Novica

Marijina zgodba Colma Toíbína kot Brezmadežna/Immaculata Tomaža in Livije Pandur septembra v Drami SNG Maribor

23.08.2016

Tomaž Pandur se je poslovil sredi snovanja še ene izmed gledaliških predstav, ki priklicujejo velike zahodne zgodbe oziroma like: v svojem poslednjem delu je po navdihu romana Marijin testament irskega pisatelja Colma Toíbína v fokus postavil Jezusovo mater Marijo – »pretresljivo, pomenljivo naključje lahko vidimo v tem,« pripominja Petra Vidali v zapisu o knjigi v Večeru. Pretresljivo in pomenljivo nemara prav v pomenu, ki ga režiserjeva sestra in dramaturginja Livija Pandur pripiše Brezmadežni/Immaculati, kakor je predstava dobila naslov, ko jo označi kot »oltar ljubezni, izgube, samote, iskanja smisla v ranah, ki jih ne more nič zaceliti«. Da je roman Marijin testament v slovenskem prevodu – prevedel ga je Jure Potokar – izšel ravno na dan, ko smo izvedeli, da nas je Pandur zapustil, smo na založbi Modrijan doživeli kot še eno pretresljivo naključje.

Marijin testament je kratka, a močna Marijina izpoved, ki pusti pečat ne glede na versko prepričanje, saj zadeva materinsko ljubezen – v kateri lahko najdemo izčiščene podobe ljubezni sploh –, a izostreno s tragično izkušnjo, bolečino, ki jo je težko ubesediti. Preliva se skozi nemoč, da bi posegla v tok dogodkov, ki vzbujajo slutnjo tragičnega izteka, sprejemanje sinovih odločitev, občutke krivde zaradi lastnih šibkosti, premlevanje spominov, nasprotovanje ustvarjanju mita, ki zahteva prirejanje dejstev, in neznosno praznino izgube.
Zdi se, da prav zaradi tragične izkušnje Toíbínova Marija lahko pogleda resnici v obraz – na koncu brez olepšav in iluzij (tudi za nazaj) prebira svet okoli sebe. Takšna opcija ponuja tudi samosvojo reinterpretacijo svetopisemskih dogodkov in oseb, zaradi česar so gledališko izvedbo leta 2013 na Broadwayu nekateri ogorčeno označili za heretično.

Tomaž Pandur je odšel, preden je Brezmadežno/Immaculato pripeljal do premiere, a zahvaljujoč Drami SNG Maribor in Liviji Pandur, ki je predstavo po njegovi zamisli dokončala, bo vendarle kmalu znano, kako je Toíbínovo Marijo doživel, razumel in videl. Predstava, v kateri bo Marijo odigrala Nataša Matjašec Rošker, bo 23. septembra 2016 odprla novo gledališko sezono v Mariboru, kar bo prav gotovo nepozaben in memoriam velikemu slovenskemu umetniku.

Skratka, gre za do skrajnosti iskreno pripoved, ki kaže Marijo v popolnoma drugi luči, kot jo opisujejo uradna cerkvena besedila. Ponižna, ljubeča, molčeča, trpeča, vdana Kristusova mati postane tragična junakinja z elokventnostjo Elektre ali Medeje ali Antigone, beremo na platnicah angleške izdaje. Da imajo nekateri verniki, zlasti pa cerkvene institucije, knjigo za blasfemično, ni presenečenje.

Romana Dobnikar Šeruga, Delo, 24. 5. 2016

**
**
Saj, bolj kot razgrajujemo ta mit, bolj jasno postaja, zakaj je neizčrpen. Tóibín ga razstavi in sestavi na slabih stotih ne preveč natrpanih straneh, v mojstrskem, atmosfersko nabitem monologu. Da je tak tudi v slovenščini, je zaslužen Jure Potokar. Dobra knjiga, vsekakor. Za tiste, ki si spoznavno dimenzijo literature predstavljajo zelo konkretno, ki imajo radi velike zgodbe, velika vprašanja in nič manjše in manj konkretne odgovore, pa najbrž odlična knjiga.

Petra Vidali, Večer, 1. 8. 2016

objavljeno v rubriki: Bralec

Sorodne novice

na vrh strani

29.07.2016

V slovenskem prevodu bomo brali tudi najnovejši roman Neila Jordana – zato čim prej preberite V koži drugega »

Irski pisatelj Neil Jordan pri nas ni neznan, prevedene imamo njegova romana Sončni vzhod z morsko pošastjo in V koži drugega ter kratko zgodbo Neka ljubezen. Vendar ga – in to ne samo pri nas – kot uglednega scenarista in režiserja (npr. z oskarjem nagrajene Igre solz) večina povezuje predvsem s filmom. Ne ravno po pravici, saj se lahko pohvali tudi z vrsto literarnih nagrad. Sam se šteje najprej za pisatelja, filme je, kot pravi, začel snemati pozneje in bolj po naključju.
V Modrijanovi zbirki Bralec smo leta 2014 izdali prevod tedaj zadnjega Jordanovega romana V koži drugega (Mistaken, 2011). Jordan je zanj prejel Irsko književno nagrado in Nagrado Kerry Group, prav tako namenjeno irskim pisateljem. Potem se je lotil režije – posnel je vampirski triler Bizanc; in potem – pisanja.

