E-novice

Novica

Črna mati zemla Kristiana Novaka na seznamu neželenih v šolski lektiri mladih Hrvatov

08.06.2016

Sliši se tako znano: »U ime obitelji« – V imenu družine. Sredi aprila smo na Modrijanovi FB strani objavili povezavo do članka na hrvaškem tportalu Novi seznam lektire razdelil profesorje – od navdušenja do zgražanja in pripisali: »Kar ni mogoče pri nas, je mogoče pri sosedih.«. Nacionalni kurikulum za predmet hrvaški jezik je namreč na seznam knjig za osemnajstletnike uvrstil tudi roman Črna mati zemla pisatelja Kristiana Novaka (maja je gostoval v Ljubljani), ki smo ga v prevodu izdali pri Modrijanu, tisto »kar je mogoče« pa seveda ni imelo prav nobene povezave s tem, o čemer pišemo v nadaljevanju. Novi seznam nas je pač navdušil, na njem je veliko avtoric in videti je tudi, da so Hrvati, v nasprotju z nami, celo opazili, da je zadnjih 30, 40 let izšlo veliko odličnih knjig in da jih je veliko primernih tudi za branje v šolah. Vendar je nekdo pod objavo pritisnil samo »ha ha« ... Le kaj je imel v mislih?

Pogrom proti knjigam, ki jih strokovnjaki izberejo za obvezno branje, in medijski linč njihovih avtorjev, kar se zdaj dogaja pri sosedih – sporni niso le Hrvati Kristian Novak, Silvija Šesto, Zoran Ferić, Dubravka Ugrešić in Slavenka Drakulić, ampak tudi tuji avtorji, kot so Haruki Murakami, Patrick Süskind in Marquerite Duras –, smo že večkrat doživeli tudi pri nas. Spomnimo. Leta 2002 je bila za maturo izbrana Rožančeva Ljubezen. Kaj hujšega, izbor je sprožil tolikšen gnev nekaterih »zaskrbljenih« staršev, da ga je bilo treba celo deliti z gledalci pred televizijskimi sprejemniki. Maturanti so kljub temu »preživeli«, danes so 14 let starejši, prav zanimivo bi bilo izvedeti, koliko travme jim je povzročil ta lepi roman Marjana Rožanca. Pred leti je komisija za Cankarjevo tekmovanje osmo- in devetošolcem priporočila branje romana Na zeleno vejo Andreja Predina in zgodbe Oči Andreja Makuca. Starši in celo nekateri učitelji so skočili iz kože, česa tako nezaslišanega pa še ne! Zaplet – knjiga Na zeleno vejo je bila celo umaknjena s seznama – je postal znan kot »Afera Cankarjevo priznanje«, predmet parlamentarne razprave, o njem so pisali skoraj vsi mediji, spletni komentatorji in forumaši so brusili nože, zlasti Predin pa se je moral več mesecev braniti očitkov, da piše »pornografsko« literaturo. V parlamentu so na pobudo neke stranke razpravljali tudi o romanu Gorana Vojnovića Jugoslavija, moja dežela, ki ga je Javna agencija za knjigo prek projekta »Rastem s knjigo« podarila srednješolcem – tokrat ni bila problematična »pornografija«, temveč skrb, »ali izbrana knjiga spodbuja domovinsko zavest, zavest o državni pripadnosti in narodni identiteti ter vedenje o zgodovini Slovenije in njeni kulturi«. In še bi lahko naštevali: Princeska z napako Janje Vidmar, Cimre Maje Novak, Ime mi je Damjan Suzane Tratnik, pa celo Junaki z ladje Argo Gaje Kos in Damijana Stepančiča (v zgodbici je, oh groza, preveč krvi). Lani, potem ko je bil za Cankarjevo tekmovanje izbran roman Vladimirja P. Štefaneca Sem punk čarovnica, Debela lezbijka in ne maram vampov, je Zavod RS za šolstvo na spletni strani objavil strokovni članek predsednika komisije dr. Igorja Sakside Kurikularni bralci, tabuji in cenzorske strategije (Primer Cankarjevo tekmovanje). V članku obsežno pojasni, kaj je problemska in tabujska književnost, in opozori na anonimno spletno hujskaštvo, ki se je razmahnilo zlasti po izboru Predinove knjige. »Ta model ravnanja,« piše, »je zgovoren: strokovna vprašanja, povezana z vrednotenjem in šolsko interpretacijo mladinske književnosti, so postavljena v okvir anonimnega nestrokovnega (laičnega) okolja; argumentacija za to ali ono vrednotenjsko oz. interpretacijsko odločitev zato praviloma ne izvira iz strokovnih, ampak pogosto povsem osebnih in pogosto pristranskih sodb. Nekateri kurikularni bralci, ki napovedujejo bojkot in k temu spodbujajo še druge, se ne odzivajo na poziv k pogovoru o problematiki: ne stopijo v stik s komisijo, njenih članov ne povabijo npr. na pogovor s starši. Namesto tega pa zavestno ustvarjajo javni škandal – tudi z napačnimi dejstvi; npr. z navajanjem napačnega števila tekmovalcev ali s strokovno ›korektnostjo‹ 35-letne slovarce, ki iz učnega načrta izpiše s tekmovanjem povsem nepovezan cilj (›napiše lastno pripoved, tako da posnema jezik in slog književnega besedila‹) ... Pri tovrstnem spletnem ravnanju se zdi, da kritično branje problemske književnosti sploh ni najpomembnejše, še manj širjenje bralne kulture in razvijanje bralne zmožnosti. V ozadju so pač specifični (politični?) interesi posameznikov in skupin, problemska besedila pa so zgolj priložnost za njihovo družbeno izražanje.«

