E-novice

Knjiga

Podivjana celina

Evropa po drugi svetovni vojni

Keith Lowe»

prevod: Breda Biščak

naslovnica: Mojca Kumar Dariš

format: 150 × 225

strani: 488

vezava: trda

izid: 15. 6. 2015 (2. natis)

ISBN: 978-961-241-864-9

redna cena: 37,40 €

modra cena: 28,00 €

vaš prihranek: 9,40 €

na zalogi

V enaindvajsetem stoletju na konec druge svetovne vojne radi gledamo kot na čas radosti. Videli smo podobe mornarjev, kako poljubljajo dekleta na newyorškem Times Squaru, in nasmejane čete vseh narodnosti, kako si podajajo roke vzdolž pariških Elizejskih poljan. Toda kljub vsemu slavju ob koncu vojne je bila Evropa pravzaprav domovina razdejanja, anarhije, maščevanja, praznine in žalovanja.
Knjiga britanskega zgodovinarja Keitha Lowa Podivjana celina: Evropa po drugi svetovni vojni (Savage Continent: Europe in the aftermath of world war II, 2012) se začne s podrobnim opisom, kaj vse je bilo med vojno uničeno, tako na stvarni kot moralni ravni. V drugem delu avtor opisuje val maščevanja, ki je preplavil celino, v tretjem in četrtem delu pa predstavi, kaj se je zgodilo, ko so maščevanje in druge oblike nasilja spustili z vajeti: zanetili so etnično čiščenje, politično nasilje in državljanske vojne – dogodke z najbolj daljnosežnimi posledicami v evropski zgodovini. V grobem je torej opisano obdobje v letih 1944–49.
Zgodba o Evropi takoj po vojni govori o zgodovini, ki doslej še ni bila ustrezno zapisana. V nobenem jeziku doslej še ni izšlo delo, ki bi nadrobno opisovalo dogajanje po vsej celini – tako na Vzhodu kot na Zahodu – v tem prelomnem in nemirnem času. Avtor obravnava obdobje, preden so bili poskusi rehabilitacije Evrope sploh mogoči, ko so bile razmere v večini Evrope še vedno izredno spremenljive in je bila že najmanjša provokacija dovolj, da se je znova razplamtelo nasilje. Na neki način poskuša doseči nemogoče – opisati kaos. Na nekaj mestih omenja tudi Slovenijo in slovenske domobrance ter dogajanje v Mariboru. Ker osvetli različne elemente, ki so privedli do določenih povojnih grozodejstev, je knjiga še kako aktualna za Slovenijo, saj olajša razumevanje povojne zgodovine.
Kljub vsebinsko težki tematiki se knjiga odlikuje po izredni berljivosti – avtorjev slog je razumljiv, tekoč in napet. Že branje odlomka na tej strani (spodaj) bralca takoj potegne v vrtinec dogodkov, ki so oblikovali to ključno, formativno obdobje, ki je temelj nove Evrope.

Slovensko izdajo je finančno podprla Javna agencija za knjigo RS.

