E-novice

Knjiga

Nad ledenikom in velemestnim šikom

Biciklista med Alpami in Donavo med svetovnima vojnama

Janez Pirc»

naslovnica: Blaž Hribar

format: 135 × 220

strani: 216

vezava: mehka, zavihi

izid: 5. 4. 2018

ISBN: 978-961-287-080-5

redna cena: 21,90 €

modra cena: 21,90 €

na zalogi

Knjiga je pustolovska zgodba bratrancev Lada in Staneta tik pred drugo svetovno vojno na dvotedenskem, več kot tisoč kilometrov dolgem kolesarskem popotovanju po srednji Evropi. Avtor Janez Pirc, Ladov vnuk, je v tem literariziranem zapisu rekonstruiral popotovanje mladeničev, ki sta se poleti leta 1937 (zadnje poletje pred anšlusom) odpravila na dvotedensko kolesarjenje po delu takratne Dravske banovine, po Avstriji in kotičku Nemčije. Zgodba oriše osebne okoliščine njunega izleta ter predstavi kraje ob poti, kakršni so bili v tistem času, primerja pa jih tudi z današnjim stanjem. Na svojem popotovanju sta biciklista obiskala deželne prestolnice, kot so Celovec, Gradec in Salzburg, se spoznavala z velemestnim življenjem Dunaja, ceste pa so ju popeljale skozi številne vsaj na videz idilične alpske vasi in kraje vzdolž Donave.
Primarni cilj mladeničev je bil avanturizem oziroma premagovanje izzivov, saj sta želela prekolesariti takrat ravno zgrajeno visokogorsko cesto pod Großglocknerjem – ki je bila eden večjih turističnih magnetov in tehničnih mojstrovin tistega časa. Pot na dobrih 2500 metrov visok alpski prelaz velja kljub sodobni biciklistični tehnologiji še danes za eno težjih cestnih gorskih tur v Evropi. Njuna pot in osebna perspektiva sta sočasno postavljeni v širši družbenopolitični prostor negotovega in razburljivega zgodovinskega obdobja.

Izdajo je finančno podprla Javna agencija za knjigo RS.

Preberite odlomek

na vrh strani

Zakaj?

Naslonjena na kolesi skušava skozi raztrgane meglice ujeti vsaj kakšen pogled proti dolini. Sredina septembra je, a ker sva dva kilometra in pol nad morjem, se začenjajo med dežne kaplje mešati posamezne snežinke. Še nekaj trenutkov se razgledujeva, potem pa se odpraviva na toplo v bližnjo kočo. Nina, ki naju spremlja in spodbuja iz avtomobila, naju priganja, saj jo skrbi, da se ne bi prehladila. S svojimi travnatimi strminami in skalnimi stenami, z rastlinstvom in živalstvom in vsem, kar ti v dolini ne pride pred oči, je alpsko visokogorje očarljivo, a tudi nepredvidljivo. Vremenske razmere lahko zelo hitro postanejo neusmiljene, in če imaš priložnost, da se, od dolgega vzpona še ves preznojen in utrujen, umakneš na toplo, jo je najbolje izkoristiti.

Z očetom, ki je skoraj dvakrat starejši od mene, sva začela gristi v klance v Heiligenblutu, dolinski vasici v skrajnem severozahodnem kotu avstrijske Koroške. Ob prijetnih poznopoletnih temperaturah jutranjega sonca sva se najprej povzpela do slepega kraka visokogorske ceste, ki pripelje do razgledišča na ledenik Pasterze. Od tod vodi na Großglockner, najvišjo gore Avstrije, ena najkrajših poti. Midva sva svojo pot nadaljevala do prelaza Hochtor in od tam proti severu, na salzburško stran. Sledil je dolg spust po slikovitih ovinkih do vasice globoko v dolini. Razgledi so bili izjemni, vzponi pa kljub stotinam kilometrov, ki sem jih v zadnjih mesecih napravil z biciklom, zelo naporni. A za vse to sva imela dober razlog.

