E-novice

Novice

Razvrsti po: datumu objave abecedi

08.12.2016

Ruski bralci so za eno od letošnjih ›velikih knjig‹ ponovno izbrali knjigo pisateljice Ljudmile Ulicke »

Najvidnejši sodobni slovenski pisatelj? O tem ni dvoma, izmed sto vprašanih bi jih najbrž 99 izbralo Draga Jančarja. Gotovo bi bilo več zadrege, če bi se bilo treba odločiti za ruskega pisatelja, morda bi pomislili na Makanina, Pelevina, Vodolazkina, Šiškina ... In če bi nas kdo povprašal o ruskih pisateljicah?

Iz ruske književnosti, ene največjih in najbolj bogatih na svetu, izide v Sloveniji zaskrbljujoče malo prevodov. Podatki, ki jih o slovenski založniški produkciji objavlja NUK, pravijo, da jih je leta 2015 izšlo samo osem – za primerjavo: založniki smo v tem letu izdali 401 knjigo angleške književnosti! –, zato ne more presenečati, da imamo na voljo le dva prevoda del najpomembnejše ruske pisateljice Ljudmile Ulicke.

objavljeno v rubriki: Nagrade

30.11.2016

Mačka, Iztok Ilc, Maja Šubic in Maja Pešelj na obisku v Modrijanovi knjigarni v Škofji Loki »

Cat, chat, gato, gatto, kaķis, kass, kat, katt, Katze, kissa, kočka, kot, köttur, macska, pisică ... Mačka v več jezikih. Pa japonsko? Neko.

Takaši Hirajde je japonski pesnik in pisatelj, čigar kratki roman Pride mačka na obisk (Neko no kyaku) je pred kratkim izšel tudi v slovenščini, v prevodu Iztoka Ilca. Romanček je že navdušil Francoze, Američane, Italijane, Nemce, Nizozemce, Fince ... Mačke navdušujejo, navdihujejo tako literate kot bralce, Pikica iz japonskega romana pa je navdihnila tudi akademsko slikarko, ilustratorko in freskantko Majo Šubic. Narisala je naslovno ilustracijo ter knjižico opremila še z nežnimi vinjetami s tušem, in da bi se kar najbolj približala japonski risbi, je zanje uporabila japonski papir. Njene ilustracije bodo predstavljene tudi na letošnjem Slovenskem bienalu ilustracije v Cankarjevem domu v Ljubljani.

objavljeno v rubriki: Srečavanja

22.11.2016

Slovenski knjižni sejem – največji praznik slovenske knjige, avtorjev in prevajalcev, založnikov in knjigotržcev, predvsem pa bralcev in kupcev »

Slovenski knjižni sejem (SKS), ki vsako leto zadnje novembrske dneve privabi v Cankarjev dom v Ljubljani na tisoče obiskovalcev iz vse Slovenije, je največja slovenska knjižna prireditev in pravzaprav edina pri nas, ki hkrati pod eno streho gosti knjižne ustvarjalce, založnike in knjigotržce, bralce in kupce knjig. Sejem organizira Zbornica knjižnih založnikov in knjigotržcev pri GZS v sodelovanju s Cankarjevim domom – njegov »hram« je neprekinjeno od leta 1981 –, letošnja prireditev pa je že dvaintrideseta po vrsti. 32. SKS odpira vrata obiskovalcem v sredo, 23. novembra, zadnji dan sejma je nedelja, 27. november.

Založba Modrijan se na 32. SKS predstavlja tako v Veliki sprejemni dvorani (VSD) kakor v Prvem preddverju (P1) Cankarjevega doma. Razstavno-prodajni prostor v VSD je namenjen predvsem knjižnim novostim in drugim novejšim izdajam, v posebnem kotičku pa bomo predstavili tudi nove i-učbenike. V prostoru v P1 bo mogoče poleg novosti kupiti tudi številne starejše knjige.

