E-novice

Novice

Razvrsti po: datumu objave abecedi

04.05.2015

»Avtohtona slovenska kriminalka« – izšel je nov roman slovensko-ameriške pisateljice Erice Johnson Debeljak »

Erica Johnson Debeljak, najbolj znana po avtobiografski prozi, v kateri izpoveduje svojo izkušnjo Američanke, ki je prišla živet v Slovenijo, pa tudi teme tujstva, drugačnega in drugega nasploh, je leta 2012 poskrbela za manjše presenečenje. Objavila je namreč fikcijski roman Antifa cona in v svoj pisateljski svet vpeljala – policijskega inšpektorja Subana. Zdi se, da je prikazovanje in prepletanje dveh svetov, tistega, ki je na strani zakonov, in tistega, ki je onstran njih, pisateljici omogočilo ne toliko prekinitev z dotedanjo poetiko, ampak bolj svojevrstno nadaljevanje »z drugimi sredstvi«. Ki se, kot lahko upamo, ne bo končala s pravkar objavljenim drugim romanom.
Suban ni inšpektor, kakršne običajno srečamo v žanrski literaturi. Ne spominja ne na ironično distanciranega »noirovskega« niti na ekstravagantnega, analitičnega »poirotovskega« detektiva. Pravzaprav je malo zmeden, včasih skorajda naiven lik, a mu prav to nekako pomaga, da razreši primer. Predvsem pa se med profesionalnim iskanjem prikrite resnice dokoplje tudi do neprijetnih osebnih spoznanj. Toliko bolj tokrat, v novem romanu Tovarna koles, v katerem se znajde v prestolnici, kjer išče izgubljeno hčer in odkriva temno plat mestnega življenja, skozi raziskavo pa se vse bolj razkriva njegova zavožena zakonska zgodba.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

16.08.2016

»Dovolj je. Odslej bodo moje zgodbe samo zame. Ko jih dokončam, jih bom samo odložila.« – Annie Proulx »

»To je moja zadnja knjiga.« Odločitev, da ne bodo več pisali, je javno oznanilo že več velikih pisateljev, med najodmevnejšimi sta bili zlasti »upokojitvi« Philipa Rotha in Alice Munro. Roth je leta 2011 dobil mednarodno Bookerjevo nagrado in leta 2012 nagrado asturijskega princa za književnost, oktobra 2012, ob izidu francoskega prevoda romana Nemeza (2010), pa je v intervjuju za revijo Les inRocks zatrdil, da je bil ta roman njegov zadnji. Besede ni prelomil. Zadnji intervju je dal leta 2014 za BBC. Takrat je bil star 81 let. Alice Munro je leta 2013 prejela književno nagrado Trillium za zbirko zgodb Ljubo življenje (2012).

objavljeno v rubriki: Priporočamo

05.11.2015

»Država v fokusu« – Francija. – Pascal Bruckner gost 31. slovenskega knjižnega sejma »

V zadnjem romanu Pridni sinko ste spregovorili o svojem odraščanju s protijudovsko nastrojenim očetom. Je ta življenjska okoliščina vplivala na vašo kritičnost do ksenofobije v Franciji?

To je eno izmed vprašanj, ki ga je julija v intervjuju za Jutarnji list dobil francoski mislec in pisatelj Pascal Bruckner. Povod za intervju ni bil pričakovani hrvaški prevod romana, temveč skorajšnja uprizoritev igre Ledeni mjesec na Dubrovniških poletnih igrah. Bruckner je namreč avtor knjižne predloge za to igro, romana Lunes de fiel (1981), ki ga pri nas – čeprav ni preveden v slovenščino – poznamo kot Grenki medeni tedni in ki je bil tudi predloga za film Romana Polanskega. Predstavo je režirala Vlatka Vorkapić, nastala je v koprodukciji s Hrvaškim društvom pisateljev in Muzejem sodobne umetnosti v Zagrebu, posebnost premiere, ki je bila 28. julija, pa je bilo prizorišče: umetniki so se gledalcem predstavili na krovu ladje Sea star, na katero se je publika vkrcala v luki Gruž in se zatem odpravila na plovbo. Vsekakor pa premiera ne bi bila tako zelo odmevna, če se gledališki ekipi in gledalcem ne bi pridružil tudi Pascal Bruckner.
»Da, v tej knjigi sem razodel svojo skrivnost,« je odgovoril Bruckner.

objavljeno v rubriki: Srečavanja

12.12.2012

»Evnuhi« Ute Ranke - Heinemann ponovno na voljo v slovenščini – dopolnjena in razširjena izdaja »

