Knjiga

Flush

Življenjepis

Virginia Woolf»

prevod in spremna beseda: Jana Unuk

naslovnica: Vesna Vidmar

format: 150 × 220

strani: 144

vezava: mehka, zavihi

izid: 2011

ISBN: 978-961-241-529-7

redna cena: 23,90 €

modra cena: 22,70 €

vaš prihranek: 1,20 €

na zalogi

Virginia Woolf je za Flusha (1933), življenjepis koker španjela angleške romantične pesnice Elizabeth Barrett Browning, uporabila svoj običajni pristop k pisanju biografij, kombinacijo resničnih dejstev, ki naj bi proizvedla »estetski učinek resnice«, s fikcijo. S portretom Flusha se je pisateljica, kolikor je to sploh mogoče, približala predstavljanju »skrivnostnih, tihih, nepredstavljenih življenj«, medtem ko je upodobitev njegove gospodarice pogled na zasebno življenje ženske – od dolgih ur bolezni v spalnici v zadnjem delu hiše na Wimpole Streetu, ljubezni do pasjega prijatelja, dvorjenja Roberta Browninga, do pretresljive Flusheve ugrabitve in srečanja z revno narobno stranjo bahave prestolnice, skrivne poroke in pobega v Italijo, rojstva otroka in srečanja s smrtjo. Toda v ospredju zgodbe je vseskozi Flush, in pisateljica se poskuša približati pasjemu doživljanju tudi skozi opise vonjev ter vidnih in slušnih zaznav, s pomočjo katerih se, med drugim, zarisuje kontrast med meglenim Londonom 19. stoletja in sijočo, toplo in sproščeno Italijo.

Zapisali so ...

na vrh strani

[Na] videz lahkoten romanček [...] nam da vpogled v družbeno delovanje in vlogo ženske, tokrat sicer za svojo dobo uspešne in uspešno s pesnikom poročene ženske, pa vendar tudi Woolfovi sorodne občutljivke. Vse skupaj malo potegne na kakšno Jane Austen, le da je bolj igrivo, v pasjem pogledu od spodaj je nekaj humornega, enako kot v rahlo patetičnih citatih poezije, ki so jo višji sloji namenjali psom, služabnikom, recimo, pa ne. Woolfova je seveda imenitna pripovednica, roman ima ob razkošnih opisih kar nekaj občutljivih in humornih pasusov, predvsem pa mu uspe tisto, za kar so sicer na začetku stoletja izumili tok zavesti; iz zakulisnega pogleda, iz pasjega zornega kota, ugledamo življenje aristokratinje, predvsem pa njene reakcije, ki jih pred psom ne skriva, pred drugimi pa. Tako je pasja preproščina in nevednost tisto, kar izdaja pesničin notranji svet, njene čustvene poteze so razkrite s pasjo intuicijo, pasjimi strahovi, predvsem tistimi pred dickensovsko zakulisno bedo ali pred potovanji, begom, trganjem vezi z družino. Simpatično, pokritje še ene prevodnih pripovednih lis.

Matej Bogataj, Mladina, 18. 11. 2011
_______

Četudi je ta križanec med leposlovjem in pasje-človeško biografijo ostal najmanj znana knjiga Virginie Woolf, je še kako prav, da se je pridružil bogati beri njenih v slovenščino prevedenih knjig. Flush – v odličnem prevodu Jane Unuk in z njeno izredno berljivo spremno besedo – bo očaral tako literarne sladokusce kot zgodovinske in sociološke navdušence, da o pasjeljubih sploh ne izgubljamo besed. Pravzaprav bi moral biti kar obvezno berilo za vsakega pasjega gospodarja.

