Novica

Leta 2016 so v tujini izšli prevodi del Andreja E. Skubica, Boruta Goloba, Lidije Dimkovske, Draga Jančarja in Mirane Likar

18.01.2017

Pisatelja Andreja E. Skubica (na fotografiji) od leta 2005, ko je bilo v češčino prevedeno njegovo prvo delo, roman Fužinski bluz, vse bolje poznajo tudi v tujini. Njegove knjige najdemo še v angleškem, nemškem, ruskem, srbskem in hrvaškem jeziku. Hrvaški prevod je tudi zadnji izmed Skubičevih del, objavljenih v tujini, in njegovo tretje delo, objavljeno na Hrvaškem. Po romanih Popkorn in Koliko si moja? je namreč lani pri zagrebški založbi Alfa izšel še prevod s kresnikom nagrajenega romana Samo pridi domov (Samo dođi doma; prevedel Božidar Brezinščak Bagola). Skubic je reden gost hrvaških književnih sejmov in festivalov, kot so puljski knjižni sejem Sa(n)jam knjige u Istri – konec leta ga kljub svežemu prevodu v hrvaščino ni bilo med predstavniki slovenskih književnikov na dogodku »Ljubljana bere« – osrednji knjižni sejem Interliber in Festival svetovne književnosti, torej je že dober znanec hrvaških bralcev in kritikov, ki ga štejejo med vodilne sodobne slovenske pisatelje. Letos se Skubicu obetata še dva prevoda v nemščino: poleg romana Lahko tudi novela Igre brez meja, ki jo bo konec leta objavil Voland & Quist. To je leta 2004 ustanovljena leipziška založba, ki jo zanimajo dela vzhodnoevropskih avtorjev. V njenem programu denimo med hrvaškimi pisatelji najdemo Oljo Savičević Ivančević in Eda Popovića, med črnogorskimi Andreja Nikolaidisa, med slovenskimi pa bo Skubic prvi, če se ozremo na predstavnike bivše skupne države.

Zelo dobro pa so slovenske barve zastopane pri češki založbi Větrné mlýny iz Brna – tu je izšel tudi prvi Skubičev prevod –, saj v njenem programu naštejemo kar enajst slovenskih avtorjev. Lani je založba izdala dve deli, ki sta izšli pri založbi Modrijan: Rezervno življenje Lidije Dimkovske (Náhradní život; prevedla Katerina Dimovska in Bohuslav Valek), ki je v izvirniku izšlo v Makedoniji in ga je v slovenščino prevedel Aleš Mustar, ter roman Raclette Boruta Goloba. Potem ko je navdušenje nad Raclettom, ki se je uvrstil med pet finalistov za nagrado Kresnik, pri nas že šlo nekoliko v pozabo, je knjiga novo življenje zaživela na Češkem v prevodu Petra Mainuša, slovenista iz Brna in vidnega ambasadorja slovenske literature na Češkem. Rezervno življenje Lidije Dimkovske je lani izšlo tudi v angleščini pri ameriški založbi Two Lines Press (A Spare Life; prevedla Christina Kramer).

Nove prevode pa še kar zbira pisatelj Drago Jančar. V začetku leta 2016 je pri založbi Dalkey Archive Press izšel angleški prevod romana To noč sem jo videl (I Saw Her That Night; prevedel Michael Biggins), od jeseni pa je mogoče To nočMa éjjel láttam őt – v prevodu Orsolye Gállos brati še v madžarščini (L'Harmattan). Pri pariški založbi Phébus je konec poletja pod naslovom Six mois dans la vie de Ciril (»Šest mesecev Cirilovega življenja«) izšel še francoski prevod romana Maj, november. Prevedla ga je Andrée Lück-Gaye.

Omenimo naj še nekaj lanskoletnih revijalnih objav v tujini, povezanih z Modrijanovimi izdajami izvirnih del. Obsežen odlomek Iger brez meja najdemo v prevodu Ane Ristović v spletni reviji Sarajevske sveske (št. 49/50). V mednarodni spletni kulturni reviji Blesok iz Makedonije (št. 107) je bila v makedonščini (prevod Sonja Cekova) in angleščini (prevod Špela Bibič) objavljena zgodba Jutro nekega dne Mirane Likar, zmagovalke mednarodnega natečaja Lapis Histriae leta 2015, zgodbo, ki je pozneje izšla v zbirki Glasovi, pa je mogoče v hrvaščini (prevod Neven Ušumović) in italijanščini (prevod Ivana Martinčić) prebrati v zborniku Lapisa Histriae Crni rad/Lavoro nero/Črno delo.

objavljeno v rubriki: Bralec

Sorodne novice

na vrh strani

23.04.2017

Zločin in ljubezen Romana Rozine je žirija za kresnika razglasila za enega najboljših romanov leta 2016 »

Svetovni dan knjige in avtorskih pravic časnik Delo počasti z objavo seznama desetih najboljših slovenskih romanov, izdanih v preteklem letu. Mesec dni pred slovesno podelitvijo na kresni večer, 23. junija, se seznam zoži na pet finalistov. Ti ukrojijo literarno srečanje na Rožniku, zmagovalec, ki ga žirantje izberejo tik pred vrhuncem v Cankarjevi spominski sobi, prejme denarno nagrado in plaketo ter s prižigom kresnega ognja prične tradicionalno kresovanje. Kako leto ga zagode vreme, a to nagradi ne odvzame leska in tudi ne odvrne kupcev, da bi se že naslednji dan odpravili po knjigarnah na »lov« za aktualnim kresnikovim romanom. In to je to – kresnik je bržkone najvplivnejše in najodmevnejše literarno priznanje na Slovenskem. Dovolj prepričljiv bi moral biti že podatek, da smo lahko nagrajeni roman vsaj v mesecu po podelitvi – če tega ni preprečil izid kake vroče erotične uspešnice – videli na enem od desetih mest lestvice Naj 10 v slovenskih knjigarnah.

