E-novice

Novica

Hrvaška pisateljica Ivana Sajko je za Ljubezenski roman prejela mednarodno književno nagrado Hiše svetovnih kultur

13.06.2018

Hiša svetovnih kultur – Haus der Kulturen der Welt (HKW) – je umetnostna galerija, muzej sodobne umetnosti in kulturna institucija, ki domuje v leta 1957 zgrajeni markantni zgradbi ob reki Spreji v Berlinu, na John-Foster-Dulles-Allee. Od leta 2009 ustanova podeljuje mednarodno književno nagrado za najboljši tuji roman, preveden v nemščino. Prvi nagrajenec je bil Američan Daniel Alarcón, sledili so Marie NDiaye (Francija), Mihail Šiškin (Rusija), Mircea Cărtărescu (Romunija), Teju Cole (Nigerija/ZDA), Dany Laferrière (Haiti, Kanada), Amos Oz (Izrael), Shumona Sinha (Francija) in Fiston Mwanza Mujila (Demokratična republika Kongo). HKW in sklad Elementarteilchen nagradita tako avtorja/avtorico kakor prevajalca/prevajalko.

Deseto mednarodno književno nagrado Hiše svetovnih kultur, za leto 2018, pa je prejela hrvaška pisateljica Ivana Sajko za Liebesroman (Ljubavni roman, 2015), ki je v prevodu Alide Bremer izšel lani pri dresdenski založbi Voland & Quist – dobro leto po izidu prevoda Polone Glavan pri založbi Modrijan. Pisateljica prejme 20.000 € nagrade, prevajalka pa 15.000 €.

Ljubezenski roman je eno izmed štirih del s to nagrado, ki so že prevedena v slovenščino; peto se jim bo pridružilo konec leta – roman lanskega nagrajenca Fistona Mwanze Mujile Tram 83 (v prevodu Katje Zakrajšek). Pri Modrijanu je leta 2011 izšel tudi roman Tri močne ženske Marie NDiaye (prevedla Suzana Koncut).

Slovesna podelitev 10. nagrade Hiše svetovnih kultur s predstavitvijo nagrajenk ter finalistov in finalistk bo 28. junija.

O romanu:

Gabriela Babnik, Delo

Matej Bogataj, Mladina

Jasna Lasja, Radio ARS

Maja Šučur, Dnevnik

Damjan Zorc, Peripetije

objavljeno v rubriki: Bralec

Sorodne novice

na vrh strani

12.06.2013

Le eden je Simon in Simon smo vsi – ob izidu romana Simonove priče Rudija Podržaja »

Predstavljal si je, da imajo Nebesa ustroj nekakšne biblioteke, pravi v Pesmi o darovih o sebi Jorge Luis Borges, eden izmed najslavnejših književnikov in knjižničarjev na svetu. Knjižnica je bila (vsaj) za Borgesa očitno nekaj nebeškega, če misel obrnemo, in ker so dobri literati praviloma tudi dobri bralci, ne bi presenečalo, če bi med knjižničarji in bibliotekarji našli več pesnikov in pisateljev kot v drugih poklicih. S tovrstno statistiko se bo morda pozabavala kakšna ustrezna strokovna raziskava, če se še ni, ne glede nanjo pa v Sloveniji hitro lahko najdemo nekaj znanih književnikov knjižničarjev, kot so Dane Zajc, Saša Vegri, Boris Jukič, Gorazd Kocijančič, Marjana Moškrič, Lidija Gačnik Gombač ali Marijan Pušavec, pa gotovo še zdaleč nismo našteli vseh. Mednje moramo vsekakor prišteti tudi Rudija Podržaja, ki je pred leti pri Modrijanu objavil roman Angelci padajo gor in pravkar izdal nov roman, in če boste Simonove priče vzeli v roke, boste zlahka razumeli, zakaj.

objavljeno v rubriki: Bralec

29.03.2013

»Zapišite to knjigo na seznam. Na nakupovalni seznam.« – Erik Fosnes Hansen »

Ocenjevalec je začel pisati sezname. Tudi bralci bi jih morali. Zapišite to knjigo na seznam. Na nakupovalni seznam.

Ocenjevalec ni nihče drug kot popularni norveški pisatelj Erik Fosnes Hansen, avtor romana Psalm na koncu poti, ki smo ga lani, ob stoti obletnici Titanikovega potopa, naposled dobili tudi v slovenskem prevodu. Toda Psalm je bil šele drugi norveški roman, ki je izšel pri naši založbi – naš prvi Norvežan pač za vselej ostaja Erlend Loe z nenavadnim romančkom Tihi dnevi v Mixing Partu.
Pisatelja sta vrstnika in poleg let jima je skupno dejstvo, da nista zaslovela s kriminalkami. Bralci, ki norveško književnost spremljajo le po prevodih, utegnejo namreč dobiti vtis, da na severu Evrope pišejo samo kriminalke. Pa ni tako. Pri Modrijanu je pravkar izšel že četrti norveški roman* – Loejev Naiven.Super. – in ni kriminalka.

objavljeno v rubriki: Bralec

20.11.2012

Nekateri pravijo, da je najhuje napisati drugo knjigo – in Golobov Raclette je res hud »

Lastniki so ovce nalašč puščali na milost in nemilost medvedu, ker jim je država za vsako raztrgano ovco plačala višjo odškodnino od nabavne cene ovce. Lastniki ovac so hitro dojeli lepoto vrtoglavih kapitalskih donosov. Ovce o ekonomiji niso imele pojma. Vdano so plačevale krvni davek. Taka je zgodovina. Krvava.

Ko sem prijel v roke t. i. resni časopis, sem opazil, da se je tresavica v dlaneh zaradi visokega odstotka kofeina v telesu končno le pojavila. Pomirjen sem nadaljeval z branjem. Telo je očitno protestiralo zaradi predoziranja poživil, kar obenem pomeni, da je normalno funkcioniralo. Politiki, ekonomisti, moralni teologi in amoralni sociologi so v časopisnih prispevkih pojasnjevali svetu, da smo se znašli sredi velikega sranja. Res je. Tudi Mojzesovo peteroknjižje se začne enako.

Vam to zveni znano? Nekateri se boste morda spomnili knjige SMREKA BUKEV LIPA KRIŽ, odmevnega prvenca Boruta Goloba izpred treh let, od koder je prvi odlomek. Z lahkoto lahko uganete, da je drugega spisal isti avtor, nahaja pa se v njegovem čisto novem delu Raclette.

objavljeno v rubriki: Bralec