Novica

Celotno stvarnost je treba pojmovat kot nekaj malomarno kuhanega in nedorečenega, imenovanega z nekaj blagohotne ironije »tole zdaj«

31.05.2018

Tole zdaj je poročilo pisatelja Zorana Hočevarja o »tem zdaj« – zaslužijo si zanamci vsekakor en podroben pismen dokument o stanju in razmerah danes, prav v letu 2013 in tudi naslednjem, vse do dne, ko bo poročevalec kar najtrdneje prepričan, da je o raportu, pač zaradi tudi vanj umeščenih dramatičnih dogodkov in ob tem še mojstrsko opisanih, mogoče brez pomislekov dejat, da gre za nenavaden, a vsekakor pravcati roman.

Načrt je dober, a ker pripetljajev težjega kalibra ni po cele mesce, bi pisatelj ne bil to, če bi ne zmogel najt četudi v navadnem vsakdanu veliko možnosti za ekspresijo. In dejansko, dostikrat prav kolne, čeprav začuda predvsem tedaj, ko se mu nudijo najlepše prilike za doživljaj in zabeležbo tega. Že tako je namreč v zamudi. Ne sledi ničemur okrog sebe sproti, saj »a mislite vi bralci, da sem Bog?! Sploh ne, celo navaden tumplek sem. Že zgolj za količkaj korekten pasus o, denimo, tem, kako kdo kolcne, rabim morje časa!«

Čas pa mu prevzetno kradejo posebno taki, ki, kot pravi, pojma nimajo, kaj bi s sabo. A četudi vendarle vedo, jim njihovi opravki pomenijo neskončno več kot vsa dotlejšnja in do zdaj še neizgotovljena beletristika. In kot umetnik sam, seveda. Pa si drznejo celo umret, samo da bi ga zvlekli ven in ga prisilili v čustvovanja … »strela, kakor da mi že delom na opisovanju živih dostikrat ne gre na jok!«

Avtor se med tem razpravljanjem postavi resda strastno za umetnike, »najboljše med ljudmi«; a danes žal povsem v nič dajano entiteto (in manjšino v primerjavi z »večinci«, s preprostim ljudstvom), vendar pa naposled, ko sprevidi, da ni več odličen literat (a samo odličnost je kaj vredna), nadvse ponižno sklene, da bo znova poizkusil biti običajen človek, kakor je bil v mladosti. Ne, še več, pošten celo do take mere, in dobroten, kakor ni bil pravzaprav nikoli. Hčerka, mama treh otrok, ga je bila dotlej prisiljena vsakokrat ponižno prosit za uslugo, češ, vzemi si par ur za vnučke – zdaj pa se kar sam ponudi, da jih bo vse odpeljal najsi v Moskvo, če želijo.

Vendar mu potem že v dokaj bližnjem trgovinskem centru, kjer si gre družina nekaj kupit, znova popustijo živci. Nisem več za take avanture, se zave. In, hočeš nočeš, preostane mu samo, da spiše Tole zdaj do konca, pa četudi si bo moral za katarzično vsebino tega enostavno kaj izmislit. Čas ga namreč lovi. Nameraval je bil tekst končat do julija in nato odit na morje, na zaslužene počitnice. A ker se je zavezal dokumentu, opusti potop v domišljijo in gre z nekončano štorijo v računalniku in partnerko na otok Mljet, računajoč, da bo nemara tamkaj doživel kaj romanesknega in tisto tudi spravil v roman na kraju samem. Je pa že popolnoma brez vere vase, kajti niti en umetnik ga nikoli ni pohvalil za katero od njegovih knjig, on pa nekaj da le na ocene cehovskih kolegov. In dodatno k temu se njegovega romana z naslovom Edo, ki ga je bil spisal v preteklem letu, otepajo vse založbe, kakor da je kužen.

A kaj doživi naš deprimirani pisatelj točno na otoku, na katerem ni, kot ugotovi prav kmalu, »čist nobene šanse za suspenz«? Njegova Zinka si je vzela na dopust prav Eda za prečitat, potlej pa ta tekst povsem nepričakovano prej ko ona jame brat umetnik Bojan (ki s svojo Gito dopustuje v isti hiši), potlej pa ne more nehat in naposled razglasi dotično delo (z roko spisan bojda dnevnik nekdaj partizana) za neprekosljivo.