Moje zanimanje za alpsko cesto pod Großglocknerjem se je začelo skoraj četrt stoletja pred tem, ko sem se pripravljal na družinski izlet in sem po naključju doma odkril stari zloženki. Z zanimanjem sem ju listal, saj sta imeli na hrbtni strani kup črno-belih fotografij, v njuni notranjosti pa so bili zemljevidi cest na avstrijskem Koroškem pred drugo svetovno vojno. Naslednji dan, ko smo vijugali po teh cestah, sem lahko ugotovil, da se pogledi, ki so se nam odstirali, v vseh desetletjih niso kaj dosti spremenili. Vse je bilo skoraj tako kot na tistih starih fotografijah v zloženkah. Na fotografijah in pred našimi očmi so bili malone isti prizori ‒ divja, a lepa alpska narava, ovinkaste ceste z dihjemajočimi skalnimi kulisami, ledene strmine Visokih Tur. Tudi cesta je bila, kot sem lahko ugotovil, skoraj taka kot v starih prospektih, le da je bila zdaj asfaltirana. Bil sem prevzet.
Oče, s katerim sem delil svoje navdušenje, je bolj kot ne mimogrede povedal, da se je njegov oče v mladosti tod čez nekoč podal s kolesom. Rekel je, da sta z bratrancem cesto prevozila le dve leti po tistem, ko je bila odprta. Ker sem bil od zgodnjih najstniških let navdušen nad kolesarstvom in popotništvom, je bila misel na to, da se je tod nekoč davno s povsem navadnim biciklom vozil moj ded, osupljiva. Navdajala me je z občudovanjem. Bila pa je, kot se je izkazalo, tudi navdihujoča.
Nekaj let po tistem izletu sem med družinskimi slikami našel majceno črno-belo fotografijo. Na njej so trije mladeniči pozirali na neki gostilniški terasi. S težavo sem prepoznal deda v najstniških letih, za druga dva pa se mi ni niti sanjalo, kdo sta. Na hrbtni strani je bil zapisan datum, poleg pa nekaj besed v lepi, a skoraj povsem nečitljivi pisavi. Oče je povedal, da je fant na levi dedov bratranec Stane in da je slika nastala med njunim kolesarskim potepanjem po Avstriji leta 1937. Kje točno je bila posneta, kdo je bil tretji mladenič, oblečen v nekakšno alpsko nošo s klobukom in kratkimi usnjenimi hlačami, in kaj piše na hrbtni strani, pa mi je ostalo še dolgo časa neznano.
Dedov bratranec je umrl dokaj zgodaj, zato se ga ne spominjam. Vendar mi je bilo njegovo ime vedno zelo domače, saj sta bila z dedom velika prijatelja, pa tudi sorodniki so ga pogosto omenjali. Poleg tega je bil Stane vsaj v svoji mladosti precej nemirnega duha, nadarjen za vizualno umetnost, kot bi rekli danes, in se je, kot sem lahko slišal, v predvojnem času nekajkrat odpravil v tujino. V starih dedovih albumih sem našel še nekaj motivov z njunega kolesarskega izleta. Tu in tam sem ga o tej mladostni pustolovščini tudi kaj povprašal, a mi je običajno odgovoril le na kratko in z nekaj hudomušnosti. Tak je pač bil – skromen in ne ravno zgovoren.
Vendar mi fotografije niso dale miru. Poleg kakšne popotne prigode sem želel izvedeti še kaj o krajih, skozi katere je ded potoval z bratrancem Stanetom, bolje razumeti čas njune mladosti, takratno družbo in državo, v kateri sta odraščala. Morda se narava vsaj na pogled od takrat res ni kaj dosti spremenila, kaj pa družbenopolitična ureditev? Le nekaj mesecev po dedovem kolesarjenju je Avstrija, ujeta v kremplje nacistične Nemčije, na mednarodni politični karti ugasnila. Je bilo v času njunega obiska zaradi nemške grožnje v avstrijskem vsakdanu že čutiti kakšno napetost? Kako so v tedanji Kraljevini Jugoslaviji gledali na taka in podobna potovanja v tujino, saj ta niso bila pogosta in tako preprosto izvedljiva, kot so danes? Kakšno je bilo življenje teh mladeničev v letih tik pred drugo svetovno vojno in kaj je, konec koncev, ta pot pomenila za njuni nadaljnji življenji? Vprašanj, ki so me močno pritegnila, ni manjkalo.

