E-novice

Novica

Leta 2016 so v tujini izšli prevodi del Andreja E. Skubica, Boruta Goloba, Lidije Dimkovske, Draga Jančarja in Mirane Likar

18.01.2017

Pisatelja Andreja E. Skubica (na fotografiji) od leta 2005, ko je bilo v češčino prevedeno njegovo prvo delo, roman Fužinski bluz, vse bolje poznajo tudi v tujini. Njegove knjige najdemo še v angleškem, nemškem, ruskem, srbskem in hrvaškem jeziku. Hrvaški prevod je tudi zadnji izmed Skubičevih del, objavljenih v tujini, in njegovo tretje delo, objavljeno na Hrvaškem. Po romanih Popkorn in Koliko si moja? je namreč lani pri zagrebški založbi Alfa izšel še prevod s kresnikom nagrajenega romana Samo pridi domov (Samo dođi doma; prevedel Božidar Brezinščak Bagola). Skubic je reden gost hrvaških književnih sejmov in festivalov, kot so puljski knjižni sejem Sa(n)jam knjige u Istri – konec leta ga kljub svežemu prevodu v hrvaščino ni bilo med predstavniki slovenskih književnikov na dogodku »Ljubljana bere« – osrednji knjižni sejem Interliber in Festival svetovne književnosti, torej je že dober znanec hrvaških bralcev in kritikov, ki ga štejejo med vodilne sodobne slovenske pisatelje. Letos se Skubicu obetata še dva prevoda v nemščino: poleg romana Lahko tudi novela Igre brez meja, ki jo bo konec leta objavil Voland & Quist. To je leta 2004 ustanovljena leipziška založba, ki jo zanimajo dela vzhodnoevropskih avtorjev. V njenem programu denimo med hrvaškimi pisatelji najdemo Oljo Savičević Ivančević in Eda Popovića, med črnogorskimi Andreja Nikolaidisa, med slovenskimi pa bo Skubic prvi, če se ozremo na predstavnike bivše skupne države.

Zelo dobro pa so slovenske barve zastopane pri češki založbi Větrné mlýny iz Brna – tu je izšel tudi prvi Skubičev prevod –, saj v njenem programu naštejemo kar enajst slovenskih avtorjev. Lani je založba izdala dve deli, ki sta izšli pri založbi Modrijan: Rezervno življenje Lidije Dimkovske (Náhradní život; prevedla Katerina Dimovska in Bohuslav Valek), ki je v izvirniku izšlo v Makedoniji in ga je v slovenščino prevedel Aleš Mustar, ter roman Raclette Boruta Goloba. Potem ko je navdušenje nad Raclettom, ki se je uvrstil med pet finalistov za nagrado Kresnik, pri nas že šlo nekoliko v pozabo, je knjiga novo življenje zaživela na Češkem v prevodu Petra Mainuša, slovenista iz Brna in vidnega ambasadorja slovenske literature na Češkem. Rezervno življenje Lidije Dimkovske je lani izšlo tudi v angleščini pri ameriški založbi Two Lines Press (A Spare Life; prevedla Christina Kramer).

Nove prevode pa še kar zbira pisatelj Drago Jančar. V začetku leta 2016 je pri založbi Dalkey Archive Press izšel angleški prevod romana To noč sem jo videl (I Saw Her That Night; prevedel Michael Biggins), od jeseni pa je mogoče To nočMa éjjel láttam őt – v prevodu Orsolye Gállos brati še v madžarščini (L'Harmattan). Pri pariški založbi Phébus je konec poletja pod naslovom Six mois dans la vie de Ciril (»Šest mesecev Cirilovega življenja«) izšel še francoski prevod romana Maj, november. Prevedla ga je Andrée Lück-Gaye.

Omenimo naj še nekaj lanskoletnih revijalnih objav v tujini, povezanih z Modrijanovimi izdajami izvirnih del. Obsežen odlomek Iger brez meja najdemo v prevodu Ane Ristović v spletni reviji Sarajevske sveske (št. 49/50). V mednarodni spletni kulturni reviji Blesok iz Makedonije (št. 107) je bila v makedonščini (prevod Sonja Cekova) in angleščini (prevod Špela Bibič) objavljena zgodba Jutro nekega dne Mirane Likar, zmagovalke mednarodnega natečaja Lapis Histriae leta 2015, zgodbo, ki je pozneje izšla v zbirki Glasovi, pa je mogoče v hrvaščini (prevod Neven Ušumović) in italijanščini (prevod Ivana Martinčić) prebrati v zborniku Lapisa Histriae Crni rad/Lavoro nero/Črno delo.

objavljeno v rubriki: Bralec

Sorodne novice

na vrh strani

13.06.2018

Hrvaška pisateljica Ivana Sajko je za Ljubezenski roman prejela 10. mednarodno književno nagrado Hiše svetovnih kultur »

Hiša svetovnih kultur – Haus der Kulturen der Welt (HKW) – je umetnostna galerija, muzej sodobne umetnosti in kulturna institucija, ki domuje v leta 1957 zgrajeni markantni zgradbi ob reki Spreji v Berlinu, na John-Foster-Dulles-Allee. Od leta 2009 ustanova podeljuje mednarodno književno nagrado za najboljši tuji roman, preveden v nemščino. Prvi nagrajenec je bil Američan Daniel Alarcón, sledili so Marie NDiaye (Francija), Mihail Šiškin (Rusija), Mircea Cărtărescu (Romunija), Teju Cole (Nigerija/ZDA), Dany Laferrière (Haiti, Kanada), Amos Oz (Izrael), Shumona Sinha (Francija) in Fiston Mwanza Mujila (Demokratična republika Kongo). HKW in sklad Elementarteilchen nagradita tako avtorja/avtorico kakor prevajalca/prevajalko.

