Novice

Ameriški pisatelj George Saunders je dobitnik Bookerjeve nagrade 2017 (Man Booker Prize). Prejel jo je za svoj prvi roman Lincoln v bardu, ki je izšel februarja letos, se že v začetku marca zavihtel na vrh lestvice uspešnic New York Timesa ter vse odtlej v bralcih budil občudovanje in spoštovanje.
Letošnji nabor Bookerjevih finalistov je bil zares impresiven, konkurenca je bila huda in globok poklon si zasluži vsak od šestih romanov, ki so bili v igri vse do konca – do razglasitve letošnjega nagrajenca v razkošni palači londonske mestne uprave, nekdanjem rotovžu na Basinghall Streetu, deloma zgrajenem že v časih pred Shakespearom, leta 1411. Tem bolj smo veseli, da je to nagrado, eno najuglednejših v ›literarnem letu‹, prejel prav naš avtor George Saunders, čigar izvrstno zbirko kratke proze Deseti december smo pred dvema letoma v prevodu Andreja E. Skubica izdali kot 85. knjigo v zbirki Bralec.

Saunders si je levji delež svoje literarne slave spisal s šestimi knjigami novel oziroma zbirkami kratke proze (pa tudi drugimi družbenokritičnimi zapisi in eseji), pričujoča letošnja uspešnica je njegov prvi roman; kritika ga uvršča v zgodovinsko prozo. Lincoln v bardu (Lincoln in the Bardo) je pripoved o ameriškem ›očetu naroda‹, 16. predsedniku Abrahamu Lincolnu, ki po smrti svojega 11-letnega sina Williama Wallacea le s težavo zmaguje v boju z bolečino.

Na vprašanje, o katerem obdobju v človeški zgodovini je bilo v zadnjih desetletjih napisanih največ zgodovinskih knjig, ni težko odgovoriti. O drugi svetovni vojni, največjem vojaškem spopadu, bodisi da ga ocenjujemo po številu vpletenih držav, deležu svetovnega prebivalstva, ki ga je prizadela, ali po številu izgubljenih življenj ter pregnanih in razseljenih oseb. O tej vojni in njenih posledicah so pisale vse generacije zgodovinopiscev – od najstarejše, zlasti na podlagi pričevanj in kakor jo je doživela sama – do današnje, ki se mora pri raziskovanju opirati predvsem na arhivske dokumente in knjige predhodnikov.
Druga svetovna vojna je med najbolj obravnavanimi obdobji tudi v slovenskem zgodovinopisju in zanimanje za njeno raziskovanje ne upada. Večina del, ki je bila objavljena do osamosvojitve, se ukvarja z narodnoosvobodilnim bojem in govori o partizanstvu, a bolj kot se ta vojna odmika v preteklost, natančneje se izrisujejo tudi vse druge razsežnosti.

Izšla je aktualna knjiga Noama Chomskega Kdo vlada svetu?. Gre za pregled družbenega, političnega in vojaškega dogajanja po kriznih žariščih sveta, kjer je s svojimi interesi na tak ali drugačen način vpletena ameriška politika (v njenem ozadju pa praviloma že čakajo tudi globalne korporacije velekapitala). Inventura ›dejavnosti‹ ameriških politikov (administracij) v zadnjih dveh stoletjih nam ponovno nazorno naslika osupljivo podobo ›izvoljenega ljudstva‹ moderne dobe – in morda prav zato ni nenavadna unikatna obojestranska naklonjenost današnjih Združenih držav Amerike in svetopisemskega ›izvoljenega ljudstva‹. Velik del poglavij te knjige se namreč nenehno vrača k Izraelu in njegovim tegobam z arabskimi sosedi, najraje kajpak s Palestinci.
Bližnji vzhod je težave podedoval še iz pretežno britansko-francoskih bojev za prevlado nad njim. Toda odkar je v štiridesetih letih prejšnjega stoletja padla strateška odločitev, da mora ta del sveta pripasti ameriškim interesom, gre tam, kot se zdi, vse narobe. Saj vemo, zakaj.