»Ko telesne razlike odtegnemo fiziologiji, postanejo jezik, s katerim ideologija spolnost podreja določanju družbenih odnosov in jo sili v govor, ki ni njen; še več, onkraj spolnosti vzpostavlja družbeni red in ji vsiljuje, naj se mu podredi. V tem smislu lahko rečemo, da spolnost ne prenaša svojih prikazni na družbo, temveč prenaša družba svoje prikazni na spolnost.«
To je zapisal Umberto Galimberti v knjigi Miti našega časa. Podobno pa meni tudi Uta Ranke - Heinemann, avtorica knjige Evnuhi za nebeško kraljestvo, ki je pravkar izšla pri založbi Modrijan. Gre za drugi slovenski izid te znamenite knjige, ki je prvič izšla leta 1988 in bila pozneje mnogokrat ponatisnjena oziroma razširjena, nazadnje letos, saj je avtorica k zadnji izdaji pripisala še eno poglavje – »Moje veliko razočaranje«, ki ga je posvetila papežu Benediktu XVI., svojemu nekdanjemu študijskemu kolegu na teologiji.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

26.02.2015

»Kakor da ne bi nikoli obstajala.« – Wiera Gran, lepotica, znamenita židovska (poljska) pevka in filmska igralka »

»Le kdo ne pozna znamenitega filma Romana Polanskega Pianist? Bilo je natanko pred desetimi leti, ko je slavni (in zdaj preganjani) režiser zanj dobil kar tri oskarje. Gre seveda za pretresljivo zgodbo o Władysławu Szpilmanu, židovskem igralcu klavirja, ki je po spletu naključij preživel grozote varšavskega geta. Adrien Brody, ki je dobil oskarja za vlogo pianista, je na odru v Los Angelesu s solzami v očeh čustveno dejal, da to nagrado posveča takrat že pokojnemu Władysławu Szpilmanu in njegovim izmučenim klavirskim prstom.
Toda v tem nesmrtnem filmu, ki ga Władysław Szpilman ni dočakal, umrl je namreč leta 2000, nekdo manjka. Manjka seveda Vera Gran, lepotica, znamenita židovska (poljska) pevka in filmska igralka. Starleta predvojne Poljske in varšavskega geta. Prav ona je namreč Szpilmana povabila, naj jo spremlja na klavirju v znameniti kavarni Sztuka sredi varšavskega geta, kamor niso prihajali le Židje, ampak tudi Poljaki z arijske strani zidu in kajpak Nemci.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

11.03.2013

»Ko ubiješ človeka, nisi nikoli več svoboden« – izšlo avtobiografsko delo Žarka Lauševića Leto mine, dan nikoli »

Pred dvajsetimi leti se je v Podgorici zgodila tragedija, v kateri je Žarko Laušević s pištolo streljal v tri fante in dva od njih ubil. Dogodek, ki sicer ni imel neposredne povezave z vojno na tleh takrat že razpadle Jugoslavije, kakor bi nemara pomislili, je v hipu preplavil medije. Budno so spremljali tudi sodni proces, na katerem so Lauševiću po številnih pritožbah dosodili štiri leta zapora, potem ko jih je odsedel že nekaj mesecev več.
Toda kdo je Žarko Laušević? Bila je sredina osemdesetih in na enem od tistih dveh, morda treh televizijskih programov, ki so bili takrat na voljo, so vsak teden – samo enkrat na teden – predvajali serijo beograjske televizije Sivi dom, pripoved o življenju gojencev Kazensko-popravnega doma za otroke in mladino v Kruševcu v Srbiji, ki je pred ekrane prikovala predvsem mlade.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

17.11.2016

»Konji so bili moji Padli, konji, ki zbrani med večernimi brezami zamišljeno prežvekujejo med grobovi.« – P. Rumiz »

Paolo Rumiz (1947) je italijanski novinar in pisatelj. Kljub temu da prihaja iz Trsta in da je objavil okoli dvajset knjig, njegovega dela v slovenskem prevodu nismo imeli priložnosti brati vse do danes, do izida knjige Kot konji, ki spijo stoje. Prevedel jo je Matej Venier.