Katarina Mahnič, Radio, Tretji program ARS, 14. 11. 2011

Preberite odlomek

na vrh strani

Nekako proti koncu osemnajstega stoletja je v hiši nekega doktorja Midforda ali Mitforda v bližini Readinga živela družina slavne pasme španjelov. Ta gospod je v skladu z normami Grboslovnega društva svoj priimek raje zapisoval s t-jem, s čimer je hotel pokazati, da izvira iz northumberlandske veje Mitfordov z bertramskega gradu. Njegova žena je bila pred poroko gospodična Russell in je bila v daljnem, toda nedvomnem sorodstvu z rodom vojvod Bedfordskih. Toda predniki doktorja Mitforda so se poročali s takšnim objestnim omalovaževanjem pravil, da nobeno sodišče ne bi moglo dati prav njegovi trditvi, da ima dober rodovnik, ali mu dovoliti, da nadaljuje svojo vrsto. Njegove oči so bile svetle, njegova ušesa kodrasta, na njegovi glavi se je šopiril pogubni čop. Z drugimi besedami, bil je do kraja sebičen, lahkomiselno potraten, poln posvetnih želja, neiskren in vdan kockanju. Pognal je lastno imetje, ženino imetje in hčerin zaslužek. Zapustil ju je v času blaginje in živel na njun račun, ko je bil betežen. Toda dve stvari sta govorili v njegov prid, velika osebna lepota – bil je kakor Apolon, dokler nista požrešnost in pijančevanje Apolona spremenila v Bakhusa – in bil je resnično navezan na pse. Vseeno pa ni mogoče dvomiti, da ga, če bi obstajalo Društvo ljudi, ki bi bilo ustreznik Društva španjelov, nobeno zapisovanje Mitforda s t-jem namesto z d-jem, nobeno oslavljanje Mitfordov z bertramskega gradu z bratranci ne bi mogli obvarovati pred sramoto in prezirom, pred vsemi šibami izobčenja in ostrakizma, pred tem, da bi bil ožigosan kot mešanec, ki ni primeren za nadaljevanje vrste. Toda bil je človek. Zato mu ni nihče preprečil, da se ne bi poročil z blagorodno, omikano gospodično, da ne bi živel krepko čez osemdeset let, da ne bi imel v lasti več rodov velikih angleških hrtov in španjelov in da ne bi zaplodil hčere.
Nobena raziskava ni mogla natančno ugotoviti točnega leta, kaj šele meseca ali dneva Flushevega rojstva, toda verjetno je, da se je rodil nekje na začetku leta 1842. Verjetno je tudi, da je izhajal naravnost od Traya (okr. 1816), katerega lastnosti, ki so se na žalost ohranile samo v nezanesljivem pesniškem izročilu, pričajo, da je bil imeniten rdeče rjav koker španjel. Povsem upravičeno lahko domnevamo, da je bil Flush sin tistega »resnično starega, petelinastega španjela«, za katerega je doktor Mitford zavrnil dvajset gvinej »zaradi njegove izvrstnosti na polju«. Na poezijo se moramo na žalost zanesti tudi glede najnatančnejšega opisa Flusha samega kot mladega psa. Dlako je imel tistega posebnega odtenka temno rjave barve, ki se na sončni svetlobi »vsa zlato preliva«. Njegove oči so bile »plahe, ljubeznive oči lešnikove barve«. Njegova ušesa so bila »resasta«, njegove »vitke noge« so bile »prekrite z resicami«, rep pa je imel širok. Če odmislimo zahteve rime in pesniške svoboščine, ni tukaj ničesar, kar ne bi bilo deležno odobravanja Društva španjelov. Ne moremo dvomiti o tem, da je bil Flush rdeče rjava različica čistokrvnega španjela, ki so ga odlikovale vse značilnosti njegove pasme.
Prve mesece svojega življenja je preživel v Three Mile Crossu, delavski hiški v bližini Readinga. Ker so za Mitfordove nastopili slabi časi – Kerenhappockova je bila njihova edina služabnica – je gospodična Mitford sama sešila prevleke za stole iz najcenejšega blaga; zdi se, da je bila najpomembnejši kos pohištva velika miza; najpomembnejša soba velik rastlinjak – malo verjetno je, da bi bil Flush obdan s katerim od tistih razkošij, vodoodpornimi uticami, cementnimi sprehajališči, služkinjo ali služabnikom za osebno strežbo, ki bi danes pripadala psu z njegovim družbenim položajem. Vendar se je lepo razvijal; z vso živahnostjo svojega značaja je užival večino zadovoljstev in nekatere privilegije, ki so bili naravni za njegovo mladost in spol. Gospodična Mitford je bila, to je res, precej privezana na dom. Dolge ure je morala glasno brati svojemu očetu, potem igrati cribbage, potem pa, ko je končno zakinkal, pisati, pisati in pisati za mizo v rastlinjaku, da bi poskusila plačati račune in poravnati dolgove. Toda nazadnje je prišel težko pričakovani trenutek. Odrinila je papirje na stran, si na glavo poveznila klobuk, vzela dežnik in se s svojimi psi odpravila na sprehod čez polja. Španjeli so po naravi dobrodušni; Flush je, kot dokazuje njegova zgodba, še preveč cenil človeška čustva. Pogled na njegovo ljubo gospodarico, kako končno skozi nos vdihne svež zrak, mu pusti, da razmrši njene bele lase in prikliče rdečico na njen naravno sveži obraz, medtem ko se zgladijo gube na njenem mogočnem čelu, ga je pripravil do poskokov, katerih neugnanost je bila napol ubrana z njenim veseljem. Medtem ko je stopala skozi visoko travo, se je Flush poganjal sem ter tja in odstiral njeno zeleno zaveso. Hladne kapljice rose in dežja so v mavričnem izobilju pršile okrog njegovega smrčka; zemlja, tu trda, tam mehka, tu vroča, tam mrzla, je zbadala, dražila in žgečkala blazinice na njegovih tačkah. Kakšna raznolikost vonjev, ki so se prežemali v najfinejših kombinacijah, je dražila njegove nosnice; krepki vonji prsti, sladki vonji rož; brezimni vonji listov in robid; jedki vonji, kadar so prečkali cesto; rezki vonji, ko so stopili na fižolovo njivo. Toda nenadoma je z vetrom pridrvel navzdol ostrejši, močnejši vonj, ki je zarezal globlje kot vsi drugi – vonj, ki je mesaril njegove možgane, prebudil tisoč gonov, sprostil milijon spominov – vonj zajca, vonj lisice. Planil je proč kakor riba, ki jo vodni tokovi naglo odnašajo naprej in naprej. Pozabil je na svojo gospodarico; pozabil je na ves človeški rod. Slišal je temne može vzklikati »Span! Span!« Slišal je pokati biče. Divjal je; drvel je. Nazadnje se je zmedeno ustavil; čar je izginil; zelo počasi, boječe je mahljal z repom, ko je stekel nazaj čez travnike na kraj, kjer je stala gospodična Mitford, klicala: »Flush! Flush! Flush!« in mahala z dežnikom. Vsaj enkrat je bil klic še bolj gospodovalen; lovski rog je prebudil globlje nagone, priklical je bolj neukročena in močnejša čustva, ki so presegla spomin in v enem samem divjem kriku ekstaze izbrisala travo, drevje, zajce, kunce in lisice. Ljubezen je zanetila plamenico v njegovih očeh; zaslišal je Venerin lovski rog. Preden je dobro zlezel iz dobe ščeneta, je bil Flush že oče.

© Modrijan založba, d. o. o., 2011

Multimedija

na vrh strani