Novice

»Dejstvo, da ženska prevzame možev priimek celo v današnjih časih, da imamo v makedonščini slabšalni izraz za moškega, ki živi pri ženi ali njenih starših (›domazet‹), način, kako prikazujejo zakonsko zvezo mainstream filmi in kako nanjo gleda tržišče – vse to veliko pove o tem, kako zakon obravnavamo še dandanes. Iz te perspektive nikakor ne spoštujem te institucije, še posebej ne po tem, ko so ženske v zahodnem svetu postale bolj neodvisne in so pridobile neke temeljne človekove pravice.« Tako neposredna je bila lani Rumena Bužarovska, makedonska pisateljica, prevajalka, predavateljica ameriške književnosti na univerzi v Skopju in neizprosna kritičarka makedonske politike, v intervjuju za hrvaški Novi list malo po tistem, ko je v hrvaškem prevodu izšla njena tretja zbirka kratkih zgodb Moj mož. »Ne zanimajo me srečne zgodbe,« je dodala, »ampak zgodbe, skozi katere je mogoče opazovati in kritizirati hipokrizijo in disfunkcionalnost naše družbe.«

Ideje v knjigah ameriškega umetnika Austina Kleona so za vse, ki poskušajo v svoje življenje in delo vnesti ščepec ustvarjalnosti. (Torej za vse med nami.) Ali kot pravi Kleon: »Ta knjiga je zate. Kdorkoli si in karkoli počneš.«
Ko si je Kleon začel delati zapiske za predavanje študentom na kolidžu v New Yorku, je spoznal, da lahko svoje izkušnje strne v deset preprostih pravil o tem, kako biti kreativen, in obenem, da so to prav tisti nasveti, ki jih je sam v letih, ko si je prizadeval postati umetnik, pogrešal in mu jih ni nihče povedal. Načela je združil v nekakšen manifest, namenjen vsakomur, ki se želi resneje posvečati umetnosti.
Nasveti v uspešnicah Kradi kot umetnik in Pokaži svoje delo!, ki sta v slovenskem prevodu izšla hkrati, so avtobiografski, kot so pravzaprav vsi nasveti, saj jih delimo na podlagi izkušenj.

Letošnja Vilenica, 32. po vrsti, bo potekala pod pomenljivim geslom »Literatura, ki spreminja svet, ki spreminja literaturo«. Festival bo gostil vrsto literarnih ustvarjalcev iz 20 držav. Med udeleženci, katerih dela lahko beremo v slovenskem prevodu, bo tudi Vladimir Pištalo, priznani in slovenskim bralcem že dobro znani srbski pisatelj, ki od leta 1993 živi v ZDA.
Pištalovo prvo v slovenščino prevedeno delo je roman Tesla, portret med maskami, za katerega je prejel Ninovo nagrado 2008. Prevod (Đurđa Strsoglavec, 2012) je vzbudil izjemno pozornost in bil kmalu razprodan. Tedaj je avtor prvič obiskal Slovenijo ter v številnih intervjujih predstavil svojo poetiko in ustvarjalni postopek. Ta roman je pisal kar osem let, v intervjuju za Mladino pa je med drugim povedal: »Teslov življenjepis je že sam po sebi tako zanimiv, da ga ni treba začiniti s čudesi ali z legendami in miti. Le pokvarili bi ga. Pustil sem, da zgodba o Tesli govori sama zase.

Nevarna metoda (A Dangerous Method, 2011), film kanadskega režiserja Davida Cronenberga, je zgodba o psihoanalitikih Sigmundu Freudu (Viggo Mortensen) in Carlu Jungu (Michael Fassbender), mentorju in učencu, in o Sabine Spielrein (Keira Knightley), Jungovi pacientki in ljubici. Scenarist Christopher Hampton se je oprl na knjigo Najnevarnejša metoda (A Most Dangerous Method, 1993) ameriškega pisatelja Johna Kerra (1950–2016), ki je to zapleteno razmerje preučeval najmanj osem let. Film, premierno prikazan septembra 2011 v Benetkah, je na festivalih zbral 18 nagrad in številne nominacije, videli smo ga tudi v slovenskih kinih.
V filmu pa spoznamo še enega psihoanalitika, Otta Grossa (1877–1920), ki ga je upodobil markantni Francoz Vincent Cassel. O Grossu, avstrijskem boemu, anarhistu, utopičnem mislecu in genialnem, vendar odrinjenem psihoanalitiku, pri nas ne vemo veliko, slovenska Wikipedija ga ne pozna, omenjen ni niti v sicer obsežnih člankih o Freudu in Jungu. Bil je Jungov vrstnik, dve leti mlajši od njega, Freud je bil njun učitelj. Jung in Freud sta dočakala visoko starost, 85 oziroma 83 let, Gross je umrl pri komaj 42 letih, kot narkoman in revež.

V petek je bila v Zagrebu podeljena jubilejna, 10. književna nagrada roman@tportal.hr. Tportal.hr je hrvaški spletni časopis v lasti družbe Hrvatski Telekom (HT). Nič posebnega, bi kdo pomislil na prvi pogled, če ne opozorimo, da ima portal izjemno bogate kulturne vsebine in celo književno nagrado za roman. Prvič je bila podeljena leta 2008, vredna je 50.000 kun, seznam dosedanjih nagrajencev pa izkazuje, da skrbniki nagrade zelo dobro opravljajo svoje poslanstvo.
Na natečaj za najboljši roman leta 2016 je bilo prijavljenih 47 romanov, žirija jih je najprej izbrala 11 in nato peterico finalistov: romane Slađane Bukovac, Daše Drndić, Damirja Karakaša ter Kristiana Novaka in Olje Savičević Ivančević, nagrajencev leta 2014 oziroma 2011. Zmagal je Kristian Novak z romanom Ciganin, ali najljepši (Cigan, a najlepši), ki ga je objavila zagrebška založba OceanMore, in tako postal prvi dvojni nagrajenec.