Marko Trobevšek je učitelj slovenščine. Njegovo zanimanje za kulturno zgodovino, v grobem razumljeno kot vzporedno zgodovino različnih umetnosti, se je razvilo ob delu, saj ukvarjanje z literaturo sproža vprašanja o razmerju do drugih umetnosti ter o povezanosti s siceršnjim duhovnim in sploh zgodovinskim dogajanjem v posameznih obdobjih.
V knjigi Tisoč let mraka in luči podaja zaokroženo podobo srednjeveških umetnosti. Knjiga je namenjena (še zmeraj) naraščajočemu številu ljudi, ki jih srednji vek zanima, posebej pa utegne koristiti učiteljem, dijakom in študentom. Bralcu omogoča, da se bo z dobo in njenimi estetskimi dosežki na različnih področjih seznanil na enem mestu in v sorazmerno kratkem času, saj delo ni obsežno – na dvesto straneh je razvrščenih dobrih petdeset kratkih poglavij.

Prvi dan 32. Mednarodnega literarnega festivala Vilenica je sklenil Predvečer Vilenice v Klubu Cankarjevega doma v Ljubljani z gostoma iz Srbije in Makedonije – Vladimirjem Pištalom in Rumeno Bužarovsko. Pogovor, ki ga je povezovala Đurđa Strsoglavec, je razkril še več skupnih točk gostov; ameriška kultura – Pištalo predava o ameriški zgodovini, Bužarovska pa o ameriški književnosti – je le ena izmed njih. Še ena pa je, in to ne najmanj pomembna, da sta imela pred seboj svoje v slovenščino prevedene knjige, ki smo jih izdali pri Modrijanu – zbirko kratkih zgodb Moj mož, roman Tesla, portret med maskami in novelo Aleksandrida. Prav izjemno doživetje je bilo tudi njuno branje – Bužarovska je prebrala kratko zgodbo Nektar, Pištalo pa odlomek iz romana Milenij v Beogradu.

V torek, 5. septembra 2017, se začne 32. Mednarodni literarni festival Vilenica. Festival, ki ga organizirata Društvo slovenskih pisateljev in Kulturno društvo Vilenica, predstavlja avtorje in književnost Srednje Evrope pa tudi drugih držav Evrope in ostalega sveta, spremljati pa ga je mogoče na prizoriščih na Krasu in v drugih slovenskih krajih.

Že prvi dan se bosta v Ljubljani predstavila makedonska pisateljica Rumena Bužarovska in v ZDA živeči srbski pisatelj Vladimir Pištalo, in to na skupnem literarnem dogodku, Predvečeru Vilenice v Klubu Cankarjevega doma v Ljubljani. Pri založbi Modrijan smo poskrbeli, da bosta imela gosta pred seboj sveže prevode v slovenščino – Bužarovska zbirko kratkih zgodb Moj mož, ki je v prevodu Aleša Mustarja izšla pred kratkim v naši zbirki Bralec, Pištalo pa novo izdajo romana Tesla, portret med maskami.

Pisatelj Ivan Tavčar (1851–1923) se je rodil leta 1851 v Poljanah nad Škofjo Loko. Njegov opus obsega več kot 40 pripovednih del – črtice, novele, povesti in romane –, eno najbolj znanih pa tudi najbolj priljubljenih pa je Cvetje v jeseni. Povest je pod psevdonimom Emil Leon začela izhajati pred stotimi leti v Ljubljanskem zvonu, na vrhuncu Tavčarjeve pisateljske kariere. Dve leti zatem je izšla Visoška kronika.

