E-novice

Novica

Marijina zgodba Colma Toíbína kot Brezmadežna/Immaculata Tomaža in Livije Pandur septembra v Drami SNG Maribor

23.08.2016

Tomaž Pandur se je poslovil sredi snovanja še ene izmed gledaliških predstav, ki priklicujejo velike zahodne zgodbe oziroma like: v svojem poslednjem delu je po navdihu romana Marijin testament irskega pisatelja Colma Toíbína v fokus postavil Jezusovo mater Marijo – »pretresljivo, pomenljivo naključje lahko vidimo v tem,« pripominja Petra Vidali v zapisu o knjigi v Večeru. Pretresljivo in pomenljivo nemara prav v pomenu, ki ga režiserjeva sestra in dramaturginja Livija Pandur pripiše Brezmadežni/Immaculati, kakor je predstava dobila naslov, ko jo označi kot »oltar ljubezni, izgube, samote, iskanja smisla v ranah, ki jih ne more nič zaceliti«. Da je roman Marijin testament v slovenskem prevodu – prevedel ga je Jure Potokar – izšel ravno na dan, ko smo izvedeli, da nas je Pandur zapustil, smo na založbi Modrijan doživeli kot še eno pretresljivo naključje.

Marijin testament je kratka, a močna Marijina izpoved, ki pusti pečat ne glede na versko prepričanje, saj zadeva materinsko ljubezen – v kateri lahko najdemo izčiščene podobe ljubezni sploh –, a izostreno s tragično izkušnjo, bolečino, ki jo je težko ubesediti. Preliva se skozi nemoč, da bi posegla v tok dogodkov, ki vzbujajo slutnjo tragičnega izteka, sprejemanje sinovih odločitev, občutke krivde zaradi lastnih šibkosti, premlevanje spominov, nasprotovanje ustvarjanju mita, ki zahteva prirejanje dejstev, in neznosno praznino izgube.
Zdi se, da prav zaradi tragične izkušnje Toíbínova Marija lahko pogleda resnici v obraz – na koncu brez olepšav in iluzij (tudi za nazaj) prebira svet okoli sebe. Takšna opcija ponuja tudi samosvojo reinterpretacijo svetopisemskih dogodkov in oseb, zaradi česar so gledališko izvedbo leta 2013 na Broadwayu nekateri ogorčeno označili za heretično.

Tomaž Pandur je odšel, preden je Brezmadežno/Immaculato pripeljal do premiere, a zahvaljujoč Drami SNG Maribor in Liviji Pandur, ki je predstavo po njegovi zamisli dokončala, bo vendarle kmalu znano, kako je Toíbínovo Marijo doživel, razumel in videl. Predstava, v kateri bo Marijo odigrala Nataša Matjašec Rošker, bo 23. septembra 2016 odprla novo gledališko sezono v Mariboru, kar bo prav gotovo nepozaben in memoriam velikemu slovenskemu umetniku.

Skratka, gre za do skrajnosti iskreno pripoved, ki kaže Marijo v popolnoma drugi luči, kot jo opisujejo uradna cerkvena besedila. Ponižna, ljubeča, molčeča, trpeča, vdana Kristusova mati postane tragična junakinja z elokventnostjo Elektre ali Medeje ali Antigone, beremo na platnicah angleške izdaje. Da imajo nekateri verniki, zlasti pa cerkvene institucije, knjigo za blasfemično, ni presenečenje.

Romana Dobnikar Šeruga, Delo, 24. 5. 2016

**
**
Saj, bolj kot razgrajujemo ta mit, bolj jasno postaja, zakaj je neizčrpen. Tóibín ga razstavi in sestavi na slabih stotih ne preveč natrpanih straneh, v mojstrskem, atmosfersko nabitem monologu. Da je tak tudi v slovenščini, je zaslužen Jure Potokar. Dobra knjiga, vsekakor. Za tiste, ki si spoznavno dimenzijo literature predstavljajo zelo konkretno, ki imajo radi velike zgodbe, velika vprašanja in nič manjše in manj konkretne odgovore, pa najbrž odlična knjiga.

