Novica

Celotno stvarnost je treba pojmovat kot nekaj malomarno kuhanega in nedorečenega, imenovanega z nekaj blagohotne ironije »tole zdaj«

31.05.2018

Tole zdaj je poročilo pisatelja Zorana Hočevarja o »tem zdaj« – zaslužijo si zanamci vsekakor en podroben pismen dokument o stanju in razmerah danes, prav v letu 2013 in tudi naslednjem, vse do dne, ko bo poročevalec kar najtrdneje prepričan, da je o raportu, pač zaradi tudi vanj umeščenih dramatičnih dogodkov in ob tem še mojstrsko opisanih, mogoče brez pomislekov dejat, da gre za nenavaden, a vsekakor pravcati roman.

Načrt je dober, a ker pripetljajev težjega kalibra ni po cele mesce, bi pisatelj ne bil to, če bi ne zmogel najt četudi v navadnem vsakdanu veliko možnosti za ekspresijo. In dejansko, dostikrat prav kolne, čeprav začuda predvsem tedaj, ko se mu nudijo najlepše prilike za doživljaj in zabeležbo tega. Že tako je namreč v zamudi. Ne sledi ničemur okrog sebe sproti, saj »a mislite vi bralci, da sem Bog?! Sploh ne, celo navaden tumplek sem. Že zgolj za količkaj korekten pasus o, denimo, tem, kako kdo kolcne, rabim morje časa!«

Čas pa mu prevzetno kradejo posebno taki, ki, kot pravi, pojma nimajo, kaj bi s sabo. A četudi vendarle vedo, jim njihovi opravki pomenijo neskončno več kot vsa dotlejšnja in do zdaj še neizgotovljena beletristika. In kot umetnik sam, seveda. Pa si drznejo celo umret, samo da bi ga zvlekli ven in ga prisilili v čustvovanja … »strela, kakor da mi že delom na opisovanju živih dostikrat ne gre na jok!«

Avtor se med tem razpravljanjem postavi resda strastno za umetnike, »najboljše med ljudmi«; a danes žal povsem v nič dajano entiteto (in manjšino v primerjavi z »večinci«, s preprostim ljudstvom), vendar pa naposled, ko sprevidi, da ni več odličen literat (a samo odličnost je kaj vredna), nadvse ponižno sklene, da bo znova poizkusil biti običajen človek, kakor je bil v mladosti. Ne, še več, pošten celo do take mere, in dobroten, kakor ni bil pravzaprav nikoli. Hčerka, mama treh otrok, ga je bila dotlej prisiljena vsakokrat ponižno prosit za uslugo, češ, vzemi si par ur za vnučke – zdaj pa se kar sam ponudi, da jih bo vse odpeljal najsi v Moskvo, če želijo.

Vendar mu potem že v dokaj bližnjem trgovinskem centru, kjer si gre družina nekaj kupit, znova popustijo živci. Nisem več za take avanture, se zave. In, hočeš nočeš, preostane mu samo, da spiše Tole zdaj do konca, pa četudi si bo moral za katarzično vsebino tega enostavno kaj izmislit. Čas ga namreč lovi. Nameraval je bil tekst končat do julija in nato odit na morje, na zaslužene počitnice. A ker se je zavezal dokumentu, opusti potop v domišljijo in gre z nekončano štorijo v računalniku in partnerko na otok Mljet, računajoč, da bo nemara tamkaj doživel kaj romanesknega in tisto tudi spravil v roman na kraju samem. Je pa že popolnoma brez vere vase, kajti niti en umetnik ga nikoli ni pohvalil za katero od njegovih knjig, on pa nekaj da le na ocene cehovskih kolegov. In dodatno k temu se njegovega romana z naslovom Edo, ki ga je bil spisal v preteklem letu, otepajo vse založbe, kakor da je kužen.