Stoletnica Cvetja je odlična priložnost za poklon rojakov – Poljancev velikemu Poljancu. Konec tedna bo zato Poljanska dolina odeta v jesensko cvetje. V četrtek, 24. avgusta, ob 19.30 bo v Kulturnem domu Poljane predstavitev nove izdaje Cvetja, ki je izšlo v sodelovanju s poljanskim KD dr. Ivan Tavčar, s pogovorom o knjigi in o poljanskem narečju; gostje si bodo ogledali filmski kolaž Cvetja in razstavo v knjigi objavljenih ilustracij akademske slikarke Maje Šubic. V petek, 25. avgusta, bo vse od 17. ure naprej živahno na Visokem: sejmu domačih dobrot bosta sledili kratka predstavitev knjige in otvoritev spominske knjižnice v Tavčarjevem dvorcu, ob 21. uri pa se bo začel muzikal Cvetje v jeseni.

»Dejstvo, da ženska prevzame možev priimek celo v današnjih časih, da imamo v makedonščini slabšalni izraz za moškega, ki živi pri ženi ali njenih starših (›domazet‹), način, kako prikazujejo zakonsko zvezo mainstream filmi in kako nanjo gleda tržišče – vse to veliko pove o tem, kako zakon obravnavamo še dandanes. Iz te perspektive nikakor ne spoštujem te institucije, še posebej ne po tem, ko so ženske v zahodnem svetu postale bolj neodvisne in so pridobile neke temeljne človekove pravice.« Tako neposredna je bila lani Rumena Bužarovska, makedonska pisateljica, prevajalka, predavateljica ameriške književnosti na univerzi v Skopju in neizprosna kritičarka makedonske politike, v intervjuju za hrvaški Novi list malo po tistem, ko je v hrvaškem prevodu izšla njena tretja zbirka kratkih zgodb Moj mož. »Ne zanimajo me srečne zgodbe,« je dodala, »ampak zgodbe, skozi katere je mogoče opazovati in kritizirati hipokrizijo in disfunkcionalnost naše družbe.«

Ideje v knjigah ameriškega umetnika Austina Kleona so za vse, ki poskušajo v svoje življenje in delo vnesti ščepec ustvarjalnosti. (Torej za vse med nami.) Ali kot pravi Kleon: »Ta knjiga je zate. Kdorkoli si in karkoli počneš.«
Ko si je Kleon začel delati zapiske za predavanje študentom na kolidžu v New Yorku, je spoznal, da lahko svoje izkušnje strne v deset preprostih pravil o tem, kako biti kreativen, in obenem, da so to prav tisti nasveti, ki jih je sam v letih, ko si je prizadeval postati umetnik, pogrešal in mu jih ni nihče povedal. Načela je združil v nekakšen manifest, namenjen vsakomur, ki se želi resneje posvečati umetnosti.
Nasveti v uspešnicah Kradi kot umetnik in Pokaži svoje delo!, ki sta v slovenskem prevodu izšla hkrati, so avtobiografski, kot so pravzaprav vsi nasveti, saj jih delimo na podlagi izkušenj.

Letošnja Vilenica, 32. po vrsti, bo potekala pod pomenljivim geslom »Literatura, ki spreminja svet, ki spreminja literaturo«. Festival bo gostil vrsto literarnih ustvarjalcev iz 20 držav. Med udeleženci, katerih dela lahko beremo v slovenskem prevodu, bo tudi Vladimir Pištalo, priznani in slovenskim bralcem že dobro znani srbski pisatelj, ki od leta 1993 živi v ZDA.
Pištalovo prvo v slovenščino prevedeno delo je roman Tesla, portret med maskami, za katerega je prejel Ninovo nagrado 2008. Prevod (Đurđa Strsoglavec, 2012) je vzbudil izjemno pozornost in bil kmalu razprodan. Tedaj je avtor prvič obiskal Slovenijo ter v številnih intervjujih predstavil svojo poetiko in ustvarjalni postopek. Ta roman je pisal kar osem let, v intervjuju za Mladino pa je med drugim povedal: »Teslov življenjepis je že sam po sebi tako zanimiv, da ga ni treba začiniti s čudesi ali z legendami in miti. Le pokvarili bi ga. Pustil sem, da zgodba o Tesli govori sama zase.