Modrijanova največja in najpomembnejša izdaja tega leta je Slovenska zgodovina, monumentalno zgodovinopisno delo treh uglednih znanstvenikov in profesorjev – Petra Štiha, Vaska Simonitija in Petra Vodopivca – v dveh zajetnih knjigah.

objavljeno v rubriki: SKS

22.11.2016

Ščuka – biografski ›roman‹ o izjemnem pesniku v prelomnem času rojevanja moderne Evrope »

Tisti, ki so že brali kakšno monografijo angleške zgodovinarke Lucy Hughes-Hallett, vsaj približno vedo, kaj jih čaka med platnicami njene najnovejše biografije, ki je pravkar izšla v slovenskem prevodu – knjige markantne naslovnice in presenetljivega naslova Ščuka. Tisti, ki bodo avtorico brali prvič, pa bodo nagrajeni s izvrstnim bralskim užitkom, ki jih, vsaj upamo, ne bo izpustil vseh 688 strani knjige.
Predmet njene tokratne celovite biografske raziskave razkriva podnaslov Gabriele d’Annunzio – Pesnik, zapeljivec in vojni pridigar. In v čem je odlika zgodovinopisne pisave Lucy Hughes-Hallett? Njeno pero je seveda vešče faktografskega pisanja, hkrati pa tudi zelo spretno izpisuje osebni stil, ki avtorico približuje sferi leposlovja. Prav to imajo poznavalci njenih knjig najraje: berejo se kot napete, spretno spisane, dramaturško izpiljene pripovedi.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

22.11.2016

Zgodbe o življenju, ki kljubuje pogoriščem zgodovine – Tito je mrtev Marice Bodrožić »

V zbirki Bralec je izšla knjiga Tito je mrtev. Ta zbirka kratkih zgodb je leta 2002 izšla kot prozni prvenec Marice Bodrožić, avtorice hrvaškega rodu, ki živi v Nemčiji in piše v nemščini. Prevedena je bila v številne tuje jezike.
Zgodbe povezujejo motivi vojn, brezsmernosti po razpadu nekdanje ›večne‹ države, povojne izpraznjenosti smisla, revščine, zdomstva, razseljenstva – pa tudi malih sreč v preprostosti, prvobitnosti lepote narave, čudežne čistosti značajev. V marsikaterem besedilu je zaznati primesi avtentičnih izkušenj otroštva v zaledju južnodalmatinske obale in življenja v tujini, Nemčiji, od koder se tako avtorica kakor tudi mnogi njeni junaki ozirajo proti jugu: tam imajo nekateri vsaj spomine, drugi pa tudi svojce in srce. To velja zlasti za zgodbe, v katerih se prepletejo prvine osebnih izkustev posameznikov in brezosebna logika vojsk, politik, družbenih sistemov.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

21.11.2016

Kakor ni človeka brez spomina in osebne življenjske zgodbe, tudi ni človeške skupnosti brez zgodovine »

»Zgodovina povsod pušča sledove … V naravi, v naši neposredni okolici, v najrazličnejših pričevanjih, v umetniških dejanjih in podobah, ohranjenih v izročilu, ki smo ga prevzeli, v duhovnem ozračju in običajih, s katerimi smo zrasli. Kakor ni človeka brez spomina in osebne življenjske zgodbe, tudi ni človeške skupnosti brez zgodovine, in naj smo še tako prepričani, da živimo le za danes in za jutri, vedno znova smo – v veliki večini mnogo močneje, kot to vidimo in smo si pripravljeni priznati – ujeti tudi v preteklost, bližnjo in daljno.« – dr. Peter Vodopivec

Izšla je Slovenska zgodovina. Od prazgodovinskih kultur do začetka 21. stoletja, velika zgodovinska monografija, ki so jo napisali Peter Štih, Vasko Simoniti in Peter Vodopivec, ugledni slovenski zgodovinarji in zgodovinopisci, znanstveniki in profesorji. Bogato ilustrirano delo v dveh zajetnih zvezkih je vrhunec njihovega dolgoletnega raziskovanja naše preteklosti, in da je izšlo ravno v letu 2016, ni naključje. Letos je samostojna Slovenija dopolnila 25 let, na slovenskem knjižnem trgu pa že dolgo ni bilo pregledne sinteze zgodovine slovenskega ozemlja in Slovencev, take, ki bi zajela obdobje vse od prvih sledov človeka na tem prostoru do leta 2010, torej tako rekoč do današnjih dni.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

17.11.2016

»Konji so bili moji Padli, konji, ki zbrani med večernimi brezami zamišljeno prežvekujejo med grobovi.« – P. Rumiz »

Paolo Rumiz (1947) je italijanski novinar in pisatelj. Kljub temu da prihaja iz Trsta in da je objavil okoli dvajset knjig, njegovega dela v slovenskem prevodu nismo imeli priložnosti brati vse do danes, do izida knjige Kot konji, ki spijo stoje. Prevedel jo je Matej Venier.