Preberite odlomek

na vrh strani

Predstavljajte si svet brez ustanov. Svet, v katerem se zdi, da so se meje med državami razblinile, za njimi pa je ostala samo neskončna pokrajina, čez katero tavajo ljudje, da bi našli skupnosti, ki jih več ni. Tudi oblasti ne delujejo več, ne na državni ne na lokalni ravni. V njem ni šol ali univerz, ne knjižnic ali arhivov, ne da se priti do nikakršnih informacij. V njem ni kinematografov ali gledališč in vsekakor ni televizije. Občasno se sicer oglaša radio, toda signal je oddaljen, besede pa skoraj vedno v tujem jeziku. Nihče že tedne ni videl časopisa. V njem ni železniških povezav ali motornih vozil, ne telefonov ne telegramov, ne poštnih uradov, nikakršnih oblik komunikacije, če odmislimo besede, ki se širijo od ust do ust.
V njem ni bank, kar pa ne povzroča prevelikih težav, saj je denar izgubil vrednost. V njem ni trgovin, kajti nihče nima česa prodajati. V njem se nič ne proizvaja: pomembne tovarne in podjetja, ki so svojčas delovali, so porušeni ali razdejani, tako kot večina drugih zgradb. V njem ni nikakršnega orodja razen tega, kar se da izkopati izpod ruševin. V njem ni hrane.
Javni red in mir tako rekoč ne obstajata več, saj ne policija ne sodstvo ne delujeta. Za nekatera območja se zdi, da ni več jasnega razločevanja med tem, kaj je prav in kaj narobe. Ljudje si prilastijo, kar jim pride pod roke, ne glede na to, čigavo je – čut za lastnino je dejansko večinoma izpuhtel. Stvari pripadajo le tistim, ki so dovolj močni, da jih obdržijo v svojih rokah, in tistim, ki so jih pripravljeni braniti z lastnim življenjem. Po ulicah se potikajo oboroženi moški, ki si prilastijo, kar hočejo, in grozijo vsakomur, ki jim prekriža pot. Ženske vseh slojev in starosti se prostituirajo za hrano in zaščito. Sram je izginil. Morala je izginila. Treba je le preživeti.
Sodobne generacije si težko predstavljajo, da bi takšen svet lahko obstajal kjerkoli drugje razen v domišljiji hollywoodskih scenaristov. Na svetu pa vendarle še vedno živi več sto tisoč oseb, ki so takšne razmere doživele na lastni koži – ne nekje v odročnih predelih sveta, marveč v osrčju območja, ki že desetletja velja za eno najbolj stabilnih in razvitih na svetu. Leta 1944 in 1945 se je dobršen del Evrope znašel v kaosu, ki je trajal več mesecev. Druga svetovna vojna – nedvomno najbolj uničevalna v zgodovini – ni porušila le fizične infrastrukture, temveč tudi ustanove, ki so države držale skupaj. Politični sistem je razpadel do te mere, da so ameriški opazovalci opozarjali na možnost, da se državljanska vojna razplamti po vsej Evropi. Namerna drobitev skupnosti je med sosede zasejala nepopravljivo nezaupanje; zaradi vsesplošne lakote se posamezniki niso več ozirali na moralo. »Evropa,« so marca 1945 zapisali v The New York Timesu, »je v stanju, ki ga noben Američan ne more razumeti.« Spremenila se je v »novo temno celino«.2
Da se je Evropi uspelo izvleči iz brezna ter se razviti v strpno in gospodarsko uspešno celino, se zdi malodane čudež. Ko se človek ozira nazaj, na vse podvige povojne obnove – vnovično izgradnjo cest, železniških prog, tovarn, celo celotnih mest – ga mika, da bi opazil le napredek. Občudovanja vredno je tudi politično prerojenje na Zahodu, še zlasti v Nemčiji, ki si je ponovno pridobila ugled in se v le nekaj letih prerodila iz izobčenega naroda v odgovorno članico družine evropskih narodov. V povojnih letih se je znova pojavila želja po mednarodnem sodelovanju, ki ne bi prineslo le gospodarskega razcveta, marveč tudi mir. Desetletja po letu 1945 veljajo za najdaljše obdobje mednarodnega miru v Evropi po zatonu rimskega cesarstva.
Ne gre se torej čuditi, da mnogi avtorji, ki obravnavajo povojno obdobje – tako zgodovinarji kakor državniki in ekonomisti – menijo, da se je prav v tem času Evropa dvignila kakor feniks iz pepela uničenja. V skladu s takšnim pogledom konec vojne ni prinesel le konca represije in nasilja, marveč tudi duhovno, moralno in gospodarsko prerojenje celotne celine. Nemci pravijo mesecem po vojni Stunde Null (dobesedno »ura nič«; nov začetek), pri čemer imajo v mislih čas, ko je Evropa obrnila nov list in se je zgodovina lahko začela pisati na novo.
Vendar pa človeku ni treba imeti pretirano bujne domišljije, da ugotovi, da je takšen pogled na povojno zgodovino nedvomno rožnat. Za začetek lahko zatrdimo, da se vojna ni kratko malo končala s Hitlerjevim porazom. Konflikt, ki se je razbesnel v drugo svetovno vojno in zajemal številne manjše državljanske spore, je potreboval mesece, če ne celo leta, da je zamrl, in različni konci Evrope so konec vojne dočakali ob različnem času. Na Siciliji in jugu Italije, denimo, se je vojna pravzaprav končala jeseni 1943. V Franciji se je za večino civilnega prebivalstva to zgodilo leto pozneje, jeseni 1944. Toda v mnogih predelih vzhodne Evrope se je nasilje nadaljevalo še po dnevu zmage. V Jugoslaviji so se Titove čete borile z nemškimi enotami vsaj do 15. maja 1945. V Grčiji, Jugoslaviji in na Poljskem je državljanska vojna, ki jo je sprožila nemška zasedba, divjala še leta potem, ko je bilo druge svetovne vojne že konec; v Ukrajini in baltskih državah so se narodno zavedni partizani borili proti sovjetskim četam še v petdesetih letih.

© Modrijan založba, d. o. o., 2014