Novice

Razvrsti po: datumu objave abecedi

04.05.2015

»Avtohtona slovenska kriminalka« – izšel je nov roman slovensko-ameriške pisateljice Erice Johnson Debeljak »

Erica Johnson Debeljak, najbolj znana po avtobiografski prozi, v kateri izpoveduje svojo izkušnjo Američanke, ki je prišla živet v Slovenijo, pa tudi teme tujstva, drugačnega in drugega nasploh, je leta 2012 poskrbela za manjše presenečenje. Objavila je namreč fikcijski roman Antifa cona in v svoj pisateljski svet vpeljala – policijskega inšpektorja Subana. Zdi se, da je prikazovanje in prepletanje dveh svetov, tistega, ki je na strani zakonov, in tistega, ki je onstran njih, pisateljici omogočilo ne toliko prekinitev z dotedanjo poetiko, ampak bolj svojevrstno nadaljevanje »z drugimi sredstvi«. Ki se, kot lahko upamo, ne bo končala s pravkar objavljenim drugim romanom.
Suban ni inšpektor, kakršne običajno srečamo v žanrski literaturi. Ne spominja ne na ironično distanciranega »noirovskega« niti na ekstravagantnega, analitičnega »poirotovskega« detektiva. Pravzaprav je malo zmeden, včasih skorajda naiven lik, a mu prav to nekako pomaga, da razreši primer. Predvsem pa se med profesionalnim iskanjem prikrite resnice dokoplje tudi do neprijetnih osebnih spoznanj. Toliko bolj tokrat, v novem romanu Tovarna koles, v katerem se znajde v prestolnici, kjer išče izgubljeno hčer in odkriva temno plat mestnega življenja, skozi raziskavo pa se vse bolj razkriva njegova zavožena zakonska zgodba.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

30.11.2015

»Bajse« – knjige z več kot 700 stranmi še en teden po sejemskih cenah samo na www.modrijan.si »

Na knjižnem sejmu, ki je v nedeljo zaprl vrata, je Modrijan ponudil več knjig z obsegom več kot 700 strani. Da bi čim več kupcem olajšali nakup, smo nekaterim krepko znižali cene, tudi za 50 odstotkov ali več. Morda ste ob pogledu nanje nemočno zavzdihnili, češ da se vam s takimi »bajsami« res ne ljubi hoditi naokoli. In zdaj vam je mogoče malo žal.
Nam je tudi. Zato vam šest najprivlačnejših po sejemskih cenah nudimo še en teden po sejmu, in to samo ob spletnem nakupu na www.modrijan.si.
Naročite »večni« roman Gargantua in Pantagruel (zaloga je pičla), spomine Salmana Rushdieja Joseph Anton ali njegov roman Tla pod njenimi nogami (ki ima »moč spreminjati književnost in samo svetovno literaturo«), presunljive Kolimske zgodbe Varlama Šalamova (po besedah Bernarda Nežmaha »eno najveličastnejših stvaritev človekovega uma«), Figesovo monumentalno Tragedijo ljudstva ali pa Daviesovo Zgodovino Evrope v dveh (debelih) zvezkih.

objavljeno v rubriki: Priporočamo

29.03.2011

»Blagoslovi tudi redovnice, ki so tako dobre z mano ...« »

... se konča molitev, ki se je je Paddy Doyle naučil prvega dne, ko je prišel v Vzgojni zavod sv. Mihaela v Cappoquinu na Irskem, v sirotišnico.

»Ta knjiga zajema samo šest let mojega življenja. A ves ta čas je bil zame ena sama travma brez konca in kraja, vse od smrti obeh mojih staršev do osame na bolnišničnih oddelkih in operacij na možganih. In takšna operacija ni bila samo travmatična, temveč tudi izčrpavajoča. Ene izmed njih, recimo, niso mogli dokončati, ker se je pokvarila neka naprava, in spraševal sem se, zakaj niso znova poskusili, ko je bila naprava popravljena.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

16.08.2016

»Dovolj je. Odslej bodo moje zgodbe samo zame. Ko jih dokončam, jih bom samo odložila.« – Annie Proulx »

»To je moja zadnja knjiga.« Odločitev, da ne bodo več pisali, je javno oznanilo že več velikih pisateljev, med najodmevnejšimi sta bili zlasti »upokojitvi« Philipa Rotha in Alice Munro. Roth je leta 2011 dobil mednarodno Bookerjevo nagrado in leta 2012 nagrado asturijskega princa za književnost, oktobra 2012, ob izidu francoskega prevoda romana Nemeza (2010), pa je v intervjuju za revijo Les inRocks zatrdil, da je bil ta roman njegov zadnji. Besede ni prelomil. Zadnji intervju je dal leta 2014 za BBC. Takrat je bil star 81 let. Alice Munro je leta 2013 prejela književno nagrado Trillium za zbirko zgodb Ljubo življenje (2012).