Roman The Drowned Detective (»Potopljeni detektiv«) je izšel spomladi 2016, ocene so zelo laskave.

objavljeno v rubriki: Bralec

08.06.2016

Črna mati zemla Kristiana Novaka na seznamu neželenih v šolski lektiri mladih Hrvatov »

Sliši se tako znano: »U ime obitelji« – V imenu družine. Sredi aprila smo na Modrijanovi FB strani objavili povezavo do članka na hrvaškem tportalu Novi seznam lektire razdelil profesorje – od navdušenja do zgražanja in pripisali: »Kar ni mogoče pri nas, je mogoče pri sosedih.«. Nacionalni kurikulum za predmet hrvaški jezik je namreč na seznam knjig za osemnajstletnike uvrstil tudi roman Črna mati zemla pisatelja Kristiana Novaka (maja je gostoval v Ljubljani), ki smo ga v prevodu izdali pri Modrijanu, tisto »kar je mogoče« pa seveda ni imelo prav nobene povezave s tem, o čemer pišemo v nadaljevanju. Novi seznam nas je pač navdušil, na njem je veliko avtoric in videti je tudi, da so Hrvati, v nasprotju z nami, celo opazili, da je zadnjih 30, 40 let izšlo veliko odličnih knjig in da jih je veliko primernih tudi za branje v šolah. Vendar je nekdo pod objavo pritisnil samo »ha ha« ... Le kaj je imel v mislih?

Pogrom proti knjigam, ki jih strokovnjaki izberejo za obvezno branje, in medijski linč njihovih avtorjev, kar se zdaj dogaja pri sosedih – sporni niso le Hrvati Kristian Novak, Silvija Šesto, Zoran Ferić, Dubravka Ugrešić in Slavenka Drakulić, ampak tudi tuji avtorji, kot so Haruki Murakami, Patrick Süskind in Marquerite Duras –, smo že večkrat doživeli tudi pri nas.

objavljeno v rubriki: Bralec

06.06.2016

Joyce Carol Oates – njene teme niso lahke, vedno je v njih kritika družbe, oblasti, človeških slabosti »

»Koža pisatelja, ki je izdal toliko knjig kot jaz, mora biti debela kot nosorogova, a pod njo še vedno biva kot metuljček krhek in upajoč duh.« Tako je tvitnila danes oseminsedemdesetletna ameriška pisateljica Joyce Carol Oates in v enem stavku povzela bistvo svojega osupljivega opusa.
Kariera dekleta z revnega podeželja na severu države New York se je začela zelo zgodaj: nadarjenost in veselje do pisanja je pokazala že v osnovni šoli in od takrat, ko ji je babica pri štirinajstih letih podarila prvi pisalni stroj, ni odnehala. Bila je izjemno uspešna študentka in prav kmalu zatem profesorica na več univerzah (najdlje na Princetonu), mentorica mnogim mladim literatom, urednica, kritičarka … ob vsem tem pa pisala in pisala in pisala, po dve do tri knjige na leto.

objavljeno v rubriki: Bralec

04.06.2016

Soba 2 – pretanjeno izpisan »ženski« roman, ki neposredno, pa vendar z izjemno rahločutnostjo izrazi različne plasti ženske duše »

Julie Bonnie (tudi Julie B. Bonnie) je francoska pevka, kitaristka, violinistka in plesalka, od leta 2013 pa tudi pisateljica: tega leta je izšel njen romaneskni prvenec Soba 2 (Chambre 2), pozneje je napisala še tri romane. V zadnjem, s tematsko nedvoumnim naslovom Mon amour,, se posveča različnim oblikam ljubezni, s čimer ni presenetila, saj se je že v Sobi 2 razkrila kot izjemno senzibilna osebnost, globoko dovzetna za vse odtenke odnosov z drugimi, ki se jim predaja scela in jo tako tudi kar najgloblje prizadevajo. Plemenita ženska pisava v najboljšem pomenu z izrazito avtobiografsko podlago. Julie Bonnie je namreč že pri štirinajstih prestopila tradicionalne okvire najstniškega življenja, ki so ji bili namenjeni in sta jih pričakovali tako njena družina (starša učitelja) in širša okolica. Tako se tudi Béatrice, junakinja Sobe 2, kot najstnica prepusti svoji ljubezni, mlademu nemškemu violinistu Gaborju, in se z njegovo skupino odpravi na večletno glasbeno turnejo.

objavljeno v rubriki: Bralec

17.05.2016

Kristian Novak, Kruno Lokotar in Đurđa Strsoglavec – 23. maja v Klubu Cankarjevega doma v Ljubljani »

Črna mati zemla, roman hrvaškega pisatelja in jezikoslovca Kristiana Novaka, velja na Hrvaškem za pravo senzacijo, saj je na tamkajšnji literarni zemljevid vpisal novo področje: Medžimurje. Gre za literarno krajino, ki slovenskemu bralcu ni neznana, saj ga Novak v kombinaciji napete srhljivke, krimiča in psihološkega romana popelje med panonske meglice, k mistični Muri, in murskim deklicam, ki vabijo v svojo fatalno družbo. Novak se pri tem oddalji od »doma prevladujočega ravničarskega patosa«, kot je v Mladini zapisal Matej Bogataj, saj se bolj kot romantiziranju krotke skupnosti posveti njenim temnim platem, pri čemer je še »duhovit in posmehljiv«.
Črna mati zemla v glavno vlogo postavi otroškega junaka, ki se sooča s travmo očetove smrti, svoje dojemanje stvarnosti pa tesno poveže z medžimurskimi legendami. Ko se v vasi odvije veriga nepojasnjenih samomorov, se pokaže, da tudi odrasli najdejo zatočišče v nadnaravnem, lastno vest pa radi lajšajo z iskanjem grešnega kozla. Celotno pripoved zaokroži zavedanje o krhkem in varljivem spominu, ki si dogodke vedno prilagaja po svoje.

objavljeno v rubriki: Bralec