Novice

● sreda, 24. april 2019, ob 19.00
Cankarjev dom, Linhartova dvorana, Ljubljana
S slovitim italijanskim filozofom Umbertom Galimbertijem, avtorjem knjige Besedo imajo mladi, se bo pogovarjala dr. Matejka Grgič.
Vstopnice: 8 in 6 EUR; kupite jih na blagajni Cankarjevega doma ali prek njihove spletne strani

Zgodovinar Keith Lowe je v Sloveniji že dobro znan. Prva izdaja njegove knjige Podivjana celina je bila pri nas razprodana in ponatisnjena, ob njenem izidu pa je avtor že obiskal Slovenijo in predaval v polni dvorani v Cankarjevem domu. Tokrat prihaja ob izidu svoje druge knjige v slovenščini, Strah in svoboda: Kako nas je spremenila druga svetovna vojna.

Imamo novo prodajalno z Modrijanovimi knjigami po ugodnih cenah!

Vabimo vas na predstavitev knjige Ti si mene naučila brati. Partizansko šolstvo na Žirovskem, v Poljanski dolini in zgornjem delu Selške doline.

● v sredo, 4. julija 2018, ob 18. uri v Galeriji Franceta Miheliča v Škofji Loki (Kašča)
Z avtorji Ireno Jereb Filipič, Ivanom Križnarjem, Francem Podnarjem in Mileno Sitar se bo pogovarjal Drago Štefe.

● v četrtek, 12. julija 2018, ob 19. uri v mali dvorani DPD Svoboda v Žireh
Pogovor z avtorji bo vodil Viktor Žakelj.

Septembra 2016, le nekaj ur po tistem, ko je tedanja generalna direktorica Unesca Irena Bokova razglasila Atene za svetovno prestolnico knjige 2018, je odjeknila vest, da zapira vrata še zadnja izmed knjigarn Elefterudakis. To je bila največja knjigarna v Grčiji, v osemnadstropni zgradbi na Univerzitetni ulici (Panepistimiu) v Atenah – če ste bili tam od sredine devetdesetih, je niste mogli spregledati – je ponujala več kot 200.000 naslovov, v grščini in drugih jezikih, prirejala je literarne dogodke, seveda je imela tudi kavarnico. Ustanovitelj knjigarne je bil Kostas Elefterudakis, svojo prvo knjigarno je odprl leta 1898 na trgu Sintagma. V zgodnjih šestdesetih letih 20. stoletja se je preselila na Nikisovo ulico, nedaleč od Sintagme, leta 1995 pa na ulico Panepistimiu. Samo v Atenah je bilo še več kot 20 knjigarn Elefterudakis.

Ruski emigranti so po revolucijskem viharju zapuščali domovino, ker jim je ob vseh svojih neskončnih širjavah postala pretesna zaradi političnega enoumja. V druge dele sveta, posebej v Evropo in Ameriko, so prinašali veličino svojih kulturnih tradicij, seveda pa so se z enakimi oplajali tudi sami v deželah tradicionalnega (krščanskega) Zahoda. Med temi emigranti je bila tudi rosno mlada pesnica Nina Berberova, ki je s svojim možem, lirikom Hodasevičem, leta 1922 zapustila Sovjetsko zvezo in se podala na zahod; zvesta mu je ostala vse do smrti, skoraj pol življenja je preživela v ZDA. Pri nas pisateljica ni bila zelo znana, kaka tri desetletja imamo na voljo za branje tri njene povesti.
Sto let po revoluciji je Rusija temeljito spremenjena država, tako kot vse pore planeta je tudi največjo državo sveta preplavila globalizacija, boljševiki, pred katerimi se je nekoč vse treslo, pa si ne zaslužijo več svojega imena – ljudje z vseh vetrov se danes pogosteje in brez tesnobe vračajo v zibelko slovanstva.