Kmalu potem ko je ded v visoki starosti umrl, sem se odločil rekonstruirati potek poti in opisati življenje v predvojnem času v tem delu Evrope. Kot poklon in v spomin na človeka, ki sem ga zelo spoštoval, mu zaupal in se od njega veliko naučil. Ta zgodba je poleg opisa kolesarske dogodivščine dveh fantov na poti v odraslost tudi pripoved o zadnjem normalnem poletju v Srednji Evropi. Pripoved o času varljivega miru in o okoliščinah, ki so postopoma vodile proti novi veliki vojni. Je tudi oris družbe in ureditev predvojne Jugoslavije in oris tedanje Avstrije, dežele, ki je bila kljub bližini za veliko večino Slovencev nedosegljiva, saj je bila predraga, in tudi pridobitev potovalnih dokumentov je bila zapletena. Predvsem pa je to spomin na deda, namenoma izražen skozi opis mladostne popotniške epizode, ki me že tako dolgo navdihuje. Seveda imajo v njej svoje mesto tudi Stane in še nekateri drugi sorodniki, ki so nanj vplivali.
O njunem dva tedna trajajočem potovanju dnevniški ali kakšni drugi zapiski ne obstajajo. V želji, da bi našel kaj zapisanega in prišel stvarem do dna, sem prebrskal marsikateri kup in kot. Ostalo je le nekaj fotografij in dokumentov, ki sem jih vzel za osnovo, ko sem si skušal pred oči čim bolje priklicati njuno pot. Za bolj poglobljeno razumevanje osebnosti in dejanj omenjenih popotnikov so bila ključna pričevanja ljudi, ki so ju poznali. Stiki z njimi so bili doživetje in tudi zelo dragocena izkušnja. Brez njih bi bila ta knjiga, kljub vsej literaturi, v katero sem se v želji po čim večji verodostojnosti poglobil, le približek tistega, kar sem želel zapisati o svojem dedu in časih njegove mladosti.

Tako sem tudi odkril, kdo je tretji mladenič na stari fotografiji in kaj pomeni zapis na njenem hrbtu, ki ga kot fantič nisem znal prebrati. Tretji fant je bil prijatelj deda in njegovega bratranca, Nemec, delno slovenskih korenin. Auf einem Berg über Berchtesgaden, na hribu nad Berchtesgadnom, pa je bil komentar v pisani gotici na hrbtni strani fotografije, ki ga je Stane tako zapisal z namenom, da bi fotografijo poslal nemškemu prijatelju. Vendar mu to ni nikoli uspelo. Ali je bila za to razlog vojna, ki je prekrižala še mnoge druge načrte, ne vem. Po vsem trudu in času, ki sem ga vložil, je ostalo odprto še nekaj vprašanj, na katera sem si sprva želel odgovoriti. Vendar sem si odgovoril na ključna, ki mi pomagajo bolje razumeti deda in čas njegove mladosti.
Ko občasno obiščem katerega izmed krajev, skozi katere je nekoč davno potoval tudi on, gledam nanje drugače, z več posebne in osebne zgodovinske perspektive. Zalotim se ob spraševanju, kako je sam gledal na to in ono ulico, vas in mestece, ki jih vidijo moje oči. O čem je razmišljal in se spraševal, na kaj je upal. O odgovorih lahko bolj kot ne le ugibam. Verjamem pa, da bi, če bi bil še živ, z rahlim nasmeškom in ponosom prikimal tej zgodbi. Tako kot sva si tistega septembrskega dne prikimala z očetom vrh prelaza, na katerega sva se povzpela z željo, da se pokloniva spominu na leto pred tem preminulega deda, ki je isto pot v povsem drugačnih razmerah prekolesaril skoraj osemdeset let prej.

© Modrijan založba, d. o. o., 2018

Vaša košarica


Vaša košarica je prazna.