A kaj doživi naš deprimirani pisatelj točno na otoku, na katerem ni, kot ugotovi prav kmalu, »čist nobene šanse za suspenz«? Njegova Zinka si je vzela na dopust prav Eda za prečitat, potlej pa ta tekst povsem nepričakovano prej ko ona jame brat umetnik Bojan (ki s svojo Gito dopustuje v isti hiši), potlej pa ne more nehat in naposled razglasi dotično delo (z roko spisan bojda dnevnik nekdaj partizana) za neprekosljivo.

Kar je kajpada dogodek brez primere in pisatelj je še toliko bolj srečen, ker ga bo umestil v roman, in Tole zdaj bo prav na Mljetu dokončan že jutri. Pod večer pripravi slavnostno pojedino. Potem pa se izkaže, med pomenkom, da je Bojan dnevnik razumel kot originalno delo partizana, kot izviren dokument.

Odlično, po tej strani bi si Zoran smel čestitat, obsedi pa kljub temu do kraja zrevoltiran. Kako je mogel Bojan kot priznan umetnik tolikanj zgrešit. Če v tako imenovanem dnevniku ni našel literarnih kvalitet in če povrh tega ni zaznal prevare, ni kaj prida občutljiv umetnik. Ne, ne, takle en sploh ni noben umetnik. Mnenje običajnega človeka pa ni vredno nič – in spet smo tam ko prej.

In za še bolj mizeren likof poskrbi Hočevar sam, ko si po vnosu te prigode v roman prebere Tole zdaj od prve do poslednje spisane strani, nato pa vanj doda še to, da je stvaritev najbolj neužitna, »ko gre za moj jezik. Iz potrebe po osebnem slogu sem jo pisal malone v verzih, ritmizirano, vendar s preobiljem tujk in nizke govorice. Česar rezultat je … jejsmarička, za kozlat«.

objavljeno v rubriki: Bralec

Sorodne novice

na vrh strani

14.09.2016

100 knjig v zbirki Bralec – številko 100 smo prihranili za slovenski roman – roman Romana Rozine o romanu »

Kar se nam je pred osmimi leti, ko smo v zbirki Bralec predstavili prvo knjigo, zdelo tako rekoč nepredstavljivo in neskončno oddaljeno, se je uresničilo v 20. letu naše založbe. Pred izidom je 100. knjiga v zbirki, in prav nobeno presenečenje ne bi smelo biti, da smo to številko prihranili za knjigo slovenskega pisatelja. Roman Zločin in ljubezen, ki ga je napisal Roman Rozina, izide v petek, 23. septembra. Tega dne vas bomo povabili k branju in kupovanju knjig ter praznovanju 20. rojstnega dne založbe Modrijan.

objavljeno v rubriki: Bralec

23.08.2016

Marijina zgodba Colma Toíbína kot Brezmadežna/Immaculata Tomaža in Livije Pandur septembra v Drami SNG Maribor »

Tomaž Pandur se je poslovil sredi snovanja še ene izmed gledaliških predstav, ki priklicujejo velike zahodne zgodbe oziroma like: v svojem poslednjem delu je po navdihu romana Marijin testament irskega pisatelja Colma Toíbína v fokus postavil Jezusovo mater Marijo – »pretresljivo, pomenljivo naključje lahko vidimo v tem,« pripominja Petra Vidali v zapisu o knjigi v Večeru. Pretresljivo in pomenljivo nemara prav v pomenu, ki ga režiserjeva sestra in dramaturginja Livija Pandur pripiše Brezmadežni/Immaculati, kakor je predstava dobila naslov, ko jo označi kot »oltar ljubezni, izgube, samote, iskanja smisla v ranah, ki jih ne more nič zaceliti«. Da je roman Marijin testament v slovenskem prevodu – prevedel ga je Jure Potokar – izšel ravno na dan, ko smo izvedeli, da nas je Pandur zapustil, smo na založbi Modrijan doživeli kot še eno pretresljivo naključje.