Kar je kajpada dogodek brez primere in pisatelj je še toliko bolj srečen, ker ga bo umestil v roman, in Tole zdaj bo prav na Mljetu dokončan že jutri. Pod večer pripravi slavnostno pojedino. Potem pa se izkaže, med pomenkom, da je Bojan dnevnik razumel kot originalno delo partizana, kot izviren dokument.

Odlično, po tej strani bi si Zoran smel čestitat, obsedi pa kljub temu do kraja zrevoltiran. Kako je mogel Bojan kot priznan umetnik tolikanj zgrešit. Če v tako imenovanem dnevniku ni našel literarnih kvalitet in če povrh tega ni zaznal prevare, ni kaj prida občutljiv umetnik. Ne, ne, takle en sploh ni noben umetnik. Mnenje običajnega človeka pa ni vredno nič – in spet smo tam ko prej.

In za še bolj mizeren likof poskrbi Hočevar sam, ko si po vnosu te prigode v roman prebere Tole zdaj od prve do poslednje spisane strani, nato pa vanj doda še to, da je stvaritev najbolj neužitna, »ko gre za moj jezik. Iz potrebe po osebnem slogu sem jo pisal malone v verzih, ritmizirano, vendar s preobiljem tujk in nizke govorice. Česar rezultat je … jejsmarička, za kozlat«.

objavljeno v rubriki: Bralec

Sorodne novice

na vrh strani

05.08.2017

Moj mož – zgodbe, skozi katere je mogoče opazovati in kritizirati hipokrizijo in disfunkcionalnost naše družbe »

»Dejstvo, da ženska prevzame možev priimek celo v današnjih časih, da imamo v makedonščini slabšalni izraz za moškega, ki živi pri ženi ali njenih starših (›domazet‹), način, kako prikazujejo zakonsko zvezo mainstream filmi in kako nanjo gleda tržišče – vse to veliko pove o tem, kako zakon obravnavamo še dandanes. Iz te perspektive nikakor ne spoštujem te institucije, še posebej ne po tem, ko so ženske v zahodnem svetu postale bolj neodvisne in so pridobile neke temeljne človekove pravice.« Tako neposredna je bila lani Rumena Bužarovska, makedonska pisateljica, prevajalka, predavateljica ameriške književnosti na univerzi v Skopju in neizprosna kritičarka makedonske politike, v intervjuju za hrvaški Novi list malo po tistem, ko je v hrvaškem prevodu izšla njena tretja zbirka kratkih zgodb Moj mož. »Ne zanimajo me srečne zgodbe,« je dodala, »ampak zgodbe, skozi katere je mogoče opazovati in kritizirati hipokrizijo in disfunkcionalnost naše družbe.«

objavljeno v rubriki: Bralec

15.07.2017

Kakor poti v megli – roman o Ottu Grossu, avstrijskem boemu, anarhistu, utopičnem mislecu in genialnem, a odrinjenem psihoanalitiku »

Nevarna metoda (A Dangerous Method, 2011), film kanadskega režiserja Davida Cronenberga, je zgodba o psihoanalitikih Sigmundu Freudu (Viggo Mortensen) in Carlu Jungu (Michael Fassbender), mentorju in učencu, in o Sabine Spielrein (Keira Knightley), Jungovi pacientki in ljubici. Scenarist Christopher Hampton se je oprl na knjigo Najnevarnejša metoda (A Most Dangerous Method, 1993) ameriškega pisatelja Johna Kerra (1950–2016), ki je to zapleteno razmerje preučeval najmanj osem let. Film, premierno prikazan septembra 2011 v Benetkah, je na festivalih zbral 18 nagrad in številne nominacije, videli smo ga tudi v slovenskih kinih.
V filmu pa spoznamo še enega psihoanalitika, Otta Grossa (1877–1920), ki ga je upodobil markantni Francoz Vincent Cassel. O Grossu, avstrijskem boemu, anarhistu, utopičnem mislecu in genialnem, vendar odrinjenem psihoanalitiku, pri nas ne vemo veliko, slovenska Wikipedija ga ne pozna, omenjen ni niti v sicer obsežnih člankih o Freudu in Jungu. Bil je Jungov vrstnik, dve leti mlajši od njega, Freud je bil njun učitelj. Jung in Freud sta dočakala visoko starost, 85 oziroma 83 let, Gross je umrl pri komaj 42 letih, kot narkoman in revež.