Kdor je Marcela Prousta poznal in sodil po njegovi prvi knjigi, mladostni novelistični zbirki Radosti in dnevi, ga najbrž ni cenil nič bolj kot ljudje, ki so ga poznali zgolj kot obetavnega salonskega leva. Kvečjemu nasprotno, v salonih je bil Marcel uspešnejši kot v literaturi, prizanesljivost svojih prvih bralcev – in naklonjenost vplivnih dam – si je prislužil z osebno prikupnostjo, ne z literarnim talentom. Mlad je še, pa obenem star, v spremnem besedilu k zbirki razpreda Anatole France: kot bi govoril o prezgodaj dozorelem, zakrnelem, starikavem otroku, ki marsikaj opazi in razume, a ne bo iz njega nikoli nič, saj v resnici ne razume kaj dosti. Ne razume, kajti ne razločuje med bistvenim in postranskim: malenkostna vznemirjenja v snobovskih dušah opisuje enako zavzeto kot sončne zahode. (Je sploh mogoče izreči bolj uničujočo pohvalo?)

Decembra lani smo v časopisju prebrali osupljiv zapis, ki se je zdel kakor z drugega sveta: maroška televizija je predvajala nasvete ženskam, kako naj z ličili prekrijejo podplutbe, ki jih dobivajo od svojih ljubljenih mož (očetov, bratov …). Nastal je škandal, vendar ne prevelik: pokazalo se je, da je o tem javno govoriti resda že neprimerno, čeprav je bilo očitno tudi nekakšno vsesplošno tiho prikimavanje … družinskemu nasilju nad ženskami (in otroki, šibkejšimi, nemočnimi) kot nečemu dokaj normalnemu!

Modro okrasje, prvenec mlade avstrijske pisateljice Katharine Winkler je razmeroma kratek roman, ki pa v bralcih pušča globoke sledove. Govori o Filiz, deklici iz vasi v vzhodni Anatoliji, ki ima enake pravljične predstave o življenju kakor deklice povsod po svetu. Njeno odraščanje je tudi njeno brezšivno vraščanje v revno in idilično, tradicionalno, toda brutalno, patriarhalno družbo, ki ob vsesplošnem (›tradicionalnem‹) konsenzu in narkotičnem poprhu religioznega fatalizma vzdržuje brezmejno svobodo peščici odraslih (›alfa‹) moških in totalno suženjstvo vsega preostalega prebivalstva.

Poletje je tu (ste ga komaj čakali?), čas težko pričakovanih počitnic in dopustniških dni, dolgi dnevi in poletna senca pa nudijo še več priložnosti za branje. Če pa vas je poletja malo strah, ker se prijatelji, kolegi in sošolci porazgubijo vsak na svoje branje, vam bo dobra knjiga v pravo uteho. Kdor bere, ni nikoli sam, kaj šele osamljen. Zato klobuček na glavo in v senco v družbi s knjigo!

Založba Modrijan in Modrijanova knjigarna vas vabita med svoje knjige s posebej privlačno ponudbo poletnega branja za bralce vseh starosti. Ne pa kakršnihkoli bralnih navad! Kajti če nasedate ponudbam lahkotnega branja, ste prišli na napačen naslov, pri Modrijanu svojih kupcev ne podcenjujemo.

Oglejte si seznam naših knjig, ki vam jih priporočamo za to poletje, in se posebej skrbno ustavite pri prvih dvanajstih – njihove cene smo oklestili za polovico.

»Sofija nima zemljevida, ki bi jo pripeljal skozi Magdalenine pokrajine,« beremo v Babuškinem kovčku in v odlomku iz knjige na naši spletni strani. A tudi Magdalena nima zemljevida, ki bi jo pripeljal skozi Bibine pokrajine, lahko sklepamo iz zgodb. V obeh primerih govorimo o zvezi med materjo in hčerjo, in nova knjiga Mirane Likar se odpravi prav po poteh in stranpoteh ženske rodbinske naveze štirih generacij.
Vsaka od štirih žensk, ujetih v medsebojne vezi, ima svojo zgodbo in svojo resnico. Ko so postavljene ena ob drugo, se izriše širša slika. Ali se, opremljeni z videnjem vseh, lahko prebijemo do končnih spoznanj o njih in njihovih dejanjih, o vzrokih in posledicah, o življenju nasploh?

Nizozemska pisateljica Hella S. Haasse se je rodila 2. februarja 1918 v Batavii (danes Džakarta), umrla je 29. septembra 2011. Njena bibliografija se niza v okoli 60 vrsticah, nekaj del je bilo objavljenih postumno, ne dosti krajši je seznam literarnih nagrad in priznanj. Njena zadnja knjiga Sterrenjacht – Lov na zvezde – je izšla leta 2007, zanjo je dobila posebno nagrado: svojo zvezdo na nebu – po njej so poimenovali asteroid 10 250. Pravzaprav je to prva knjižna izdaja besedila iz leta 1950, ki je bilo objavljeno kot podlistek v nekem časopisu pod psevdonimom C. J. van der Sevensterre (van der zeven sterren pomeni »sedmih zvezd«). Avtorica je rokopis izgubila, na podlistek pa pozabila. V začetku leta 2007 je ob temeljitem pospravljanju našla stare odrezke iz časopisa in podlistek še isto leto objavila v knjigi.
Hella S. Haasse je evropska književnica, ki bi jo morali bolje poznati.