Širjenja pornografije zdaj na Hrvaškem obtožujejo Kristiana Novaka, univerzitetnega profesorja, avtorja nagrajenega romana Črna mati zemla. »Moji knjigi,« je zapisal za tportal, »se očita, da spodbuja pornografijo (v spornem odlomku je prizor posilstva mladoletnika), v komentarjih pa so me imenovali nepismeni idiot, bolnik, motena oseba, in pazite to, eden od sovražnikov vsega hrvaškega. Nehal sem jih brati, zato je mogoče, da se je inventar razširil.« Novak, eden izmed avtorjev, ki ga je združenje »V imenu družine« uvrstilo na seznam »neželenih v šolski lektiri« (na neki spletni strani so, seveda brez dovoljenja, celo objavili »sporne« odlomke), je namreč sklenil, da ne bo molčal. V prispevku se obrača tudi na kolege kroatiste, ki so seznam lektire sestavili, hujskačem pa odgovarja: »Ne pustite se vznemirjati. In nikar, zaboga, ne berite moje naslednje knjige. V njej so odvratni prizori. Sploh ne berite hrvaške književnosti, resno vam pravim, v njej so mučne scene. Ne obremenjujte se, življenje je že sicer naporno. Sprostite se. Preberite novo kriminalko iz Skandinavije, novi ljubezenski roman iz Amerike, slišal sem, da sta dobra, plemenitita dušo. Vendar se pozneje ne čudite, kako se je zlovešči molk zavlekel med nas še malo globlje.«

A brez skrbi, naši osemnajstletniki so varni. Prav nobene bojazni ni, da bi morali v šoli brati nekaj tako »nevarnega«, kot so romani Kristiana Novaka, Dubravke Ugrešić in Slavenke Drakulić. Da o Murakamiju, Süskindu in Marguerite Duras sploh ne govorimo.

objavljeno v rubriki: Bralec

Sorodne novice

na vrh strani

25.06.2018

Roman atenske pisateljice Amande Mihalopulu v letu, ko so Atene svetovna prestolnica knjige »

Septembra 2016, le nekaj ur po tistem, ko je tedanja generalna direktorica Unesca Irena Bokova razglasila Atene za svetovno prestolnico knjige 2018, je odjeknila vest, da zapira vrata še zadnja izmed knjigarn Elefterudakis. To je bila največja knjigarna v Grčiji, v osemnadstropni zgradbi na Univerzitetni ulici (Panepistimiu) v Atenah – če ste bili tam od sredine devetdesetih, je niste mogli spregledati – je ponujala več kot 200.000 naslovov, v grščini in drugih jezikih, prirejala je literarne dogodke, seveda je imela tudi kavarnico. Ustanovitelj knjigarne je bil Kostas Elefterudakis, svojo prvo knjigarno je odprl leta 1898 na trgu Sintagma. V zgodnjih šestdesetih letih 20. stoletja se je preselila na Nikisovo ulico, nedaleč od Sintagme, leta 1995 pa na ulico Panepistimiu. Samo v Atenah je bilo še več kot 20 knjigarn Elefterudakis.

objavljeno v rubriki: Bralec

13.06.2018

Hrvaška pisateljica Ivana Sajko je za Ljubezenski roman prejela mednarodno književno nagrado Hiše svetovnih kultur »