objavljeno v rubriki: Bralec

11.07.2017

Hrvaški pisatelj Kristian Novak že drugič prejel literarno nagrado roman@tportal.hr – Cigan, a najlepši »

V petek je bila v Zagrebu podeljena jubilejna, 10. književna nagrada roman@tportal.hr. Tportal.hr je hrvaški spletni časopis v lasti družbe Hrvatski Telekom (HT). Nič posebnega, bi kdo pomislil na prvi pogled, če ne opozorimo, da ima portal izjemno bogate kulturne vsebine in celo književno nagrado za roman. Prvič je bila podeljena leta 2008, vredna je 50.000 kun, seznam dosedanjih nagrajencev pa izkazuje, da skrbniki nagrade zelo dobro opravljajo svoje poslanstvo.
Na natečaj za najboljši roman leta 2016 je bilo prijavljenih 47 romanov, žirija jih je najprej izbrala 11 in nato peterico finalistov: romane Slađane Bukovac, Daše Drndić, Damirja Karakaša ter Kristiana Novaka in Olje Savičević Ivančević, nagrajencev leta 2014 oziroma 2011. Zmagal je Kristian Novak z romanom Ciganin, ali najljepši (Cigan, a najlepši), ki ga je objavila zagrebška založba OceanMore, in tako postal prvi dvojni nagrajenec.

objavljeno v rubriki: Bralec

24.06.2017

Nakit, ki ni iz zlata, draguljev in sijaja, temveč iz krvi, solz in bolečine ... – Modro okrasje »

Decembra lani smo v časopisju prebrali osupljiv zapis, ki se je zdel kakor z drugega sveta: maroška televizija je predvajala nasvete ženskam, kako naj z ličili prekrijejo podplutbe, ki jih dobivajo od svojih ljubljenih mož (očetov, bratov …). Nastal je škandal, vendar ne prevelik: pokazalo se je, da je o tem javno govoriti resda že neprimerno, čeprav je bilo očitno tudi nekakšno vsesplošno tiho prikimavanje … družinskemu nasilju nad ženskami (in otroki, šibkejšimi, nemočnimi) kot nečemu dokaj normalnemu!

Modro okrasje, prvenec mlade avstrijske pisateljice Katharine Winkler je razmeroma kratek roman, ki pa v bralcih pušča globoke sledove. Govori o Filiz, deklici iz vasi v vzhodni Anatoliji, ki ima enake pravljične predstave o življenju kakor deklice povsod po svetu. Njeno odraščanje je tudi njeno brezšivno vraščanje v revno in idilično, tradicionalno, toda brutalno, patriarhalno družbo, ki ob vsesplošnem (›tradicionalnem‹) konsenzu in narkotičnem poprhu religioznega fatalizma vzdržuje brezmejno svobodo peščici odraslih (›alfa‹) moških in totalno suženjstvo vsega preostalega prebivalstva.

objavljeno v rubriki: Bralec

12.06.2017

O zemljevidih in ženskih krajinah – Mirana Likar je objavila svoj prvi roman, Babuškin kovček »

»Sofija nima zemljevida, ki bi jo pripeljal skozi Magdalenine pokrajine,« beremo v Babuškinem kovčku in v odlomku iz knjige na naši spletni strani. A tudi Magdalena nima zemljevida, ki bi jo pripeljal skozi Bibine pokrajine, lahko sklepamo iz zgodb. V obeh primerih govorimo o zvezi med materjo in hčerjo, in nova knjiga Mirane Likar se odpravi prav po poteh in stranpoteh ženske rodbinske naveze štirih generacij.
Vsaka od štirih žensk, ujetih v medsebojne vezi, ima svojo zgodbo in svojo resnico. Ko so postavljene ena ob drugo, se izriše širša slika. Ali se, opremljeni z videnjem vseh, lahko prebijemo do končnih spoznanj o njih in njihovih dejanjih, o vzrokih in posledicah, o življenju nasploh?

objavljeno v rubriki: Bralec