Marijin testament je kratka, a močna Marijina izpoved, ki pusti pečat ne glede na versko prepričanje, saj zadeva materinsko ljubezen – v kateri lahko najdemo izčiščene podobe ljubezni sploh –, a izostreno s tragično izkušnjo, bolečino, ki jo je težko ubesediti.

objavljeno v rubriki: Bralec

12.08.2016

Spremljevalni dogodek Vilenice »Med matematiko in literaturo« – Bogdan Suceavă in Karin Cvetko Vah »

Romunski pisatelj Bogdan Suceavă se pri svojem literarnem delu napaja iz ljudskega izročila pa tudi družinskih legend. Te so osrednje mesto dobile v zgodbi Miruna, povest (2007), v kateri se pripovedovalec Trajan potopi v čas iz otroštva, ki ga je preživljal v odročnem romunskem kraju pri starih starših ob dedkovem pripovedovanju zgodb. Pripovedi o življenju Trajanovih prednikov in davnih časih, polne pravljičnih elementov, se osamosvojijo in ustvarijo samosvoj, vzporedni mitološki svet.
Suceavă se je pred dobrim desetletjem iz Romunije preselil v Ameriko, kjer na kalifornijski državni univerzi predava matematiko in s področja matematike objavlja tudi strokovne razprave. Na prvi pogled se lahko zdi nenavadno, da matematik, ki bi mu pripisali eksakten, logičen in stvaren odnos do sveta, vzporedno vstopa v svetove nadnaravnega, nestvarnega, fiktivnega. A vse kaže, da je kontrapunkt le navidezen, ne nazadnje je denimo pisatelj Alan Lightman, avtor Einsteinovih sanj in gospoda b, profesor fizike, da o matematiku Lewisu Carrollu, avtorju Alice in enem od začetnikov poezije nonsensa, niti ne govorimo.

objavljeno v rubriki: Bralec

08.08.2016

8. avgust je mednarodni dan mačk. – Ob nakupu na www.modrijan.si do 26. avgusta podarimo knjigo o mačku Deweyju »

Vsak dan v koledarju je »neki dan« – svoj dan, svetovni ali mednarodni, imajo ženske in otroci pa matere in očetje; zdravniki in bolniki; mladina in starostniki; kmečke žene, tajnice in medicinske sestre, učitelji in gasilci; begunci in migranti; vegani in vegetarijanci ... Svoj dan imajo knjige in jeziki; voda, Zemlja, oceani, okolje in vesolje; mir in demokracija; kruh in mleko, kava in čokolada, banana in jajce ...
Zakaj potemtakem ne bi svojega imele tudi mačke? Seveda ga imajo – leta 2002 je Mednarodni sklad za zaščito živali (IFAW), katerega poslanstvo je skrb za dobrobit vseh živali, tako domačih kot divjih, živali v stiski, ogroženih, zapuščenih in trpinčenih, razglasil 8. avgust za svetovni dan mačk.

objavljeno v rubriki: Bralec

29.07.2016

V slovenskem prevodu bomo brali tudi najnovejši roman Neila Jordana – zato čim prej preberite V koži drugega »

Irski pisatelj Neil Jordan pri nas ni neznan, prevedene imamo njegova romana Sončni vzhod z morsko pošastjo in V koži drugega ter kratko zgodbo Neka ljubezen. Vendar ga – in to ne samo pri nas – kot uglednega scenarista in režiserja (npr. z oskarjem nagrajene Igre solz) večina povezuje predvsem s filmom. Ne ravno po pravici, saj se lahko pohvali tudi z vrsto literarnih nagrad. Sam se šteje najprej za pisatelja, filme je, kot pravi, začel snemati pozneje in bolj po naključju.
V Modrijanovi zbirki Bralec smo leta 2014 izdali prevod tedaj zadnjega Jordanovega romana V koži drugega (Mistaken, 2011). Jordan je zanj prejel Irsko književno nagrado in Nagrado Kerry Group, prav tako namenjeno irskim pisateljem. Potem se je lotil režije – posnel je vampirski triler Bizanc; in potem – pisanja.

Roman The Drowned Detective (»Potopljeni detektiv«) je izšel spomladi 2016, ocene so zelo laskave.

objavljeno v rubriki: Bralec