objavljeno v rubriki: Priporočamo

05.11.2015

»Država v fokusu« – Francija. – Pascal Bruckner gost 31. slovenskega knjižnega sejma »

V zadnjem romanu Pridni sinko ste spregovorili o svojem odraščanju s protijudovsko nastrojenim očetom. Je ta življenjska okoliščina vplivala na vašo kritičnost do ksenofobije v Franciji?

To je eno izmed vprašanj, ki ga je julija v intervjuju za Jutarnji list dobil francoski mislec in pisatelj Pascal Bruckner. Povod za intervju ni bil pričakovani hrvaški prevod romana, temveč skorajšnja uprizoritev igre Ledeni mjesec na Dubrovniških poletnih igrah. Bruckner je namreč avtor knjižne predloge za to igro, romana Lunes de fiel (1981), ki ga pri nas – čeprav ni preveden v slovenščino – poznamo kot Grenki medeni tedni in ki je bil tudi predloga za film Romana Polanskega. Predstavo je režirala Vlatka Vorkapić, nastala je v koprodukciji s Hrvaškim društvom pisateljev in Muzejem sodobne umetnosti v Zagrebu, posebnost premiere, ki je bila 28. julija, pa je bilo prizorišče: umetniki so se gledalcem predstavili na krovu ladje Sea star, na katero se je publika vkrcala v luki Gruž in se zatem odpravila na plovbo. Vsekakor pa premiera ne bi bila tako zelo odmevna, če se gledališki ekipi in gledalcem ne bi pridružil tudi Pascal Bruckner.
»Da, v tej knjigi sem razodel svojo skrivnost,« je odgovoril Bruckner.

objavljeno v rubriki: Srečavanja

12.12.2012

»Evnuhi« Ute Ranke - Heinemann ponovno na voljo v slovenščini – dopolnjena in razširjena izdaja »

»Ko telesne razlike odtegnemo fiziologiji, postanejo jezik, s katerim ideologija spolnost podreja določanju družbenih odnosov in jo sili v govor, ki ni njen; še več, onkraj spolnosti vzpostavlja družbeni red in ji vsiljuje, naj se mu podredi. V tem smislu lahko rečemo, da spolnost ne prenaša svojih prikazni na družbo, temveč prenaša družba svoje prikazni na spolnost.«
To je zapisal Umberto Galimberti v knjigi Miti našega časa. Podobno pa meni tudi Uta Ranke - Heinemann, avtorica knjige Evnuhi za nebeško kraljestvo, ki je pravkar izšla pri založbi Modrijan. Gre za drugi slovenski izid te znamenite knjige, ki je prvič izšla leta 1988 in bila pozneje mnogokrat ponatisnjena oziroma razširjena, nazadnje letos, saj je avtorica k zadnji izdaji pripisala še eno poglavje – »Moje veliko razočaranje«, ki ga je posvetila papežu Benediktu XVI., svojemu nekdanjemu študijskemu kolegu na teologiji.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

26.02.2015

»Kakor da ne bi nikoli obstajala.« – Wiera Gran, lepotica, znamenita židovska (poljska) pevka in filmska igralka »

»Le kdo ne pozna znamenitega filma Romana Polanskega Pianist? Bilo je natanko pred desetimi leti, ko je slavni (in zdaj preganjani) režiser zanj dobil kar tri oskarje. Gre seveda za pretresljivo zgodbo o Władysławu Szpilmanu, židovskem igralcu klavirja, ki je po spletu naključij preživel grozote varšavskega geta. Adrien Brody, ki je dobil oskarja za vlogo pianista, je na odru v Los Angelesu s solzami v očeh čustveno dejal, da to nagrado posveča takrat že pokojnemu Władysławu Szpilmanu in njegovim izmučenim klavirskim prstom.
Toda v tem nesmrtnem filmu, ki ga Władysław Szpilman ni dočakal, umrl je namreč leta 2000, nekdo manjka. Manjka seveda Vera Gran, lepotica, znamenita židovska (poljska) pevka in filmska igralka. Starleta predvojne Poljske in varšavskega geta. Prav ona je namreč Szpilmana povabila, naj jo spremlja na klavirju v znameniti kavarni Sztuka sredi varšavskega geta, kamor niso prihajali le Židje, ampak tudi Poljaki z arijske strani zidu in kajpak Nemci.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

