Novica

Marijina zgodba Colma Toíbína kot Brezmadežna/Immaculata Tomaža in Livije Pandur septembra v Drami SNG Maribor

23.08.2016

Tomaž Pandur se je poslovil sredi snovanja še ene izmed gledaliških predstav, ki priklicujejo velike zahodne zgodbe oziroma like: v svojem poslednjem delu je po navdihu romana Marijin testament irskega pisatelja Colma Toíbína v fokus postavil Jezusovo mater Marijo – »pretresljivo, pomenljivo naključje lahko vidimo v tem,« pripominja Petra Vidali v zapisu o knjigi v Večeru. Pretresljivo in pomenljivo nemara prav v pomenu, ki ga režiserjeva sestra in dramaturginja Livija Pandur pripiše Brezmadežni/Immaculati, kakor je predstava dobila naslov, ko jo označi kot »oltar ljubezni, izgube, samote, iskanja smisla v ranah, ki jih ne more nič zaceliti«. Da je roman Marijin testament v slovenskem prevodu – prevedel ga je Jure Potokar – izšel ravno na dan, ko smo izvedeli, da nas je Pandur zapustil, smo na založbi Modrijan doživeli kot še eno pretresljivo naključje.

Marijin testament je kratka, a močna Marijina izpoved, ki pusti pečat ne glede na versko prepričanje, saj zadeva materinsko ljubezen – v kateri lahko najdemo izčiščene podobe ljubezni sploh –, a izostreno s tragično izkušnjo, bolečino, ki jo je težko ubesediti. Preliva se skozi nemoč, da bi posegla v tok dogodkov, ki vzbujajo slutnjo tragičnega izteka, sprejemanje sinovih odločitev, občutke krivde zaradi lastnih šibkosti, premlevanje spominov, nasprotovanje ustvarjanju mita, ki zahteva prirejanje dejstev, in neznosno praznino izgube.
Zdi se, da prav zaradi tragične izkušnje Toíbínova Marija lahko pogleda resnici v obraz – na koncu brez olepšav in iluzij (tudi za nazaj) prebira svet okoli sebe. Takšna opcija ponuja tudi samosvojo reinterpretacijo svetopisemskih dogodkov in oseb, zaradi česar so gledališko izvedbo leta 2013 na Broadwayu nekateri ogorčeno označili za heretično.

Tomaž Pandur je odšel, preden je Brezmadežno/Immaculato pripeljal do premiere, a zahvaljujoč Drami SNG Maribor in Liviji Pandur, ki je predstavo po njegovi zamisli dokončala, bo vendarle kmalu znano, kako je Toíbínovo Marijo doživel, razumel in videl. Predstava, v kateri bo Marijo odigrala Nataša Matjašec Rošker, bo 23. septembra 2016 odprla novo gledališko sezono v Mariboru, kar bo prav gotovo nepozaben in memoriam velikemu slovenskemu umetniku.

Skratka, gre za do skrajnosti iskreno pripoved, ki kaže Marijo v popolnoma drugi luči, kot jo opisujejo uradna cerkvena besedila. Ponižna, ljubeča, molčeča, trpeča, vdana Kristusova mati postane tragična junakinja z elokventnostjo Elektre ali Medeje ali Antigone, beremo na platnicah angleške izdaje. Da imajo nekateri verniki, zlasti pa cerkvene institucije, knjigo za blasfemično, ni presenečenje.

Romana Dobnikar Šeruga, Delo, 24. 5. 2016

**
**
Saj, bolj kot razgrajujemo ta mit, bolj jasno postaja, zakaj je neizčrpen. Tóibín ga razstavi in sestavi na slabih stotih ne preveč natrpanih straneh, v mojstrskem, atmosfersko nabitem monologu. Da je tak tudi v slovenščini, je zaslužen Jure Potokar. Dobra knjiga, vsekakor. Za tiste, ki si spoznavno dimenzijo literature predstavljajo zelo konkretno, ki imajo radi velike zgodbe, velika vprašanja in nič manjše in manj konkretne odgovore, pa najbrž odlična knjiga.

Petra Vidali, Večer, 1. 8. 2016

objavljeno v rubriki: Bralec

Sorodne novice

na vrh strani

04.04.2015

Fantastične zgodbe iz vsakdanjih življenj slehernikov – Deseti december »

V zbirki Bralec je pravkar izšla knjiga Deseti december, prva v slovenščino prevedena zbirka kratkih zgodb Georgea Saundersa – z literarnimi nagradami in priznanji zasutega ameriškega pisatelja in profesorja na Univerzi v Syracusu.
Zgodbe so nastajale med letoma 1995 in 2009. V njih Saunders obravnava raznovrstne teme, ki nagovarjajo probleme modernega vsakdana obče človeškega, posebej pa ameriškega (načina) življenja. Njegovo pripovedovanje je ›klasično‹, jezik preprost in praktičen, zvesta preslikava žive, živahne, živopisane govorice, zato je tudi branje take pisave prijetno in tekoče. Kar je na njej posebnega, so zgodbe, ki sicer preprosto sledijo svoji notranji nujnosti, vendar jim avtor vedno dodaja še ščepec (fikcionalne) fantastičnosti, tako da se ob prebranem bralec nenehno sprašuje, kaj je zdaj to: kot slaščica, ki bi jo umešali s soljo namesto čokolade; kot sonce, ki ne sveti toplo na voljno pokrajino, ampak jarko ožarja oranžne oblake od spodaj …

objavljeno v rubriki: Bralec

12.02.2015

Prehajalec globoko pod navidezno dovolj preprostimi zgodbami prehaja svetove do roba vesolja in nazaj »