Hiša svetovnih kultur – Haus der Kulturen der Welt (HKW) – je umetnostna galerija, muzej sodobne umetnosti in kulturna institucija, ki domuje v leta 1957 zgrajeni markantni zgradbi ob reki Spreji v Berlinu, na John-Foster-Dulles-Allee. Od leta 2009 ustanova podeljuje mednarodno književno nagrado za najboljši tuji roman, preveden v nemščino. Prvi nagrajenec je bil Američan Daniel Alarcón, sledili so Marie NDiaye (Francija), Mihail Šiškin (Rusija), Mircea Cărtărescu (Romunija), Teju Cole (Nigerija/ZDA), Dany Laferrière (Haiti, Kanada), Amos Oz (Izrael), Shumona Sinha (Francija) in Fiston Mwanza Mujila (Demokratična republika Kongo). HKW in sklad Elementarteilchen nagradita tako avtorja/avtorico kakor prevajalca/prevajalko.

Deseto mednarodno književno nagrado Hiše svetovnih kultur, za leto 2018, pa je prejela hrvaška pisateljica Ivana Sajko za Liebesroman (Ljubavni roman, 2015).

Tole zdaj je poročilo pisatelja Zorana Hočevarja o »tem zdaj« – zaslužijo si zanamci vsekakor en podroben pismen dokument o stanju in razmerah danes, prav v letu 2013 in tudi naslednjem, vse do dne, ko bo poročevalec kar najtrdneje prepričan, da je o raportu, pač zaradi tudi vanj umeščenih dramatičnih dogodkov in ob tem še mojstrsko opisanih, mogoče brez pomislekov dejat, da gre za nenavaden, a vsekakor pravcati roman.

Načrt je dober, a ker pripetljajev težjega kalibra ni po cele mesce, bi pisatelj ne bil to, če bi ne zmogel najt četudi v navadnem vsakdanu veliko možnosti za ekspresijo. In dejansko, dostikrat prav kolne, čeprav začuda predvsem tedaj, ko se mu nudijo najlepše prilike za doživljaj in zabeležbo tega. Že tako je namreč v zamudi. Ne sledi ničemur okrog sebe sproti, saj »a mislite vi bralci, da sem Bog?! Sploh ne, celo navaden tumplek sem. Že zgolj za količkaj korekten pasus o, denimo, tem, kako kdo kolcne, rabim morje časa!«

Lani je minilo sedemdeset let, odkar je Indija po dolgotrajnih prizadevanjih dosegla osamosvojitev izpod britanske kolonialne nadvlade. A zaradi razkola med muslimani in hindujci je dogodek namesto olajšanja in zadovoljstva prinesel ustanovitev nove države Pakistana in eno najbolj množičnih prisilnih selitev v zgodovini: okrog 11 milijonov ljudi je moralo zapustiti domove – muslimani z indijske strani so odhajali v Pakistan, hindujci z druge strani v Indijo. Medversko sovraštvo je prineslo ogromno nasilja, krvavih obračunov (govori se o pol milijona do milijona mrtvih), ženske so bile pogosto žrtve ugrabitev, posilstev …

To so okoliščine, v katerih se dogaja zgodba kratkega romana Pinjar ene najuspešnejših indijskih književnic Amrite Pritam (1919–2005).

Priznam, da tiste napravice (še) nimam. Ki bi mi na izletu pokazala, v katero smer naj krenem. Tiste napravice, ki jo je vzel v roke prijazen izletnik, s katerim sva se srečala, ko sem se izgubil v strmem gozdu pod Belinovim stolom. Ko sem ga sredi brezpotja vprašal, kako se pride v Volče. Ni bila daljša od njegove dlani, tista napravica made in China, še zlasti ni bila širša. Tisti pametni telefon. »V Volče? Pa poglejmo na …« Prijazni mož je potapkal po lesketavi ploščici. »Aha, zdajle stojiva tukaj, vidite … Do Volč nimate daleč, gospod … dobre pol ure mi kaže, pa pridete. Zdajle greste desno dol, vse do potočka v grapi … zgleda, da ga boste morali prebresti … ali preskočiti. Potem greste na gliho kar na tale grebenček, niti sto metrov v višino ne … in pridete na tole pot … krenete seveda v dolino in ste kmalu v vasi.« Na koncu, ko sem se mu zahvaljeval, se mi je zmagoslavno nasmehnil.