Knjiga nosi posvetilo »Dedoma, ki ju nikoli nisem poznal«. Rumiz se namreč po sledeh svojih dedov, vojakov na ruski (vzhodni) fronti, odpravi z vlakom v Galicijo, na mitsko vzhodno mejo nekdanjega cesarstva, ki si jo danes delita Poljska in Ukrajina. Sledi poti 97. polka avstro-ogrske vojske, ki je leta 1914 z vlaki krenil iz Trsta proti Rusiji, da bi sodeloval v veliki moriji, ki so ji rekli Svetovna vojna. Rumiz je za tržaškimi in goriškimi naborniki odpotoval v kraje, ki so izginili iz sodobnih zemljevidov. »Galicija, Lodomerija in Bukovina. To je zadnja meja cesarstva, vzvalovana Finis Terrae, ki se razpira onkraj karpatske gorske verige, neznansko prostranstvo konjev, ognjev in kmetov. Ostanek včerajšnjega sveta, ki ga je besnilo stoletja izbrisalo z zemeljske oble.«

objavljeno v rubriki: Izšlo je

13.11.2016

20 let: Jaz, Christiane F., Leni Riefenstahl, Ljubezen in izgnanstvo, Kolimske zgodbe »

Ob 20-letnici založbe Modrijan smo za vas izbrali 20 knjig iz petih najbolj prepoznavnih kategorij našega knjižnega programa ter jim določili enotno ceno 16 evrov. Knjige Jaz, Christiane F., kljub vsemu življenje, Leni Riefensthal, Ljubezen in izgnanstvo in Kolimske zgodbe vam predstavljamo z besedami njihovih prvih bralk – literarnih kritičark in publicistk.

Pokojni so že mnogi drugi prijatelji in znanci iz starih časov, celo nekateri, ki so ji prerokovali, da ne bo doživela štiridesetega rojstnega dne. Da si sama ne bo vzela življenja, je povedala že za Die Welt, »za to sem preveč strahopetna«.
Mogoče pa se bo kmalu vendarle spet pojavila?

objavljeno v rubriki: Modrijan – 20 let

11.11.2016

Po dolgih desetletjih negotovosti danes ve, kdo je: Ingrid von Oelhafen – Erika Matko »

Vsako leto na pragu jeseni se v 1. osnovni šoli v Celju, kjer se je njihova trnova pot začela, srečajo nekdanji »ukradeni otroci«: danes ljudje v letih, ki se v okviru Društva taboriščnikov – ukradenih otrok trudijo, kot pravi njihov predsednik dr. Janez Žmavc, ohranjati zgodovinski spomin na genocid nad slovenskim narodom.
Kot otroke ujetih partizanov in sodelavcev odpora, ki so jih okupatorji deportirali v koncentracijska taborišča ali ustrelili, so jih (večinoma) poleti 1942 odtrgali od domačih in odpeljali najprej v prehodno taborišče Frohnleiten pri Gradcu, potem pa ocenili po rasnih kriterijih in premestili v različna taborišča po vsem rajhu ali v rejo k izbranim nemškim družinam. Mnogim so spremenili identiteto, njihova usoda sta bila ponemčenje in prevzgoja v vzorne pripadnike »večvredne rase«. Po koncu vojne so se nekateri vrnili, za drugimi se je izgubila vsaka sled. Danes je živih še okrog dvesto slovenskim družinam ukradenih otrok.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

10.11.2016

Ljubezen na meji vzdržnosti, a vendar z vsemi potrebnimi občutji pripadnosti, lojalnosti in, naposled, strasti »

»Zakaj ste ga poimenovali Ljubezenski roman? Namigujete, da depresija in pesimistično ozračje na Hrvaškem ubijata sleherno razmerje, sleherno ljubezen?« je kulturna novinarka Nina Ožegović (tportal.hr) vprašala Ivano Sajko kmalu po izidu njenega kratkega romana Ljubezenski roman jeseni 2015. Je naslov dvoumen, zavajajoč? Si lahko roman, ki ga kulturno ministrstvo izbere za enega najboljših v letu in nagradi avtorico, zatem pa se uvrsti še v polfinale za eno najpomembnejših literarnih nagrad v državi, sploh predstavljamo kot »ljubezenski roman«? A Ljubezenski roman to vsekakor je, čeprav je Sajko želela poudariti predvsem socialno-politični vidik, s katerega je mogoče neko ljubezen opazovati in nanjo tudi vplivati. »V primeru družinice, ki jo ta roman obravnava, so bile to tipične razmere prekarcev, v kakršnih živi in se preživlja velik odstotek ne le hrvaških državljanov.

objavljeno v rubriki: Izšlo je