11.03.2013

»Ko ubiješ človeka, nisi nikoli več svoboden« – izšlo avtobiografsko delo Žarka Lauševića Leto mine, dan nikoli »

Pred dvajsetimi leti se je v Podgorici zgodila tragedija, v kateri je Žarko Laušević s pištolo streljal v tri fante in dva od njih ubil. Dogodek, ki sicer ni imel neposredne povezave z vojno na tleh takrat že razpadle Jugoslavije, kakor bi nemara pomislili, je v hipu preplavil medije. Budno so spremljali tudi sodni proces, na katerem so Lauševiću po številnih pritožbah dosodili štiri leta zapora, potem ko jih je odsedel že nekaj mesecev več.
Toda kdo je Žarko Laušević? Bila je sredina osemdesetih in na enem od tistih dveh, morda treh televizijskih programov, ki so bili takrat na voljo, so vsak teden – samo enkrat na teden – predvajali serijo beograjske televizije Sivi dom, pripoved o življenju gojencev Kazensko-popravnega doma za otroke in mladino v Kruševcu v Srbiji, ki je pred ekrane prikovala predvsem mlade.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

19.08.2015

»Kompostela je postala svet zase, pravo mesto, in njegov vpliv je čutiti daleč naokrog.« – Jean-Christophe Rufin »

Jean-Christophe Rufin, zdravnik, eden od ustanoviteljev organizacije Zdravniki brez meja, diplomat, popotnik, pisatelj, član Francoske akademije in Goncourtov nagrajenec – pri nas ga poznamo po romanih Abesinec in Vonj po Adamu –, se je leta 2011 odpravil na Pot. Na zahtevno romarsko pot proti Santiagu de Compostela, dolgo 800 kilometrov, znano tudi kot Jakobova pot ali Camino. Seveda peš, tako kot se tisoči romarjev odpravljajo po njej iz leta v leto. O svojem potovanju, o dogajanju na poti in sopotnikih sprva ni nameraval pisati, na pot se ne nazadnje ni odpravil zato, da bi o njej pisal. Nekega dne, potem ko je bilo romanje le še oddaljen spomin, pa je v zasneženem Chamonixu srečal prijatelja Marie-Christine Guérin in Christopha Raylata ter jima med kosilom pripovedoval o svojem potovanju v Kompostelo. »Strastna ljubitelja gora /.../ sta se zanimala za moje potovanje in mi zastavila tistih tisoč vprašanj, ki jih zastavita alpinistom, ko se vrnejo z vzpona. Sam sem jima odgovarjal prav tako sproščeno in se pri tem spomnil številnih anekdot. Bil je to eden tistih pogovorov o gorah, ki ga spodbudita belo vino in toplota v koči, še zlasti, če zunaj zmrzuje.« A prijatelja sta tudi založnika (Rufin pa pisatelj), in bila bi slaba založnika, če ga ne bi začela spodbujati, naj napiše spomine.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

17.11.2016

»Konji so bili moji Padli, konji, ki zbrani med večernimi brezami zamišljeno prežvekujejo med grobovi.« – P. Rumiz »

Paolo Rumiz (1947) je italijanski novinar in pisatelj. Kljub temu da prihaja iz Trsta in da je objavil okoli dvajset knjig, njegovega dela v slovenskem prevodu nismo imeli priložnosti brati vse do danes, do izida knjige Kot konji, ki spijo stoje. Prevedel jo je Matej Venier.

Knjiga nosi posvetilo »Dedoma, ki ju nikoli nisem poznal«. Rumiz se namreč po sledeh svojih dedov, vojakov na ruski (vzhodni) fronti, odpravi z vlakom v Galicijo, na mitsko vzhodno mejo nekdanjega cesarstva, ki si jo danes delita Poljska in Ukrajina. Sledi poti 97. polka avstro-ogrske vojske, ki je leta 1914 z vlaki krenil iz Trsta proti Rusiji, da bi sodeloval v veliki moriji, ki so ji rekli Svetovna vojna. Rumiz je za tržaškimi in goriškimi naborniki odpotoval v kraje, ki so izginili iz sodobnih zemljevidov. »Galicija, Lodomerija in Bukovina. To je zadnja meja cesarstva, vzvalovana Finis Terrae, ki se razpira onkraj karpatske gorske verige, neznansko prostranstvo konjev, ognjev in kmetov. Ostanek včerajšnjega sveta, ki ga je besnilo stoletja izbrisalo z zemeljske oble.«

objavljeno v rubriki: Izšlo je