na primer, se ne tičejo petelinjenje za šankom, turopoljska distopija in življenje v kitovem trebuhu. In čeprav bi zares že napisala trideset knjig o tem, kar se je tiče, od bralca ne bi bilo modro, očitati ji, da piše – o istem.«

O romanu Božanska dječicaBožji otročički, zadnjem romanu hrvaške pisateljice Tatjane Gromače smo pisali že večkrat, eno najboljših ocen, kar jih je bilo mogoče prebrati o njej, pa smo prihranili za najboljši čas – trenutek izida prevoda Božji otročički. Napisal jo je kdo drug kot Miljenko Jergović – kdo ne pozna Miljenka Jergovića? – iz ocene ali, bolje povedano, razmišljanja pa smo izbrali enega boljših odlomkov in ga prevedli za vas.

objavljeno v rubriki: Bralec