Deseto mednarodno književno nagrado Hiše svetovnih kultur, za leto 2018, pa je prejela hrvaška pisateljica Ivana Sajko za Liebesroman (Ljubavni roman, 2015).

objavljeno v rubriki: Bralec

31.05.2018

Celotno stvarnost je treba pojmovat kot nekaj malomarno kuhanega in nedorečenega, imenovanega z nekaj blagohotne ironije »tole zdaj« »

Tole zdaj je poročilo pisatelja Zorana Hočevarja o »tem zdaj« – zaslužijo si zanamci vsekakor en podroben pismen dokument o stanju in razmerah danes, prav v letu 2013 in tudi naslednjem, vse do dne, ko bo poročevalec kar najtrdneje prepričan, da je o raportu, pač zaradi tudi vanj umeščenih dramatičnih dogodkov in ob tem še mojstrsko opisanih, mogoče brez pomislekov dejat, da gre za nenavaden, a vsekakor pravcati roman.

Načrt je dober, a ker pripetljajev težjega kalibra ni po cele mesce, bi pisatelj ne bil to, če bi ne zmogel najt četudi v navadnem vsakdanu veliko možnosti za ekspresijo. In dejansko, dostikrat prav kolne, čeprav začuda predvsem tedaj, ko se mu nudijo najlepše prilike za doživljaj in zabeležbo tega. Že tako je namreč v zamudi. Ne sledi ničemur okrog sebe sproti, saj »a mislite vi bralci, da sem Bog?! Sploh ne, celo navaden tumplek sem. Že zgolj za količkaj korekten pasus o, denimo, tem, kako kdo kolcne, rabim morje časa!«

objavljeno v rubriki: Bralec

17.04.2018

Že četrti slovenski prevod dela »tečnega genija«, kolumbijskega pisatelja Fernanda Valleja – Vzporedna ulica »

Ali zmorete v petih minutah – brez spletnega pomočnika – našteti vsaj pet kolumbijskih književnikov? Gabriel García Márquez ... ????

Márquez (1927–2014) je edini kolumbijski nobelovec, ni pa edini kolumbijski književnik z več kot enim ali dvema prevodoma v slovenščino. Poleg tega ga ni več med nami. Med pisatelji iz četrte največje južnoameriške države se nam z največ prevodi zelo verjetno predstavlja Fernando Vallejo, »tečni genij«, kakor ga je v časniku The Bogotá Post (izhaja v angleščini od leta 2014) imenovala kolumbijska kulturna novinarka Milagros Oliveros Cordoba. Udeležila se je njegovega predavanja »Kolumbiji« aprila 2016 na knjižnem sejmu v Bogoti, da bi z njim naredila intervju.

objavljeno v rubriki: Bralec

01.04.2018

Roman Drevo brez imena Draga Jančarja – po desetih letih nova izdaja v zbirki Bralec »

V zbirki Bralec je izšel roman Draga Jančarja Drevo brez imena. Roman, ki smo ga pripravili ob pisateljevi 70-letnici, je bil prvič objavljen pred natanko desetimi leti v Modrijanovi veliki zbirki Euroman. V zbirki 27 proznih del iz 27-članske Evropske unije – takrat se je, s svojimi mladimi članicami, zdela še srečna družina –, ki je bila izdana na predvečer svetovnega dneva knjige in prav v času, ko je Slovenija predsedovala EU, je nosil številko 1. A kljub temu gre za enega najbolj prezrtih Jančarjevih romanov pri nas.

Jančarjev osmi roman – leta 2009 je bil v finalu za kresnika – je bil doslej preveden v sedem jezikov, po hrvaškem, nemškem, ukrajinskem, madžarskem, albanskem in angleškem je nedavno, oktobra lani, izšel še turški prevod.

objavljeno v rubriki: Bralec

10.03.2018

Enajsti natis in še dva prevoda romana To noč sem jo videl Draga Jančarja »

Slovenski roman desetletja? Ne dvomimo, da bi se večina bralcev odločila za Jančarjev roman To noč sem jo videl. Temu v prid ne govorijo le številni prevodi ter nagrade in nominacije, ampak tudi (ali predvsem) prodajne številke: pred kratkim je izšel že enajsti natis tega romana. Čemu le, če ne zaradi odlične prodaje?

Roman To noč sem jo videl (Jančarjev deveti roman; pozneje je objavil še dva, pri naši založbi Maj, november) je izšel septembra 2010 v visoki nakladi 1500 izvodov in bil razprodan v dveh mesecih. Prvemu ponatisu je sledil kresnik leta 2011 (Jančarjev tretji), roman je bil v istem letu izbran za Cankarjevo tekmovanje srednješolcev, leto pozneje pa preveden v hrvaški jezik. Po ruskem in bolgarskem prevodu leta 2013 je leto pozneje izšel še v francoščini in pisatelju v Franciji prinesel dve nominaciji in dve nagradi; najodmevnejša je bila nagrada za najboljšo tujo knjigo – Prix du Meilleur livre étranger (PMLE).

objavljeno v rubriki: Bralec

Vaša košarica


Vaša košarica je prazna.