objavljeno v rubriki: Bralec

24.03.2017

»O, tudi knjige pišete?« Ja, jih. To počnem že večji del življenja. – Neil Jordan drugič v zbirki Bralec »

Ob imenu danes sedeminšestdesetletnega irskega pisatelja Neila Jordana občinstvo doma in po svetu najprej pomisli na njegove filmske stvaritve, in to ga kar malo jezi. Iz intervjuja za časopis The Herald ob izidu Utopljenega detektiva: »Ne vem, zakaj. Tisto minuto, ko sem začel delati filme, so ljudje popolnoma pozabili, da pišem knjige. Promocije knjig so prav čudne. Ljudje sprašujejo: ›O, tudi knjige pišete?‹ Ja, jih. To počnem že večji del življenja. Filme sem začel snemati zgolj po naključju.« A je pač tako, da so oskarji in srebrni medvedi (Jordan je prvega dobil za scenarij za Igro solz, drugega pa za režijo Mesarčka) odmevnejši od literarnih nagrad, čeprav ima Jordan tudi teh kar nekaj (med drugim za roman V koži drugega, ki je leta 2014 izšel v slovenskem prevodu prav v zbirki Bralec).

objavljeno v rubriki: Bralec

20.03.2017

Črna mati zemla Kristiana Novaka na odru Zagrebškega gledališča mladih – premiera bo v soboto, 1. aprila »

»Črna mati zemla je očarljiva žanrska mešanica; protagonist, kot da misli, da je Carrie, in je nekaj prav stephenkingovskih obratov, zraven pa je nekaj dobrodušne gruntovčanovske suicidalne frivolnosti, vredne kakšnega boljšega Paasilinne.« Matej Bogataj (Mladina) – »Črna mati zemla, roman z izvrstnim naslovom, ki evocira eno najsočnejših kletvic znotraj kajkavščine in medžimurskega dialekta, pod črto ni tradicionalna kriminalka o iskanju storilca in reševanju zapletenega primera, temveč predvsem roman izjemno prepričljive atmosfere; je odslikava ruralne umazanije, portret zabite, ksenofobne skupnosti, ki ji človek lahko uide samo na dva načina, da umre ali se preseli drugam.« Simon Popek (Rtv Slo) – »Pod vtisom prebranega se podobe same od sebe začnejo sestavljati v dogajanje na filmskem platnu, ki je mešanica Kusturičevega Očeta na službenem potovanju in Lynchevega Twin Peaksa – seveda v medžimurski izdaji.« Agata Tomažič (Delo)

objavljeno v rubriki: Bralec

10.03.2017

Simfonija v belem Adriane Lisboa, brazilske »pisateljice za sedanjost in prihodnost« – Bralec 107 »

Brazilija je največja južnoameriška država – obsega 8,5 milijona kvadratnih kilometrov, kar je krepko čez 80 odstotkov površine Evrope, prebivalcev pa ima več kot 200 milijonov, kar je več, kot jih ima celotna Rusija. Jezik Brazilcev je portugalščina, in to je morda razlog, da je brazilska književnost pri nas med najmanj znanimi južnoameriškimi književnostmi, kljub temu da spada založništvo v Braziliji med deset najmočnejših na svetu. V slovenskem prevodu izide na leto manj luzofonskih del – knjig, napisanih v portugalščini –, kot je prstov na roki, v statistiki pa so zajeta celo skupaj z deli, prevedenimi iz španščine. Koliko izmed njih je potemtakem brazilskih?
Izbrati najboljše v širnem morju brazilske proze je zato za slovenskega založnika velik izziv.

objavljeno v rubriki: Bralec

05.03.2017

Slovenska dramatizacija romana Kinderland moldavske pisateljice Liliane Corobca na odru Mestnega gledališča ljubljanskega »

Si lahko romanopisec želi več kot hvaležne bralce? Lahko. Gledalce. A le redki imajo to srečo, da bi svoj roman videli na odru ali filmskem platnu, da bi bili deležni ne le njegove recepcije pri bralcih in literarnih kritikih, temveč tudi pri režiserjih, scenaristih, kostumografih, scenografih, igralcih in nazadnje pri gledalcih.
V zbirki Bralec je izšlo veliko romanov, ki so dobili tudi filmsko upodobitev – nekateri že pred izidom, drugi pozneje –, precej manj pa je takih, ki so našli pot na gledališki oder. Norveška pisateljica Kjersti Annesdatter Skomsvold je sama pripravila dramatizacijo svojega romana Hitreje ko grem, manj me je in leta 2014 ga je uprizorilo Narodno gledališče v Oslu. Letos bo Zagrebško gledališče mladih (Zagrebačko kazalište mladih) uprizorilo dramatizacijo romana Črna mati zemla hrvaškega pisatelja Kristiana Novaka.

objavljeno v rubriki: Bralec