Knjiga nosi posvetilo »Dedoma, ki ju nikoli nisem poznal«. Rumiz se namreč po sledeh svojih dedov, vojakov na ruski (vzhodni) fronti, odpravi z vlakom v Galicijo, na mitsko vzhodno mejo nekdanjega cesarstva, ki si jo danes delita Poljska in Ukrajina. Sledi poti 97. polka avstro-ogrske vojske, ki je leta 1914 z vlaki krenil iz Trsta proti Rusiji, da bi sodeloval v veliki moriji, ki so ji rekli Svetovna vojna. Rumiz je za tržaškimi in goriškimi naborniki odpotoval v kraje, ki so izginili iz sodobnih zemljevidov. »Galicija, Lodomerija in Bukovina. To je zadnja meja cesarstva, vzvalovana Finis Terrae, ki se razpira onkraj karpatske gorske verige, neznansko prostranstvo konjev, ognjev in kmetov. Ostanek včerajšnjega sveta, ki ga je besnilo stoletja izbrisalo z zemeljske oble.«

objavljeno v rubriki: Izšlo je

12.04.2017

»Kupujem knjige, torej sem.« – Dnevi Modrijanove knjige od 14. do 22. aprila v Modrijanovi knjigarni »

Trije veliki književniki, Miguel de Cervantes, William Shakespeare in Inca Garcilaso de la Vega, so umrli istega dne – 23. aprila 1616. Najbrž pri Unescu dneva njihove smrti ne bi izbrali za svetovni dan knjige in avtorskih pravic, če ne bi tega dne godoval sveti Jurij. Jurjevo je namreč dan, ki ga Katalonci že dolgo obhajajo s knjigo in cvetjem. To je dan vrtnice (el dia de la rosa) in dan knjige (el dia del llibre), moški ženski pokloni vrtnico, ženska moškemu pa knjigo. Lepa navada, in nič ne bi bilo narobe, če bi bila kar vsakdanja.

Leta 2014 smo pri Modrijanu pred jurjevim prvič priredili Dneve Modrijanove knjige (DMK).

objavljeno v rubriki: DMK

02.07.2015

»Moj oče je bil terorist in s tem se moram sprijazniti.« – Nina Bunjevac »

Strip Nine Bunjevac Fatherland (2014), ki je pred dnevi kot Očetnjava izšel tudi v slovenskem prevodu, je več kot strip, pravzaprav mnogo mnogo več. Očetnjava je stripovski roman, avtobiografija in biografija v enem, album podob, ki jih ni lahko pozabiti, in zgodba, ki je ni lahko doumeti. Knjiga je avtorici, kanadski umetnici srbskega rodu, pomagala sprejeti, da je bil njen oče terorist, s tem, ko je svojo zgodbo orisala drugim, se je z njo tudi pomirila. Očeta Petra se ne spominja, nazadnje ga je videla, ko je bila stara dve leti in se je z materjo in sestrico Saro iz Kanade preselila v Jugoslavijo, domovino svojih staršev. Leta 1977 je Petar Bunjevac umrl, zakaj, je Nina izvedela šele potem, ko se je vrnila v Toronto. »Mamo sem o tem, kako je umrl moj oče, prvič vprašala v vrsti na bencinski črpalki v letu, ko je umrl Tito,« je povedala v nekem intervjuju mesec dni po tistem, ko je knjiga izšla v Kanadi. »Mama je odgovorila: ›V prometni nesreči. In če te kdo to vpraša, mu tako tudi povej.‹ Za SOPO [Srpski oslobodilački pokret ›Otadžbina‹] in eksplozijo sem prvič slišala nekako pri štirinajstih letih, dotlej sem bila sprijaznjena z dejstvom, da je oče umrl v prometu.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

24.05.2011

»Naj bo to naslednja knjiga, ki jo boste prebrali.« »

Ameriškega kozmologa in eksobiologa Carla Sagana (1934–1996) smo pred desetletji poznali predvsem kot ›zvezdnika‹ naravoslovnih dokumentarcev, s katerimi je televizijske gledalce vodil po skrivnostih vesolja. Bil je navdih generacijam današnjih znanstvenikom po vsem svetu. Mlajše občinstvo pa je osvojil denimo znanstvenofantastični film Stik, ki je bil posnet po Saganovem romanu.
Pravkar je v prevodu Urške Pajer izšla še ena njegova knjiga: Bogastvo znanstvenega izkustva, Saganov ›osebni pogled na iskanje boga‹. Zapis cikla njegovih predavanj je izdala njegova vdova Ann Druyan, ker ni več prenašala »skrajnega fundamentalističnega nasilja« v ZDA, kjer je sredi vihre domnevnih vojn proti terorizmu »lažna pobožnost v javnem življenju dosegla novo dno in je bila ključna ločitev med cerkvijo in državo v javnih šolah nevarno začeta«.

objavljeno v rubriki: Izšlo je