Hiša svetovnih kultur – Haus der Kulturen der Welt (HKW) – je umetnostna galerija, muzej sodobne umetnosti in kulturna institucija, ki domuje v leta 1957 zgrajeni markantni zgradbi ob reki Spreji v Berlinu, na John-Foster-Dulles-Allee. Od leta 2009 ustanova podeljuje mednarodno književno nagrado za najboljši tuji roman, preveden v nemščino. Prvi nagrajenec je bil Američan Daniel Alarcón, sledili so Marie NDiaye (Francija), Mihail Šiškin (Rusija), Mircea Cărtărescu (Romunija), Teju Cole (Nigerija/ZDA), Dany Laferrière (Haiti, Kanada), Amos Oz (Izrael), Shumona Sinha (Francija) in Fiston Mwanza Mujila (Demokratična republika Kongo). HKW in sklad Elementarteilchen nagradita tako avtorja/avtorico kakor prevajalca/prevajalko.

Deseto mednarodno književno nagrado Hiše svetovnih kultur, za leto 2018, pa je prejela hrvaška pisateljica Ivana Sajko za Liebesroman (Ljubavni roman, 2015).

objavljeno v rubriki: Bralec

31.05.2018

Celotno stvarnost je treba pojmovat kot nekaj malomarno kuhanega in nedorečenega, imenovanega z nekaj blagohotne ironije »tole zdaj« »

Tole zdaj je poročilo pisatelja Zorana Hočevarja o »tem zdaj« – zaslužijo si zanamci vsekakor en podroben pismen dokument o stanju in razmerah danes, prav v letu 2013 in tudi naslednjem, vse do dne, ko bo poročevalec kar najtrdneje prepričan, da je o raportu, pač zaradi tudi vanj umeščenih dramatičnih dogodkov in ob tem še mojstrsko opisanih, mogoče brez pomislekov dejat, da gre za nenavaden, a vsekakor pravcati roman.

Načrt je dober, a ker pripetljajev težjega kalibra ni po cele mesce, bi pisatelj ne bil to, če bi ne zmogel najt četudi v navadnem vsakdanu veliko možnosti za ekspresijo. In dejansko, dostikrat prav kolne, čeprav začuda predvsem tedaj, ko se mu nudijo najlepše prilike za doživljaj in zabeležbo tega. Že tako je namreč v zamudi. Ne sledi ničemur okrog sebe sproti, saj »a mislite vi bralci, da sem Bog?! Sploh ne, celo navaden tumplek sem. Že zgolj za količkaj korekten pasus o, denimo, tem, kako kdo kolcne, rabim morje časa!«

objavljeno v rubriki: Bralec

17.04.2018

Že četrti slovenski prevod dela »tečnega genija«, kolumbijskega pisatelja Fernanda Valleja – Vzporedna ulica »

Ali zmorete v petih minutah – brez spletnega pomočnika – našteti vsaj pet kolumbijskih književnikov? Gabriel García Márquez ... ????

Márquez (1927–2014) je edini kolumbijski nobelovec, ni pa edini kolumbijski književnik z več kot enim ali dvema prevodoma v slovenščino. Poleg tega ga ni več med nami. Med pisatelji iz četrte največje južnoameriške države se nam z največ prevodi zelo verjetno predstavlja Fernando Vallejo, »tečni genij«, kakor ga je v časniku The Bogotá Post (izhaja v angleščini od leta 2014) imenovala kolumbijska kulturna novinarka Milagros Oliveros Cordoba. Udeležila se je njegovega predavanja »Kolumbiji« aprila 2016 na knjižnem sejmu v Bogoti, da bi z njim naredila intervju.

objavljeno v rubriki: Bralec

01.04.2018

Roman Drevo brez imena Draga Jančarja – po desetih letih nova izdaja v zbirki Bralec »

V zbirki Bralec je izšel roman Draga Jančarja Drevo brez imena. Roman, ki smo ga pripravili ob pisateljevi 70-letnici, je bil prvič objavljen pred natanko desetimi leti v Modrijanovi veliki zbirki Euroman. V zbirki 27 proznih del iz 27-članske Evropske unije – takrat se je, s svojimi mladimi članicami, zdela še srečna družina –, ki je bila izdana na predvečer svetovnega dneva knjige in prav v času, ko je Slovenija predsedovala EU, je nosil številko 1. A kljub temu gre za enega najbolj prezrtih Jančarjevih romanov pri nas.

Jančarjev osmi roman – leta 2009 je bil v finalu za kresnika – je bil doslej preveden v sedem jezikov, po hrvaškem, nemškem, ukrajinskem, madžarskem, albanskem in angleškem je nedavno, oktobra lani, izšel še turški prevod.

objavljeno v rubriki: Bralec

Vaša košarica


Vaša košarica je prazna.