Prav prijetno zna biti, ko sedimo v domačem fotelju in beremo knjigo ali gledamo film ali dokumentarno oddajo o »mejnih področjih« – bodisi narave bodisi človekovega uma. Z varne distance so take teme zanimive, razburkajo duha in nas hkrati potolažijo (»Meni se kaj takega pač ne more zgoditi«).
Kaj pa, če se na vsem lepem, nič hudega sluteči, sami znajdemo v situaciji, v kateri stvari niso take, kot bi »morale« biti? Tako rekoč v »filmu«, ki gre čisto po svoje, scenarij pa so nam pozabili dostaviti? Če se je treba spopasti z dejstvom, da naše dojemanje treh dimenzij in petih čutov ne zadostuje za enajst dimenzij in kdove koliko bran, ki sestavljajo naše vesolje? Prehajalec globoko pod navidezno dovolj preprostimi zgodbami prehaja svetove do roba vesolja (če verjamete vanj) in nazaj, do posameznikovega notranjega univerzuma, ter nam spotoma razkriva morda presunljive, a vseeno precej vsakdanje »filme«, v katere smo vsak po svoje ujeti.

objavljeno v rubriki: Bralec

10.02.2015

Norma s seboj prinaša stvari, ki se ne dajo normirati, in ne zagotavlja niti zanesljivosti niti trajne sreče »

Na kaj pomislite ob besedi NORMA? Mogoče na pravila, predpise? Obseg dela, ki ga mora v določenem času opraviti delavec? Predpisano ali dovoljeno količino? Ali mogoče na žensko ime? Ali še na kaj tretjega? V romanu Marjana Žiberne s tem naslovom sledimo NORMAM, takim in drugačnim, pravzaprav tečemo z(a) njimi – skupaj z glavnim junakom, ki se ob njih išče in želi z njimi uresničiti svoja (pod)zavestna hrepenenja. Vendar norma, celo če jo razumemo v njenem najbolj vsakdanjem pomenu, s seboj prinaša stvari, ki se ne dajo normirati, in ne zagotavlja niti zanesljivosti niti trajne sreče. Po drugi strani pa jo lahko vzamemo kot okvir, v katerega vsak izmed nas vtke tisto, zaradi česar ima naš čas za nas smisel. Je mogoče skozi življenje potovati z idealnim tempom (na primer 3:16 na kilometer)? Je na cilju res to, kar iščemo in kar si predstavljamo? V kolikšni meri smo sploh lahko »gospodarji« svojih ljubezni in strasti? Svojega telesa in čustev? Radosti in bolečine?

objavljeno v rubriki: Bralec

05.10.2014

Ministrstvo za kulturo opozarja: branje ne škoduje zdravju. Kajenje pač! A na to opozarja ministrstvo za zdravje »

Pri založbi Modrijan je pravkar izšla – kot druga knjiga v prenovljeni zbirki Bralec in kot 82. knjiga v zbirki – zbirka kratkih zgodb Deset zgodb o kajenju, prvenec britanskega pisatelja Stuarta Eversa.
Zbirka utegne k branju pritegniti še poslednje dvomljivce – tiste, ki prisegajo zgolj na roman in kratkim zgodbam posvečajo le malo pozornosti. Kratka zgodba je namreč v Sloveniji redek pojav, še redkeje kot izvirne zgodbe pa izhajajo pri nas prevodi kratkih zgodb, literarne zvrsti, ki prinese celo Nobelovo nagrado – spomnimo le na Alice Munro, kanadsko mojstrico kratke zgodbe in nobelovko leta 2013, ki ni v življenju napisala niti enega romana. To krivico, ki se dogaja pri nas tako domačim – za kratke zgodbe ni pri nas niti ene literarne nagrade (nagrade Fabula ne podeljujejo več) – kakor tujim avtorjem pa tudi bralcem, bomo skušali popraviti pri Modrijanu: poslej bo v zbirki Bralec izšlo tudi več zbirk kratkih zgodb.

objavljeno v rubriki: Bralec

29.09.2014

Kratke zgodbe, ki iz ženske perspektive preizprašujejo in reinterpretirajo vlogo ženske v preteklosti in sedanjosti »

No, ni tako preprosto ... Mučenice so mnogo več ...

Zbirka kratkih zgodb je prvenec hrvaškega pisatelja Želimirja Periša. Periš, rojen leta 1975, živi in ustvarja v Zadru, piše kratke zgodbe in poezijo ter objavlja v tako rekoč vseh kulturnih in književnih tiskovinah in portalih v regiji. Njegove zgodbe so izšle v številnih zbornikih, prevedene so v italijanščino, ukrajinščino, bolgarščino in italijanščino; zanje je prejel več nagrad in nominacij. Uredil je več knjig, med njimi zbornik društva pisateljev iz Zadra ZaPis, in organiziral mnoge ZaPisove književne dogodke. Je vodja delavnice kreativnega pisanja v Zadru in Zagrebu, s Centrom za kreativno pisanje organizira Poletno šolo pisanja in vodi književni festival KaLibar bestiVal.
Mučenice, svoje prvo samostojno književno delo, je objavil 27. avgusta 2013 pri zagrebški založbi Algoritam. Zbirka je navdušila tako bralce kot kritike, Jutarnji list jo je razglasil za eno najboljših hrvaških knjig leta 2013, »knjiga leta« so postale tudi po izboru Mestne knjižnice Umag.

objavljeno v rubriki: Bralec