Petra Vidali, Večer, 1. 8. 2016

objavljeno v rubriki: Bralec

Sorodne novice

na vrh strani

12.11.2015

Svet ima tisoč obrazov, in večinoma so odvisni od tega, kakšen in kdo si, ko vstopiš vanj – Okrutni svet »

Svet ima tisoč obrazov, in večinoma so odvisni od tega, kakšen in kdo si, ko vstopiš vanj. Portoriški pisatelj Luis Negrón nam ga v »kratki zbirki kratkih zgodb« Okrutni svet predstavi skozi oči gejev v Santurceju, primestju San Juana. V začetnih zgodbah – tako se zdi – avtor bralca najprej uvede »v dušo in telo« gejev, ki so seveda – te duše in telesa – prav take kot kogar koli drugega. Nezapisano, celo med vrsticami neulovljivo, pa vendarle pri vse več ljudeh ozavesteno je namreč dejstvo, da človeka pač ne definira niti njegov spol niti njegova spolna usmerjenost. Junaki Negrónovih zgodb ljubijo, (po)želijo, sanjarijo, upajo, se iščejo, iščejo zase boljši svet, sprejemajo nenadne, impulzivne, pa tudi premišljene in tehtne odločitve – kot vsakdo, ki je kdaj pomočil prst na nogi v valove življenja. Zaletavi so in strastni, a tudi umirjeni – vendar nikoli vdani v usodo, čeprav avtor okoli njih izriše nič kaj zavidljivo okolje revščine, predsodkov, bolezni ali česa tretjega.

objavljeno v rubriki: Bralec

10.11.2015

Knjižpotje v Modrijanovi knjigarni – Mirana Likar in Agata Tomažič o zbirki kratkih zgodb Glasovi »

Prva kratkoprozna zbirka Mirane Likar, Sobotne zgodbe, ki je izšla leta 2009, je bila kar dvakrat nominirana za Dnevnikovo fabulo, tri leta pozneje je izšla zbirka Sedem besed, pred kratkim pa še tretja zbirka – Glasovi. Vmes so prihajale nagrade in priznanja ali nominacije zanje, nazadnje nagrada na mednarodnem literarnem natečaju Lapis Histriae 2015 za zgodbo Jutro zadnjega dne, ki je objavljena v zbirki Glasovi.

Glasove je prebrala tudi novinarka, urednica, prevajalka in pisateljica Agata Tomažič, avtorica odmevne kratkoprozne zbirke Česar ne moreš povedati frizerki, ki je malo pred Glasovi izšla pri založbi Goga. »Glasovi prinašajo nov odmerek bralskih užitkov za vse ljubiteljice in ljubitelje kratkozgodbarske oblike, ki jo Mirana Likar zelo dobro obvlada,« se Agata Tomažič strinja z bralkami in bralci, ki smo Glasove že prebrali, in delo ocenjuje takole:
»Kot pove že naslov, pisateljica v najnovejšem delu daje glas različnim posameznikom, odstira njihove skrivnosti, lušči plasti potlačenih spominov ali podaja občutja, kakršna jih prevevajo, vse do končnega zasuka, ki je lahko presenetljiv in odpira nova obzorja, ali pa samo sklene krog.

objavljeno v rubriki: Bralec

22.09.2015

Nagrada Združenja slovenskih filmskih kritikov filmu Psi brezčasja; film je bil posnet po istoimenskem romanu »

Festival slovenskega filma v Portorožu je mimo, nagrade podeljene, komentarji v medijih, ki premišljujejo o videnem, živahni. Eden od razlogov za to so prav Psi brezčasja, ki so obveljali za glavno presenečenje dogodka. Film, posnet v neodvisni produkciji in postavljen v Velenje, ki nastopa kot »anonimno mesto greha«, kot se je izrazila Ana Jurca na spletnem portalu MMC RTV Slovenija, je najbolj navdušil strokovno javnost in pobral nagrado Združenja slovenskih filmskih kritikov, pohval pa je bil deležen tudi v medijih. »Tej nagradi bi še najbolj ploskal, ne le kot filmski kritik in poročevalec s festivala, ampak že kot ›navaden gledalec‹,« je odločitev žirije (Nina Cvar, Ana Jurc in Denis Valič) pospremil Zdenko Vrdlovec v Dnevniku (21. 9. 2015).
Vrdlovec je Pse brezčasja razglasil tudi za »v vsej zgodovini slovenskega filma prvo zares posrečeno kriminalko, povrhu še z vsemi stilističnimi potezami filma noir«. Kar pomeni, da se je »slovenski film, vsaj ta iz Velenja, vendarle naučil govorice ›univerzalne‹ kriminalke.« (Dnevnik, 19. 9. 2015) Ženja Leiler, ki je v bilanci letošnje celovečerne filmske bere kot edina res prepričljiva filma prepoznala Utrip ljubezni (režija Boris Petkovič) in Pse brezčasja (režija Matej Nahtigal), pa je posebej opozorila na dobro kamero in scenografijo Psov: »Scenografija pa je skupaj s kamero prepričljiva nekje drugje.

objavljeno v rubriki: Bralec

19.09.2015

V zbirki Bralec izšli Glasovi, nova zbirka kratkih zgodb Mirane Likar »

Čudežna juha, ki je leta 2006 zmagala na natečaju Delove priloge Ona, je ena prvih zgodb, ki jih je napisala Mirana Likar. Pisateljica je postala skoraj čez noč prepoznaven glas sodobne slovenske literature in se s prvencem, zbirko Sobotne zgodbe (2009), kar dvakrat uvrstila med finaliste Dnevnikove nagrade Fabula. Tri leta pozneje je objavila novo zbirko zgodb (Sedem besed) in še naprej sodelovala na različnih natečajih, na katerih je tudi zmagovala, nazadnje na letošnjem mednarodnem natečaju Lapis Histriae.
Izid Miranine knjige je torej dogodek, ki ga z zanimanjem pričakujemo, in tokrat so minila spet tri leta, da smo ga dočakali: njena tretja zbirka zgodb, Glasovi, je tu.

objavljeno v rubriki: Bralec

13.09.2015

Črna mati zemla je nej za bojazlijfce. Si vüpate? – Izšel je roman Črna mati zemla Kristiana Novaka »

Še nobene knjige doslej nismo tolikokrat napovedali kot roman Črna mati zemla hrvaškega pisatelja Kristiana Novaka. Za to smo imeli dobre razloge. Leta 2013 je bil roman eno izmed štirih proznih del, nominiranih za nagrado Kiklop. Nagrade sicer ni dobil, a že leto pozneje je sledila nominacija za »hrvaški roman leta« spletnega časopisa Tportal. In zmaga: Kristian Novak je postal sedmi romanopisec, ki je dobil to nagrado. Malo pred izidom slovenskega prevoda smo izvedeli, da bo po romanu posnet film – spet dober razlog za napoved!
Prevajanje romana, ki ga je Večernji list uvrstil med deset najboljših hrvaških romanov zadnjih petdeset let, pa ni bilo »mačji kašelj«, kajti »v romanu odmevajo knjižna hrvaščina, slengi različnih interesnih skupin, medžimursko narečje, zagrebški urbani govor, medicinski žargon, gnomski izrazi, arhaično ljudsko izročilo ipd.«. Redkokateri prevajalec bi mu bil kos, in brez zadržkov lahko potrdimo, da je prevod prišel v prave roke – prevajalki dr. Đurđi Strsoglavec, ki je ob izidu posebej za to novico o njem zapisala: Stra pa vüpanje, nejsakdnejšnje pajdaštvo pa strašna osamlenost, nevidena korajža pa nedojmliva krutost. Osen samomorof, dva demona, zgüba edijnoga pajdaša, veuki (usoudni) miti pa legende, Mura pa njejne meglijce. Črna mati zemla je nej za bojazlijfce. Si vüpate?

objavljeno v rubriki: Bralec